Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
 Objavljeno: 14 Feb 2009 14:56 Naslov sporočila: Bolezni prebavil |
|
|
 |
|
Moteča nadloga
Verjetno ga ni med nami, ki ne bi že vsaj enkrat imel driske. Govorimo o enem od najpogostejših znakov, ki lahko napoveduje najrazličnejše bolezni.
Drisko ima človek, ki pogosteje iztreblja redkejše blato. Ker so pri zdravih ljudeh velike razlike v številu odvajanj in gostoti blata, jo zdravniki opredeljujejo kot odvajanje povečane količine redkejšega blata, in sicer več kot 300 g na dan. Z izjemo vegetarijancev, ki lahko zaradi diete, bogate z vlakninami, odvajajo tudi večje količine blata, zdrav človek povprečno izloči od 100 do 150 g blata na dan.
Driska običajno ni nevarna in jo lahko obvladamo sami. Le redko je tako huda, da je zaradi izgube tekočine in elektrolitov moteno delovanje organizma. Takrat je nujna zdravniška oskrba.
Driska je lahko posledica različnih bolezni. Daleč najpogostejše so okužbe črevesne sluznice z virusi, bakterijami ali paraziti. Včasih je driska tudi posledica jemanja nekaterih zdravil, na primer antibiotikov.
Vzroki za drisko
Vzroki za drisko so različni, največkrat pa jo povzročijo okužbe z virusi, bakterijami in paraziti, bolezenska stanja (celiakija, sindrom kratkega črevesja, redki tumorji, kronična vnetna bolezen črevesja, sindrom vzdraženega črevesja), zdravila (antibiotiki, diuretiki, kemoterapevtiki, teofilin) ali strupi.Driska je lahko akutna ali kronična. Akutna driska se pojavi nenadoma in je največkrat posledica okužbe. Običajno ne zahteva posebnih preiskav in zdravljenja, izgine pa v manj kot dveh do treh tednih. Če je povzročitelj virus, driska običajno traja nekaj dni, spremljajo pa jo povišana telesna temperatura, krči v trebuhu, bruhanje in glavobol. Tej virusni črevesni okužbi ljudje pogosto pravijo "trebušna gripa". Bakterijska driska se pojavi pri okužbah s hrano ali vodo, nastane pa zaradi delovanja bakterijskih toksinov ali vdora bakterij v črevesno steno. Če toksini nastajajo že v okuženi hrani, se lahko bolezenski znaki razvijejo zelo hitro, že po nekaj urah. Driska je največkrat vodéna, spremljajo jo slabost, krči v trebuhu in tudi bruhanje. Driska, ki jo povzročajo bakterije, ki okvarijo črevesno steno, je sluzavo krvava, s hudimi krči in povišano telesno temperaturo. Okužbe s paraziti niso pogoste. Driska se običajno pojavi zaradi pitja okužene vode in traja dalj časa. Lahko je krvava ali vodéna.
Potovanje v tuje kraje nam lahko zagreni potovalna driska, ki nastane zaradi uživanja hrane in pijače, najpogosteje okužene z bakterijo Escherichia coli. Taka driska se lahko pojavi celo sedmi dan po prihodu s potovanja.
Akutna driska največkrat izgine spontano in ne zahteva vzročnega zdravljenja. Skrbeti je treba samo za nadomeščanje izgubljene tekočine in mineralov, saj se lahko pri hujših oblikah organizem hitro izsuši in pride do dehidracije. Blago dehidracijo zaznamo kot povečano žejo in suhost ustne sluznice. Zmerna do huda dehidracija lahko povzroči omedlevice, kadar je bolnik v pokončnem položaju, zmanjšano količino seča, splošno oslabelost, šok, ledvično odpoved in celo komo.
Kronična driska traja več kot štiri tedne oziroma se ponavlja. Vedno moramo poiskati vzrok, saj je lahko tudi znak resne bolezni, zato jo mora obravnavati zdravnik.
Zdravljenje driske
Če je driska kratkotrajna in traja samo nekaj dni, si ponavadi lahko pomagamo sami, tako da nadomeščamo izgubljeno tekočino in minerale ter uživamo hrano z malo balasta. K sreči ima tak potek večina akutnih drisk. Če bolezen ne izgine v tednu dni, moramo nujno obiskati zdravnika. Opravil bo pregled blata (bakterije in paraziti), včasih tudi endoskopski pregled danke oziroma celotnega širokega črevesja ter pri tem morda odvzel vzorce tkiva za histološko preiskavo.
