Danes je 29 Nov 2024 03:29
Poglej neodgovorjena sporočila

Uporabniško ime:     Geslo:

Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta Seznam forumov



Objavi novo temo   Odgovori na to temo
 
 Avtor   Sporočilo 

Katka


Administrator foruma


Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice

     
Prispevek Objavljeno: 14 Feb 2009 15:31    Naslov sporočila: Prebavila
 Odgovori s citatom  

Vsako živo bitje, rastlina, žival in človek, sprejema vase različne snovi. Te snovi so hrana organizmu. Rastlinam je hrana ogljikov dioksid, ki ga sprejemajo iz zraka, in voda z rudninskimi snovmi, ki jo srkajo iz zemlje. Živali in človek pa potrebujejo za hrano povsem drugačne snovi. To so predvsem snovi, iz kakršnih so rastlinska in živalska telesa. Imenujemo jih organske snovi, na primer sladkor, škrob, maščobe, beljakovine idr: V načinu prehranjevanja je torej bistvena razlika med rastlino ter živaljo in človekom.

Hrana je potrebna vsakemu živemu organizmu. Hrana mu je gradbeni, in energetski material. To se pravi, da iz nje gradi svoje telo, iz nje dobiva energijo za življenje. Ko telo raste, potrebuje več hrane. Pa tudi ko doraste, še vedno potrebuje novih snovi, da obnavlja odmrle celice.

Človeku so hrana razna živila: moka, krompir, mleko, jajca., meso, zelenjave, sadje itd. Vse to so deli ali pa proizvodi rastlin in živali. V teh živilih je vse, kar potrebuje telo za svoj obstoj ; to so :

1. organske snovi (sladkor, škrob, maščobe, beljakovine)

2. anorganske snovi (voda, kuhinjska sol, spojine kalcija, fosforja, železa, joda in še nekatere druge)

3. vitamini.

Kaj je prebavljanje?


Hrana mora priti po krvi v celice, da se lahko uporabi. V taki obliki, kot jo sprejemamo, pa ne more niti v kri niti v celice. Hrana se mora najprej tako spremeniti, da postane topljiva. Kajti le raztopljene snovi morejo krožiti s krvjo. Hrana se razkraja in utekočinja v prebavilih. Pri tem sodelujejo snovi, ki jih imenujemo fermenti. Fermenti so snovi, ki povzročajo, da se organske snovi začno kemično razkrajati. Delajo jih celice organov, ki jih imenujemo prebavne žleze.

Zgradba prebavil


Prebavila so iz prebavne cevi in prebavnih žlez. Prebavna cev ima tele dele: ustno votlino z jezikom in zobmi, žrelo, požiralnik, želodec, tanko črevo z dvanajstnikom in debelo črevo. Prebavne žleze pa so: ustne slinavke, žleze v želodčni steni, jetra, trebušna slinavka in žleze v steni tankega črevesa.

Prebavljanje hrane v ustih

V ustih hrana ne ostane dolgo, pa vendar se pomembno spremeni. Zobje jo drobijo in žvečijo, pri čemer jo potiska sem in tja mišičnat jezik; ustna slina pa, ki priteka iz ustnih slinavk, jo ovlaži, da postane spolzka, in jo deloma raztopi. Ferment, ki je v slini, že nekoliko razkroji škrob v sladkor.

Človek ima, tako kot vsi sesalci, troje zob: sekavce, podočnike in kočnike. Vseh zob ima 32; v polovici vsake čeljusti sta 2 sekavca, 1 podočnik in 5 kočnikov. Zadnji kočnik, ki mu rečejo tudi modrostni zob ali krajnik, zraste zelo pozno ali pa sploh ne. Otroku zraste sprva le 20 zob; to so mlečni zobje.V šestem letu začno mlečni zobje izpadati in jih nadomeste stalni zobje.

Zgradba zoba

Vsak zob ima korenino (eno ali več) in krono. Korenina tiči v čeljustni jamici, krona pa moli iz nje. Sluznico, ki pokriva čeljust, imenujemo dlesen.

V sredini zoba je votlina, napolnjena z rahlim tkivom. Votlina se odpira z drobnim kanalom na koncu korenine. Tu vstopa v zob živec in krvna žilica; vse to imenujemo zobna pulpa. Zob torej ni mrtev del telesa, temveč je z živcem in krvnimi žilicami v živi zvezi z organizmom. Zob je iz koščene zobovine, ki jo na kroni pokriva še trša sklenina ali emajl; korenino pa obdaja cement.