Samozdravljenje driske
Pri samozdravljenju driske je najpomembnejše, da preprečimo dehidracijo, ki lahko nastopi pri dolgotrajnejši driski, in vzpostavimo naravno ravnovesje črevesne flore.Za to je primerna tako imenovana rehidracijska raztopina, ki je mešanica elektrolitov in sladkorja, pripravimo pa jo lahko sami doma. Količina, ki jo moramo popiti, je odvisna od stopnje izsušenosti. Pri blagi dehidraciji popijemo v prvih štirih do šestih urah po 50 ml raztopine na kilogram telesne mase, pri zmerni pa 100 ml na kilogram telesne mase. Za preprečevanje nadaljnje izsušitve organizma moramo nato vsak dan do konca bolezni popiti od 100 do 200 ml raztopine na kilogram telesne mase.
Med boleznijo uživamo hrano, ki ima čim manj ostankov, denimo riž, banane in krompir. Izogibamo se mastni in začinjeni hrani.
Mlečnokislinske bakterije (probiotiki)
Mlečnokislinske bakterije so del normalne črevesne flore in zagotavljajo normalno kislost v črevesju ter tako preprečujejo razrast škodljivih in pogojno škodljivih bakterij. Poleg tega večajo obrambno sposobnost črevesne sluznice. Pripravke z mlečnokislinskimi bakterijami v obliki kapsul brez recepta uporabljamo za dodatno zdravljenje pri driskah dojenčkov, otrok in odraslih.
Kdaj k zdravniku?
Čeprav večina drisk s pravilnim samozdravljenjem izzveni, vedno ni tako. Včasih je potreben tudi obisk pri zdravniku, ki bo poiskal vzrok driske in jo primerno zdravil. Tako nikakor ne odlašajte z obiskom v ordinaciji,
... če imate hudo akutno drisko, stanje pa se kljub samozdravljenju ne izboljša 48 ur po začetku bolezni,... če zaradi driske nastopi zmerna ali huda dehidracija organizma, če obenem tudi dlje časa bruhate, imate visoko telesno temperaturo, hujše bolečine v trebuhu, driska pa je krvava,
... pozorni morajo biti tudi bolniki s kroničnimi spremljajočimi boleznimi, na primer sladkorni in srčni bolniki ter bolniki z zmanjšano obrambno odpornostjo organizma,... če se huda driska pojavi med jemanjem antibiotikov ali po tem, je treba k zdravniku po nasvet,
... obravnavo zahtevata tudi akutna driska pri nosečnicah in majhnih otrocih ter kronična driska.
Redna prebava - nasmejana glava
Številne ljudi, predvsem starejše, mučijo težave z odvajanjem blata, ki jim pravimo tudi zaprtje ali obstipacija. Gre za redko iztrebljanje majhnih količin blata, ki ga spremljata mučno napenjanje ali zasušitev (zatrditev) blata, v ljudskem jeziku tudi zapeka. Kdaj torej lahko govorimo o zaprtju, kaj ga povzroči in kaj lahko naredimo, da se ga znebimo?
Težko je govoriti o zdravem ritmu izločanja, veljavnem za vse, in sicer zato, ker smo ljudje različni in imamo različne navade. Za nekatere je normalno, da gredo na veliko potrebo tudi po trikrat na dan, za druge pa je normalno le enkrat do trikrat na teden. Manjša pogostost izločanja blata torej še ne pomeni zaprtja. Na drugi strani lahko označimo kot zaprtje mučno odvajanje majhnih količin zelo trdega blata, čeprav je vsakodnevno, sploh če ga spremljajo napenjanje in občutki nepopolne izpraznitve. Torej je prepričanje mnogih, da so zaprti zgolj zato, ker blata ne odvajajo vsak dan, zmotno.
Količina, pogostnost in lastnosti
Čeprav je zaprtje pogosta nadloga, le redko povzroči resne zaplete. Pozorni pa morate biti, če se pomembno spremenita količina blata in pogostost iztrebljanja ali če se med samim iztrebljanjem spreminjajo lastnosti blata. Če v blatu opazite sledove krvi, se nemudoma odpravite k zdravniku.
Habitualno zaprtje
Vzrokov za zaprtje je precej in so zelo različni. Daleč najpogostejša oblika zaprtja je tako imenovano habitualno zaprtje, pri katerem pride do motenj prebave brez očitnih vzrokov oziroma znakov organske bolezni. Velik del krivde za pogostost tovrstnega zaprtja lahko pripišemo posledicam sodobnega življenja: veliko premalo se gibamo, zaradi česar oslabijo trebušne mišice, ter pojemo preveč hrane, ki ne vsebuje dovolj odvečnih (balastnih) snovi, potrebnih za normalno količino in sestavo blata.
Hemeroidi in zlata žila
Vzroki za zaprtje so lahko hemoroidi ali zlata žila, motnje v delovanju črevesja brez dokazanih organskih sprememb na črevesu, značilne predvsem za mlajše ženske (sindrom razdražljivega črevesa), tumorji v črevesu in danki, ki mehansko ožijo črevo (pojav stenoz ali ožin), kronična vnetja črevesa, predvsem Chronova bolezen, okvare živčevja, divertikulitis ali vnetje črevesnih mešičkov ter bolezni presnove sladkorja in motnje v ravnovesju elektrolitov v telesu.Vzrok za težave nemalokrat tiči v poklicnih omejitvah, ko blata ni mogoče odvajati takoj, ko se pojavi dražljaj na odvajanje. To se dogaja poklicnim voznikom, delavcem za tekočim trakom, uradnikom, ki delajo z ljudmi, in vsem, ki ne morejo kadarkoli zapustiti delovnega mesta.
Zaradi hormonskih motenj in "gneče" v trebušni votlini zaprtje pogosto muči nosečnice, pojavlja pa se lahko tudi kot neželeni učinek nekaterih zdravil, predvsem pomirjeval, močnejših zdravil proti bolečinam ter dodatkov kalcija in železa.
Dovolj tekočine
Ljudje navadno pomislijo na odvajala šele po nekajdnevnem zaprtju. Prva izbira je navadno odvajalni čaj, ki pa ne more pomagati takoj, sploh ne, če se je blato že zasušilo. "Zelo pomembno je, da mislite na mehčanje blata, še preden sploh pride do zapeke," opozarja proktolog dr. Pavle Košorok, dr. med. To predvsem pomeni, da uživate dovolj tekočine.Odvajanje lahko spodbudite na več načinov. Najbolj zdravo je, da prebavo najprej poskušate urediti s prehrano in z dodatki jedem. Če to ne zadostuje, je treba poseči po mehčalih za preprečitev zasušitve blata. Uporabo močnih odvajal večinoma odsvetujejo.
Prehrana
Za preprečevanje in lajšanje zaprtja je pomembno, da v vsakdanjo prehrano vključite uživanje čimveč hrane, bogate z odpadnimi, balastnimi snovmi, predvsem z rastlinskimi vlakninami, ki v črevesju nabreknejo in oblikujejo vlažno maso izločkov. Te snovi spadajo v skupino ogljikovih hidratov, ki se v prebavilih ne presnavljajo in ne vsrkavajo, ampak ostajajo v črevesju in vežejo vodo ter na najbolj naraven način omogočajo mehkejše in rednejše iztrebljanje.Koristne vlaknine so v sveži, posušeni ali kuhani zelenjavi in sadju, otrobih, zrnju in semenih. Priporočljivo je uživati črn grobozrnat kruh, kruh s semeni, jogurt z dodatki otrobov ali jogurt, v katerega primešate laneno seme. Znano je, da "poženejo" tudi suhe slive in fige, mnogim pa pomaga kivi ali kaki. Zanesljivo rastlinsko zdravilo proti zaprtju je zelnica.
Bolj ko je prehrana naravna in preprosta ter manj ko je predelana, bolj je zdrava, a ne le za delovanje črevesja, ampak za zdravje celotnega organizma. Sveže sadje in zelenjava, neoluščena žita, stročnice, oreški in semena so tako znašli v skoraj vseh prehranskih priporočilih pri tako rekoč vseh kroničnih bolezni sodobnega človeka, med katere spada tudi kronično zaprtje.
Mehčala
Pri nas je najbolj razširjeno mehčalo donat, voda, bogata z mineralom magnezijem. Piti ga je treba mlačnega, brez mehurčkov, in sicer od 2 do 3 dcl večkrat na dan. Donatu lahko magnezij še dodamo, in sicer v obliki grenke soli. Kot mehčalo so v uporabi tudi sirupi, ki pa jih je treba uživati redno, saj niso odvajala, ki bi delovala po nekajdnevnem zaprtju. Trdih kep blata in zasušenega čepa v zadnjiku mehčala praviloma ne morejo izločiti. V določeni meri pomagajo maslene ali glicerinske svečke, še najučinkovitejša metoda pa je klistiranje, pri katerem se črevo popolnoma izčisti.V zadnjem času so na voljo mehčala, ki vsebujejo nabrekljive rastlinske izvlečke. Ti izdelki ne dražijo sluznice, ampak samo večajo maso črevesne vsebine, zaradi česar je njihovo uživanje varno tudi med nosečnostjo ali v času dojenja. "Toda vedno je treba paziti, da ne vzamete toliko odvajal, da bi vas pognalo," svari dr. Košorok. Pravi uspeh je namreč redno odvajanje blata.
Močna odvajala
Odvajalna sredstva, kot so odvajalni čaj, tablete ali svečke, bodisi dražijo črevesno sluznico bodisi spodbujajo hitrejše delovanje črevesja. Čeprav so lahko učinkovita, nikakor niso priporočljiva za trajnejšo uporabo, saj lahko sčasoma pustijo hude posledice.
Klistiranje
Klistiranje je postopek izpiranja črevesa z mlačno vodo, ki ji lahko dodamo le žličko soli (fiziološka raztopina), ali kamilice. Klistiranje, ki ga priporočajo tudi kot vajo za poživitev delovanja črevesja, lahko bolniku opravi druga oseba, dobro pa je, če se ga naučimo tudi sami.