Nega zob

Zobje pomembno sodelujejo pri prebavljanju hrane. Človeški zobje so organ, ki povečini ne vzdrže do konca življenja. Treba jih je zelo negovati. Zelo razširjena je zobna gniloba ali piškavost zob. Iz raznih vzrokov nastanejo razpoke v zobni sklenini Skozi razpoke prodro bakterije do zobovine in jo začno razkrajati. Ko se razširi gniloba do zobne pulpe, tedaj začutimo bolečine; pri tem pomagajo razne kisline. Bolje je, da ne čakamo tega, ampak gremo k zobnemu zdravniku takoj, ko gnilobo zapazimo. Zdravnik nam očisti in zalije (plombira) zob in s tem prepreči nadaljnje gnitje. To je treba napraviti tudi z mlečnimi zobmi. Zaradi gnilobe se lahko napravi na konici zobne korenine gnojni mešiček, granulom. Od tod lahko pridejo bakterije v kri in povzročijo vnetja drugih organov, na primer ledvic, sklepov, srčne mrene itd. če čakamo predolgo, zob tako segnije, da ga je treba izdreti. Z vsakim zobom, ki ga izgubimo, pa se zmanjša sposobnost za žvečenje hrane. Zato je treba iti k zobnemu zdravniku takoj, ko opazimo okvaro.

Pogosto se začne nabirati na zobeh usedlina iz ustne sline, to je zobni kamen. Ker prodira v dlesen in odriva zobe, se lahko začno zobje majati. Če redno čistimo preprečujemo, da bi se nabiral zobni kamen. Z grizenjem trše hrane, pa krepimo zobe oziroma dlesen. Ne le zdravje, tudi lepota obraza trpi zaradi gnilega, razpadajočega in pomanjkljivega zobovja.V naši državi ustanavljamo v vseh krajih zobne ambulante, kjer si delovni človek lahko brezplačno zdravi zobe. Pa tudi vsa šolska mladina je pod stalnim nadzorstvom zobnih zdravnikov.

Požiranje hrane

Iz ust gre prežvečena hrana skozi žrelo (golt) po požiralniku v želodec. Žrelo je prostor med ustno votlino in požiralnikom. V zvezi je tudi z nosno votlino, s sapnikom in srednjim ušesom. Sapnikov poklopec skrbi, da ne zaide hrana pri požiranju v sapnik. Poklopec namreč zapre sapnik, kadar hrano požiramo. Mehko nebo pa zapre pot v nosno votlino. Če med požiranjem dihamo, oziroma govorimo ali se smejemo, se lahko zgodi, da zaide drobec hrane ali kapljica tekočine v sapnik. Pravimo, da se nam "zaleti". Sapnik se temu takoj upre z močnim kašljanjem in spravi tujek iz sebe. Nevarno je zlasti, če majhni otroci valjajo v ustih gladke predmete, na primer bonbone ali kamenčke in kroglice. Lahko se namreč zgodi, da med skakanjem ali smejanjem zdrsne tak predmet v sapnik in dalje do pljuč, kar povzroči smrt. Kadar ješ ali piješ, miruj in molči! Požiralnik je za palec široka cev. Poteka skozi prsno votlino in predre prepono. Njegove stene so iz gladkih mišic, ki so razporejene krožno in vzdolžno. Na notranji steni požiralnika je sluznica. Hrana ne pade kot kamen v želodec, temveč jo stene požiralnika potiskajo navzdol.

Želodec in prebavljanje v njem

Želodec je vrečasto razširjen del prebavne cevi. Leži v trebušni votlini, : bolj na levi strani, tik pod prepono. Vhod v želodec je ustje; izhod iz želodca v črevo se imenuje vratar. V želodčni steni so gladke mišice, notranjost pa pokriva sluznica. V njej je na milijone majhnih žlez, ki izločajo želodčni sok.

Ustje in vratar zapira krožna mišica. Ustje se odpre le tedaj, ko pride do njega hrana po požiralniku, vratar pa tedaj, ko vstopa primerno prebavljena hrana iz želodca v črevo.