(Pri lenem in opešanem črevesju je treba klistirati črevo vsakih 10 do 14 dni, in sicer redno, vsak dan ob istem času. Dobre izkušnje s samoklistiranjem imajo tudi bolniki z uhajanjem blata, saj je izpraznjeno črevo lažje stiskati in je manj možnosti, da kaj "uide". Za krajše obdobje je priporočljivo poskusiti s samoklistiranjem tudi pri funkcionalni kolopatiji oziroma pri nervoznem črevesu.)
Pazljivo na potovanjih
Ta nadloga ljudi pogosto doleti na potovanju, ko so prisiljeni spremeniti ustaljeni ritem prehranjevanja. Pogosteje posegajo po hitri hrani, ne pijejo dovolj tekočine in so premalo telesno dejavni, kar vse vpliva tudi na odvajanja blata. Zato poskrbite, da bo prehrana primerna, ne pozabite na telovadbo, če ne gre drugače, se oskrbite tudi s pripravki proti zaprtju, ki jih dobite v lekarni brez recepta.
Ali ste vedeli:
- Zaprtje pogosteje prizadene ženske kot moške.
- V starosti ima takšne težave več kot polovica ljudi.
- Pri mladih ženskah se pogosto pojavi leno in počasno črevo
- pojav imenujejo idiopatsko motilitetno kronično zaprtje, njegovi vzroki pa še niso znani.
- Občutek neizpraznjenosti črevesa po iztrebljanju je pogosto posledica raka danke. Če v blatu opazimo sledove krvi, je treba takoj obiskati zdravnika.
- O sindromu zlorabe odvajal govorimo, če bolnik jemlje odvajala redno in daljši čas. To so predvsem mladi ljudje z osebnostnimi motnjami in anoreksijo.
Kako si lahko pomagate sami?
- Nikoli ne zadržujte in prelagajte, ampak prisluhnite "klicu narave".
- Pijte več vode in drugih tekočin, da se vsebina v črevesju ne bo zasušila.
- Uživajte hrano, ki vsebuje veliko vlaknin (sveže in posušeno sadje, kot so slive, fige, marelice, hruške, jabolka, kislo zelje, žita, semena in zrnje).
- Poskrbite za redno telesno dejavnost.
- Masirajte trebuh v smeri urinega kazalca.
- Za nasvet pokličite strokovnjaka Vivine zdravniške linije.
Živila, ki se jih je ob nagnjenosti k zaprtju najbolje izogibati:
- čokolada,
- črni čaj,
- banane,
- močnate jedi (cmoki, štruklji ...),
- beli kruh,
- vsa industrijsko predelana (rafinirana) živila, suhomesnati izdelki, slano pecivo, čips, pripravljene juhe ...
Hemeroidi
Z ZLATO ŽILO K STROKOVNJAKU
Ko v blatu ali na straniščni školjki zagledamo kri, to v nas sproži sirene preplaha! Počasi, ne umirate, gre pa za enega od znakov, ki opozarjajo, da je nekaj narobe. Opozorila je vedno treba vzeti zares.
Najboljši nasvet je, da se najprej odpravite k zdravniku, ki naj ugotovi, kaj je sploh narobe. Šele po natančni diagnozi je čas za pravo zdravljenje. Nikdar se ne zdravite "na pamet"!
Brez panike!
Večina krvavitev je benignih, torej nenevarnih, vseeno pa je treba vsako krvavitev čimprej razjasniti.
Različni ljudje se na ta pojav odzivajo različno. Nekateri se prestrašeni podajo na vse mogoee preiskave, da bi se prepričali, da niso neozdravljivo bolni, drugi zažnejo živeti v strahu in včasih nerazumljivo dolgo odlašajo s pregledom, ki bi pojasnil vzrok krvavitve. Če pojava ne spremlja bolečina, se zgodi, da se nekateri ljudje za to sploh ne zmenijo ali pa se zdravijo kar sami, večinoma na osnovi pripovedovanja znancev, ki se jim je zgodilo kaj podobnega, ali pa si v lekarni kar sami kupijo zdravila proti hemoroidom.
Celo zdravniki krvavitvam brez bolečin ne posvečajo dovolj pozornosti. Zgodi se, da bolnik od splošnega zdravnika - večsih celo brez pregleda - dobi recept za mazilo ali sveeke za hemoroide, piše v knjigi Živeti sproščeno avtorja Pavleta Košoroka, dr. med., specialista proktologa, iz katere smo v celoti črpali snov za prieujoei elanek.
Razpokana sluznica
Najpogostejša in najlažje ozdravljiva je krvavitev na blato, pri kateri se boleeina pojavi pri odvajanju. Največkrat gre za posledico razpoke sluznice zadnjika in praviloma nastane pri bolnikih, ki odvajajo poredko in katerih blato je trdo. Ko jim odvajanje vendarle uspe, iztisnejo na začetku trdo, zasušeno blato; sluznica poči zaradi napenjanja. Pri razpoki je krvavitev sveža, največkrat se kaže kot pas krvi na blatu, bolniki pa opazijo kri tudi na toaletnem papirju.
Oteklina
Drugi, razmeroma pogost vzrok bolečin je nenadna oteklina ob izhodu črevesa. Večinoma gre za ostro omejeno okroglasto oteklino, ki nastane zaradi tromboze - strditve krvi - v enem od zunanjih vozlov. V takšnem primeru sta sprva prisotni samo oteklina in bolečina, ki bolnika ovirata pri hoji in sedenju. To motnjo najbolje odpravimo z manjšim operativnim posegom. Če se ne podvržemo posegu, po veednevnih težavah bulica utegne počiti, izločijo se krvni strdki, ki se še daljši čas čistijo kot stara krvavitev.
Krvavitev brez bolečine pri odvajanju
Takšno krvavitev praviloma povzročajo hemoroidi. Ker se za njo utegnejo skrivati tudi resnejše bolezni, je treba vsako krvavitev temeljito raziskati. Če bo pregled odkril samo zlato žilo, boste odrešeni skrbi, vnetja pa je mogoče odpraviti z ustreznimi učinkovitimi zdravili.
Resno opozorilo je nenadna, ponavljajoča se kri v blatu pri osebi, ki je starejša od 40 let. Ta pojav kar v petini primerov pomeni novotvorbo. K sreči gre veeinoma za predstopnjo rakave bolezni - polip (adenom), zato je odveč poudarjati pomembnost pravočasnega diagnosticiranja bolezni. Marsikdaj gre tudi za manjše polipe, ki jih zdravniki preprosto odžgejo, najveekrat že med preiskavo. Veliki polipi zelo redko zahtevajo tudi operativni poseg.
Kaj so hemeroidi
Hemoroidi so bolezen, ki jo ljudje največkrat zdravijo sami, običajno neustrezno. K zdravniku gredo neradi, ker se jim preiskava zdi zoprna, injekcije boleče, operacija pa sploh nekaj groznega. Kot nalašč je na trgu množica pripravkov za zdravljenje zlate žile, od mazil in tekočih razkužil do blažilnih svečk in čajev. Žal moramo reči, da zdravljenje na pamet bolj škoduje, kot pomaga, piše dr. Košorok v knjigi Živeti sprošeeno.
Hemoroidi so žilni vozli v zadnjem delu črevesa, ki bi jih lahko primerjali s krenimi žilami na nogah. V obeh primerih obstaja določeno dedno nagnjenje, k nastanku in poslabševanju hemoroidov pa znatno pripomore tudi zaprtje. Trdo blato pritiska povečane vozle proti zadnjieni odprtini, podobno kot iztiskamo vrečko majoneze. Na koncu kri udari iz črevesa. Iz vzdražene in počene žile še nekaj časa kaplja sveža kri.
Ko zorijo
Bolniki opisujejo obilno krvavitev, moeno obarvano toaletno školjko, to pa jih seveda zelo prestraši. Zaradi hemoroidov sicer še nihče ni izkrvavel, res pa je, da dolgotrajne krvavitve lahko pripeljejo do slabokrvnosti.
Hemoroidi sčasoma "zorijo". Če ne pazimo in se ne zdravimo ustrezno, se notranji žilni vozli vse bolj raztegujejo in začenjajo izstopati; takrat je potrebno resnejše zdravljenje. Toda o tem naj odloči izkušen zdravnik.
Krvavenje
V drugih primerih, zlasti če gre za krvavitev globlje iz debelega erevesa, krvavitev ni vselej tako izrazita. Prav tako ni nujno, da bi bolnik ves čas krvavel. Kri je lahko pomešana z blatom in včasih s sluzjo. Morda je kdaj tudi že delno razpadla, tako da je ne prepoznamo vee kot kri. Zdravnik s preprosto "preiskavo blata na kri" skuša ugotoviti, ali gre za takšno skrito krvavitev. Toda ta preiskava ni povsem specifiena; tudi če je izvid pozitiven, to še ne pomeni, da gre za novotvorbo. Nekateri bolniki, predvsem ob obilnejši krvavitvi in če imajo težave z želodcem, menijo, da krvavijo iz želodene razjede (rane na želodcu). Krvavitev iz takšne rane je povsem drugačna - bolnik odvaja velike količine črnikastega blata, prisotni pa so še drugi resni znaki nenadne notranje krvavitve, piše dr. Pavle Košorok.