Želodčni sok vsebuje fermente za razkrajanje beljakovin in za zasirjenje mleka. V njem je tudi razredčena solna kislina, ki pospešuje gibanje mišic želodčne stene. Vrh tega pa do neke mere razkužuje hrano in uničuje bakterije, ki so morebiti prišle s hrano v želodec. Zdrav želodec nas zato precej varuje zlasti kužnih črevesnih bolezni, na primer tifusa in griže. V želodcu. se tekočine ne ustavljajo, temveč kar odtekajo naprej. Bolj počasi pa odtekajo sladkorne in druge raztopine.

V želodcu se prebavlja hrana dve do pet ur. Prebavljajo se predvsem beljakovine. Beljakovine so v mesu, jajcih, mleku, nekaj tudi v fižolu, krompirju itd. Ker se mleko v želodcu zasiri, ne odteče, temveč se njegove beljakovine lahko začno prebavljati. Med prebavljanjem se želodčna stena ves čas krči in tako se hrana dobro premeša z želodčnim sokom. Nekatere snovi zadržujejo krčenje želodca in zato ostaja hrana dlje v njem. Take snovi so na primer maščobe; zato pravimo, da je mastna hrana "težka hrana". Različne začimbe pa pospešujejo krčenje želodca. Tudi strah, jeza, razburjenje lahko zaustavljajo delo želodca. Zato je važno, da jemo v mirnem, dobrem razpoloženju. Vemo, da se nam ob pogledu na okusno hrano "začno cediti sline" v ustih. Tudi želodčne in druge prebavne žleze izločajo tedaj več sokov. Prebavljanje je zato izdatnejše. Le to, kar prebavimo, je organizmu v prid. Pravimo, da imamo dober tek. Ne živimo od tega, kar pojemo, ampak od tega, kar prebavimo. Okusno pripravljena hrana in lepo pogrnjena miza nam prav gotovo zbujata tek, to je sprožita večje izločanje prebavnih sokov.

Motnje v želodcu

Lahko se zgodi, da pride v želodec hrana, ki je ali strupena ali pa kakorkoli ne prija želodcu. Želodec se je znebi tako, da jo izbljuje skozi požiralnik in usta. To je sicer neprijeten, toda važen obrambni pojav telesa. Vzroki bljuvanja so tudi še drugi, na primer vnetje slepiča, žolčnega mehurja, želodčni čir itd. Čir na želodčni steni je huda želodčna bolezen. Če je stalno preveč solne kisline v želodčnem soku, kislina steno razjeda in se lahko napravi rana ali čir. Tedaj je v izbljuvkih pogosto temna kri. Bolezen ugotovi zdravnik z rentgenskim pregledom in jo je treba zdraviti.

Vnetje želodčne sluznice se pojavi, če preveč jemo, če jemo prevročo ali premrzlo hrano ali pa, če hrano premalo prežvečimo. Pa tudi pokvarjena hrana lahko povzroči tako vnetje. Vedno mora ugotoviti zdravnik vzrok vnetja, nato zdravimo bolezen s primerno hrano (dieto).

Prebavljanje v tankem črevesu

Ko se hrana v želodcu do neke stopnje prebavi, prehaja v črevo.Tanko črevo je pri človeku precej dolgo (okoli 5 m). Človek ima mnogo krajše črevo kot rastlinojedci, vendar daljše kot mesojedci, ker uživa mešano hrano. Rastlinska hrana je mnogo manj hranljiva kot mesna. Rastlinske hrane je zato treba pojesti več in prebavi jo lahko le dovolj dolgo tanko črevo.

Začetni, podkvasti del tankega črevesa imenujemo dvanajstnik. Vanj pritekajo sokovi iz dveh prebavnih žlez, to je trebušna slina iz trebušne slinavke in žolč iz jeter Trebušna slina ima fermente za vse glavne sestavine hrane, to je za sladkor, škrob, beljakovine in maščobe. Žolč sicer nima fermentov, vendar je zelo potreben za prebavo maščob. Razbija namreč maščobe v drobne kapljice, da se laže in hitreje prebavljajo. Pospešuje tudi krčenje črevesa. Hrana se seveda v dvanajstniku še ne prebavi dokončno. To se dogaja šele v tankem črevesu. Razkraja jo črevesni prebavni sok, ki ga izločajo žleze v steni tankega črevesa. Na tej dolgi poti po tankem črevesu se hrana postopoma razkroji v take preproste snovi, ki so topljive. Tudi stena tankega črevesa se neprestano krči, tako da hrana počasi polzi skozenj. Raztopljene snovi začno prehajati skozi steno črevesa v kri.