Iz hemoroidov lahko krvavijo tudi bolniki s cirozo jeter. Ta venski pletež je namreč ena od stranskih poti za vračanje krvi v srce, ko je pretok krvi skozi jetra oviran zaradi ciroze.cNeredko prihajajo na pregled bolniki, ki zaradi srčnih ali žilnih bolezni jemljejo sredstva proti strjevanju krvi - antikoagulativno terapijo. Zaradi teh zdravil se kri slabše strjuje, zato že pri drobnih poškodbah v zadnjiku lahko pride do krvavitev, ki jih sicer ne bi niti opazili.
Najpogostejša težava zadnjega črevesa in danke je krvavitev, ki jo pogosto spremlja bolečina. Poleg hemoroidov, ki so najpogostejši, so to lahko notranji in zunanji hemoroidi, razpoka v črevesu, viseče gube, bradavice ob zadnjem črevesu, analni srbež, polipi, izpadajoče analne papile, vnetna obolenja, gnojenje, fistule ob erevesu. Težave se pojavljajo tudi v pri odvajanju in siljenju na blato, včasih gre za uhajanje blata, zaskrbljenost pa povzroea tudi analni kre.
Bolnike seveda najbolj skrbi rakava bolezen danke. Prav zato zdravnik proktolog s temeljitim pregledom poleg odkrivanja in zdravljenja drugih bolezni lahko izključi možnost rakave bolezni danke in debelega erevesa.
Noseenost
Hemoroidi ali zlata žila so najpogostejši vzrok krvavitve iz zadnjega dela erevesa. Hemoroidni venski pletež je normalen preplet žil v zadnjiku, ki omogoea najbolj fino kontrolo zadnjika, težave pa se pojavijo, ko se žile poveeajo. Do nevšečnosti pride ob povečanem pritisku v venskem pletežu zadnjega črevesa. Pri ženskah se to najpogosteje dogaja med noseenostjo, in sicer zaradi pritiska otrokove glavice.
Podedovani?
Na nastanek zlate žile vpliva dedna nagnjenost, veasih so jo povezovali tudi s sedečimi in stoječimi poklici, vendar so prevladovali bolniki, ki so k temu nagnjeni in ki tudi sicer ne morejo na stranišče, ko začutijo dražljaj. Kot bolezenski znak lahko spremljajo bolezni jeter, svoje prispeva tudi poveean trebušni pritisk pri debelosti.
Notranji vozli
Žilni vozli - hemoroidi - so lahko zunanji ali notranji. Največ težav povzročajo notranji vozli, ki jih sprva ni videti. Nanje opozarja sveža krvavitev na blato brez bolečin. Kri je sveža, lahko na začetku blata, še pogosteje po koncu odvajanja kaplja v školjko. Hemoroidi se začnejo resneje razkrivati pri vnetjih. Takrat pogosto otečejo in bolijo. Zaradi vsega tega se bolniki bojijo iti na stranišče, blato se zasuši in zato se težave ob nujnem vnovičnem odvajanju seveda stopnjujejo. Če so težave dolgotrajne, vozli začnejo tudi izpadati, veasih pa se po krajšem ali daljšem času sami umaknejo nazaj.
Za zdravljenje je na voljo več načinov. Nikdar se ne zdravite sami! Hemoroide je treba potrditi s pregledom.
Zdravljenje hemeroidov
Najpreprostejša in najpogostejša je raba svečk in mazil za hemoroide. Pri močnejših vnetnih znakih je treba uporabljati tudi zdravila proti vnetju. Pri daljših krvavitvah so potrebne injekcije, ki delujejo podobno kot pri vbrizgavanju v krene žile na nogah. Pri zelo povečanih vozlih in močnem izpadanju je treba vozle operirati, saj je operacija še vedno najboljši način zdravljenja izpadajočih vozlov. Drugi načini so še zamrzovanje ter požiganje z laserjem ali infrardečo svetlobo, vendar so te metode premalo natančne, da bi bili preprieani, kako obsežno odmrtje tkiva povzročijo.
Na razvoj hemoroidov in pogostost zapletov pomembno vpliva zaprtje, ki ga je mogoče blažiti na vee načinov, tudi po preizkušenih naravnih receptih.
Hemoroidi torej sami po sebi še niso nevarnost. Lahko pa postanejo neprijetni zaradi spreminjajočih se težav, ki utegnejo povzročiti zaplete in nam krepko zagreniti življenje. Če ne pazimo in se ne zdravimo pravilno, se notranji vozli vse bolj raztegujejo in zaenejo izstopati. Takrat je potrebno resnejše zdravljenje, tudi kirurško. O tem pa naj odloči strokovnjaku.
Razjeda na dvanajstniku in želodcu
Kaj jo povzroči in kako jo odpravimo?
Bolečina v zgornjem delu trebuha je zelo pogosta, izvira pa lahko v različnih organih. Lahko je različno močna, različnega karakterja, lahko se ponavlja, lahko jo izzovemo z določeno hrano ali pijačo in tudi omilimo jo lahko z različnimi dietami ali zdravili.
Med pogostejše vzroke za bolečine v zgornjem delu trebuha spadata razjeda na dvanajstniku in razjeda na želodcu. Običajno uporabljamo izraz razjeda, v vsakdanjem jeziku pa ji ljudje pravijo tudi rana na želodcu, ulkus ali čir, čeprav to ni slovenska beseda, je razložil prof. dr. Igor Križman, strokovnjak Vivine zdravniške linije in ugleden internist gastroenterolog, ki bo pojasnil vzroke in posledice te precej razširjene bolezni.
Dvanajstnik
Pri razjedi dvanajstnika bolniki največkrat čutijo bolečino pod desnim rebrnim lokom, lahko tudi v ledjih desno. Navadno se pojavi uro ali dve po jedi, močnejša je ponoči in bolnika lahko zbudi. Bolečina popusti, ko bolnik zaužije manjši obrok hrane ali antacid. Bolečina lahko traja nekaj dni in nato mine. Zanimiva je povezanost bolezni z letnim časom, saj se bolečina pogosteje ponavlja spomladi in jeseni.
Če se narava bolečine spremeni - če postane stalna in zelo močna, je treba pomisliti na zaplete. Razjeda je morda pregrizla/razžrla steno dvanajstnika in prodrla do sosednjih organov. Bolečina, ki izžareva v hrbet, lahko pomeni, da se je razjeda zagrizla v trebušno slinavko.
Čeprav je bolečina najznačilnejši simptom razjede na dvanajstniku, se lahko primeri, da preiskava ne pokaže sprememb na dvanajstniku. Soodvisnost med pojavom razjede na dvanajstniku in bolečino je šibka; za bolečino je značilno, da mine po zaužitju antacida. Bolniki imajo tudi druge težave: včasih bruhajo, pesti jih zaprtje in lahko krvavijo iz razjede na dvanajstniku.
Težave, ki jih povzroča razjeda želodca, so podobne tistim pri razjedi dvanajstnika.
Na kaj je treba biti posebej pozoren
Pride lahko do krvavitev iz ulkusa. Takšni bolniki bruhajo svetlo ali temno rdečo kri; včasih izbljuvki spominjajo na kavno usedlino. V nekaterih primerih bolnik ob krvavitvi ne bruha; kri odteka v črevo. Tak bolnik opazi črno blato, lahko se slabo počuti ali celo omedli. Bolniki naj tudi pomislijo, če so morda jedli borovnice ali nekatera zdravila, denimo preparate železa, ki lahko obarvajo blato temno sivo ali črno, je opozoril prof. dr. Igor Križman.
Krvavitve iz ulkusa zdravijo tako, da zdravnik pri prvem endoskopskem pregledu - opraviti ga je treba takoj, ko bolnik zazna simptome krvavitve - s posebno injekcijsko iglo, ki jo skozi endoskop uvede v bližino krvavečega mesta, vbrizga zdravilo, ki preprečuje krvavitev. Samo v izredno redkih primerih krvavitve ni mogoče zaustaviti na ta način in je potreben kirurški poseg.
Posebno dramatično je predrtje ulkusa. Takrat bolnika nenadoma močno zaboli v zgornjem delu trebuha, bolečina pa je tako močna, da prav vsakdo poišče zdravniško pomoč.
Za ugotovitev točne diagnoze je treba že pri prvem zagonu bolezni opraviti endoskopsko preiskavo. To je pregled požiralnika, želodca in dvanajstnika s posebnim instrumentom, približno 10 milimetrov debelo plastično cevko. Vanjo od zunaj vstopa svetloba do notranjosti votlega organa, se odbije od stene organa, posebne leče svetlobo spet zberejo in sliko prek steklenih niti prevedejo do preiskovalčevih oči. Modernejše naprave imajo na konici majhno televizijsko kamero, ki zdravniku omogoča pregled notranjosti organa kar na zaslonu.
Vsi endoskopski instrumenti imajo poseben kanal, skozi katerega v notranjost telesa uvedejo biopsijske kleščice, s katerimi odvzamejo drobce tkiva za histološko preiskavo. Ta pokaže, ali gre za vnetje in ali se je pojavil rak. Hkrati je mogoče ob pomoči vzorcev tkiva ugotoviti, ali gre za okužbo želodčne sluznice z bakterijo Helicobacter pylori (Hp).
Vzroki
Poleg okužbe s to bakterijo, ki je med prebivalstvom zelo razširjena in ki jo bomo podrobneje predstavili pozneje, ulkus dvanajstnika in želodca povzročajo tudi nekateri agresivni dejavniki, ki škodljivo vplivajo na želodec. To so predvsem nekatera zdravila, med katerimi so na črnem seznamu predvsem tako imenovana nesteroidna protivnetna zdravila, s katerimi bolniki lajšajo bolečine v sklepih in revmatične težave.