Vsrkavanje hrane

Črevesna sluznica ima na notranji površini na milijone drobnih izboklin, to so črevesne resice. V vsako resico sega krvna in limfna žilica. Srkajoča površina črevesa je tako silno povečana in prebavljene snovi lahko dovolj hitro prehajajo v kri. Ko se hrana počasi pomika po dolgem tankem črevesu, kar traja okoli 4 ure, vstopi vse, kar je prebavljeno, deloma v kri, deloma pa v limfo.

V hrani pa je marsikaj, kar ni prebavljivo, na primer celuloza, iz katere so celične mrenice rastlinskih celic, ali pa razna semena, ki imajo debelo lupino ne prebavijo se povsem tudi koščki hrane, ki smo jih premalo prežvečili. Vse, kar ni prebavljeno, ne more preiti v kri. Neprebavljena hrana vstopa iz tankega črevesa v debelo črevo.

Prebavljanje v debelem črevesu

Tanko črevo preide v debelo črevo na desni strani trebuha. Začenja se s slepim črevesom, ki ima črvast izrastek, slepič. Slepič je pri človeku zakrnel organ. V njem povzročijo pogosto mikrobi vnetje, ki ga začutimo s hudimi bolečinami v desnem spodnjem delu trebuha. V tem primeru je treba poklicati zdravnika. Vnet slepič odstranijo z operacijo. Debelo črevo zavije na desni strani navzgor, nato poteka povprek in zavije spet navzdol po levi strani ter preide v danko. Danka se odpira z zadnjično odprtino. Krožne mišice zapirajo izhod iz debelega črevesa, da iztrebki ne morejo neprestano uhajati. V debelem črevesu ni nobenih prebavnih sokov. Pač pa živi v njem mnogo bakterij. Te bakterije začno razkrajati mnoge neprebavljene snovi, zlasti celulozo. Glavna naloga debelega črevesa pa je, da vsrkava vodo. Vsebina črevesa se tako vedno bolj zgoščuje in se končno oblikujejo iztrebki.

Iztrebljanje

Iztrebljanje, to je izpraznjevanje debelega črevesa, je mogoče le do neke mere uravnavati po svoji volji. Važno je, da se človek navadi vsak dan redno sprazniti črevo. Neredno iztrebljanje je zaprtje. V hujšem primeru, če se črevo več dni ne iztrebi, pa imenujemo to zapeka. Vzrok temu je nepravilna hrana, ki ima premalo neprebavljenih snovi, in nepravilen način življenja, če se premalo gibljemo in premikamo. Če iztrebki predolgo zastajajo v debelem črevesu, prehajajo v kri razne razkrojnine, ki jih v njem delajo bakterije s svojim delovanjem. Človeka tedaj boli glava in se sploh slabo počuti.

Okuženje s hrano


Povzročitelji raznih bolezni pridejo lahko v telo s hrano. Z mlekom in mlečnimi izdelki tuberkuloznih krav pridejo v človeka bacili tuberkuloze in ga okužijo. Zlasti je tako mleko nevarno otrokom, ki so proti tej bolezni manj odporni. Naša veterinarska služba skrbi, da bo v naših hlevih čim manj tuberkuloznih krav. V mlekarnah vse mleko pasterizirajo. V zaprtih posodah ga za pol ure segrejejo do 65°C. Pri tem se uničijo ali vsaj omrtvijo mnoge bakterije, ki so v mleku. Tako mleko lahko pijemo neprevreto. Vse drugo mleko pa je treba zavreti. Če človek je surovo ali premalo kuhano ikravo svinjsko meso, pridejo vanj ikre, to so ličinke trakulje. V črevesu se iz ikre razvije trakulja, ki živi v njem kot črevesni zajedavec. Povzroča razne težave in jo je treba čimprej odstraniti iz črevesa. Pri nas je ta bolezen že zelo zatrta, ker pride v prodajo le meso, ki ga je pregledal živinozdravnik. Nevarno je le uživati meso živali, ki so jo skrivoma zaklali, ker je morda bolehala. Z razno presno zelenjavo in s sadjem dobimo lahko vase jajčeca glist, pa tudi povzročitelje tifusa, griže, driske itd. Vsa presna živila je treba zato pred uporabo temeljito oprati.

Mnoge povzročitelje prenesemo na hrano z onesnaženimi rokami. Zato si moramo roke vedno umiti, preden vzamemo jed v roke. Tudi muhe in druge žuželke prenašajo razne mikrobe na živila, če niso dovolj zavarovana. Vsa živila morajo biti pokrita, živilske shrambe pa zamrežene z gostimi mrežami. Vir okuženj je pogosto tudi nečista voda iz nepokritih in nepravilno zgrajenih vodnjakov.

Zastrupitve s hrano

Tudi zastrupitve s hrano niso redke. Največkrat se kdo zastrupi z mesnimi izdelki, ribami (zlasti s konzervami) in z gobami. Najnevarnejša je zastrupitev z mesom, če se je na njem naselila posebna vrsta bacila (bacil botulizma). Ta bacil izloča izredno hude strupe. Lahko živi tudi v zaprtih konzervah. Pokvarjene konzerve spoznamo po tem, da imajo izbokle stene, in jih je treba zavreči. Zastrupljenje s takim mesom ali konzervo je lahko smrtno, če bolnik ne dobi pravočasno zdravilnega seruma proti botulizmu. Pa tudi drugi bacili lahko povzročijo s svojimi strupi hude motnje v telesu. Slabost, bljuvanje, krči, težko dihanje itd. so znaki zastrupljenja s pokvarjenimi živili. Nujno je treba poiskati zdravniško pomoč.

Nevarna je tudi zastrupitev z gobami. Zato ne jej gob, ki jih dobro ne poznaš! Tudi pogrete jedi iz gob so lahko zdravju nevarne. Če kdo spije večjo množino kake alkoholne pijače (vina, žganja), se lahko hudo zastrupi z alkoholom. Posebno nevarna je taka zastrupitev za mladega človeka. Iz mladostne prešernosti ali pa nevednosti spije kdo na hitro nekaj kozarcev žganja (razni likerji niso nič manj škodljivi) tedaj mu postane slabo, srce mu začne hitreje utripati, v obraz postane zaripel ali pa bled. Vse to so znamenja zastrupitve z alkoholom. Včasih sledi temu nezavest ali pa celo smrt. Zastrupljenca položimo vodoravno in skušajmo povzročiti, da izbljuje čim več alkohola! Če je pri zavesti, mu damo po žličkah črne kave. Če je nezavesten, je najbolje, da pokličemo zdravnika.

Delovanje jeter


Jetra so največja žleza v človeškem telesu. Leže pod prepono na desni strani v trebušni votlini. Jetra so organ z mnogoterimi nalogami.

Najvažnejše so tele:

1. Celice jeter neprestano proizvajajo grenko, temno zeleno tekočino, žolč. Žolč odteka v dvanajstnik, če vstopa vanj mastna hrana. Sicer pa se žolč odlaga v posebnem žolčnem mehurju in od tam po potrebi teče v dvanajstnik. Žolčni mehur je shramba za žolč. Če iz kakršnegakoli vzroka žolč ne more odtekati iz jeter, prehaja v kri. Tkiva postanejo zato rumena. Ta bolezenski znak imenujemo zlatenico. Vzroki zlatenice so seveda zelo različni.

2. Iz tankega črevesa vodi kri vso prebavljeno hrano skozi jetra. V jetrih odloži kri predvsem ves sladkor (glukozo). Pod vplivom hormona insulina se predela sladkor v jetrih v netopljivi glikogen. V krvi sme biti namreč le določena množina sladkorja. Jetra ga sproti pošiljajo v kri, kolikor so ga celice potrošile. 5eveda jetra najprej glikogen spet predelajo v sladkor, ki je topljiv. Če prihaja zaradi pomanjkanja insulina preveč sladkorja v kri, povzroči to znano in nevarno sladkorno bolezen.

3. V jetrih postanejo neučinkovite različne strupene razkrojnine, pa tudi strupi, ki so prišli v telo s hrano ali z raznimi zdravili.

4. V jetrih se predeluje odvečni sladkor v maščobe in narobe, ob stradanju se maščobe, pa tudi beljakovine, predelujejo v sladkor, ki gre nato v kri. Skratka, jetra so zamotan kemični laboratorij, kjer potekajo neprestano najrazličnejši kemični pojavi.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo MSN Messenger - naslov


Pokaži sporočila:   

    Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta Seznam forumov -> Ostale bolezni želodca in prebavil

Objavi novo temo   Odgovori na to temo
 


 
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


Stran 1 od 1
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas

Pojdi na:  


MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.