Najpogostejši vzrok za nastanek ulkusa je okužba z bakterijo Helicobacter pylori. Okužba s to bakterijo je zelo pogosta, strokovnjakom pa še ni uspelo zadovoljivo pojasniti, zakaj vsi okuženi nimajo ulkusa.
Z endoskopsko preiskavo ugotovimo najverjetnejši vzrok za nastanek bolezni, od te ugotovitve pa je odvisen tudi način zdravljenja.
Ob pojavu ulkusa bolnika, okuženega z bakterijo, zdravimo z antibiotiki, ki bakterijo odstranijo iz želodčne sluznice. Odstranitev bakterije običajno pomeni trajno ozdravitev. Do vnovične okužbe z bakterijo pride v zelo majhnem odstotku primerov; tedaj je treba zdravljenje z antibiotiki ponoviti.
Pri bolnikih, pri katerih ugotovijo prisotnost bakterije, a nimajo ulkusa, odstranitev bakterije ni potrebna.
Z zdravljenjem želimo odpraviti bolečine, pospešiti celjenje razjede in odstraniti bakterijo Hp, če je ta prisotna. Razjedo dvanajstnika in želodca zdravimo z zaviralci protonske črpalke (ZPČ). Po mednarodno sprejetih priporočilih uporabljajo za odpravo Hp kombinacije treh zdravil - ZPČ in dva antibiotika, ki jih je treba jemati sedem dni zapored. Osnovna najpogosteje uporabljena shema predvideva rabo klaritromicina dvakrat na dan, tinidazola dvakrat na dan, zjutraj in zvečer pa še po eno tableto ali kapsulo ZPČ.
Če bolnik jemlje nesteroidna protivnetna zdravila, mora uživanje teh zdravil omejiti ali opustiti. Če to ni mogoče, mu je treba dodati zdravila, ki zmanjšujejo izločanje kisline v želodcu in tako preprečiti nastanek ulkusa.
Po takšnem zdravljenju bolniki običajno nimajo več težav, bolezen se ne ponavlja, vedno pa je vprašanje, ali je bila bakterija Hp res odstranjena. Če to pri prvem poskusu ni uspelo, poskusimo z drugo kombinacijo zdravil.
Zdravila
Z antibiotiki nam bakterije ne uspe vedno odstraniti. Razlogov za to je več - prvi že pri bolniku, če zdravil ne jemlje redno in po predpisani shemi. Lahko se primeri, da bakterija ni občutljiva na predpisana zdravila; tedaj je treba kombinacijo spremeniti in zdravljenje ponoviti.
Po odstranitvi bakterije se ulkus ponovi zelo redko; bolniki običajno živijo povsem brez težav. Težava nastane pri bolnikih, ki jemljejo nesteroidna protivnetna zdravila, pa tudi tem je mogoče pomagati, če hkrati jemljejo zdravila, ki preprečujejo izločanje kisline v želodec.
Po zdravljenju z antibiotiki, ki naj odstrani bakterijo Hp, se je treba prepričati o uspešnosti zdravljenja. Tega ni mogoče doseči z določanjem protiteles v krvi, ker so ta prisotna že kmalu po začetku okužbe in še dolgo po odstranitvi bakterije s sluznice, zato kontrola krvi po jemanju antibiotikov kar pol leta ne more dati pravega odgovora.
Takojšen pravilen odgovor ponudi tako imenovani urea dihalni test. Test je mogoče opraviti pri vseh bolnikih, pri katerih želimo nemudoma preveriti uspešnost antibiotičnega zdravljenja. Bolnik zaužije testno tekočino, ki vsebuje ureo, markirano z izotopom ogljika, nato pa količino izotopa določamo v izdihanem zraku. Test ni potreben pri bolnikih, ki imajo ulkus na želodcu, ker jih kontroliramo štiri ali šest tednov po začetku zdravljenja endoskopsko in tedaj ugotavljamo prisotnost bakterije. Pri bolnikih z ulkusom dvanajstnika po zdravljenju z antibiotiki ni potrebna endoskopska kontrola. Tudi pri njih bi prišel prav takojšen odgovor, ali je bilo zdravljenje uspešno ali ne, oziroma ali je treba zdravljenje z antibiotiki ponoviti; takojšen odgovor da le dihalni test. Žal zavarovalnica ne krije stroškov testa; bolnik mora to storitev plačati sam.
Operacija? Kdaj?
Druga možnost preverjanja uspešnosti antibiotičnega zdravljenja je vnovična endoskopija z vnovičnim odvzemom vzorcev sluznice. Takšna kontrola je upravičena in potrebna pri razjedi želodca, kjer je potrebno večkrat histološko kontrolirati rob ulkusa, da ne spregledamo pojava raka. Pri bolnikih z razjedo dvanajstnika kontrolna gastroskopija ni potrebna.
Kakšna je prognoza bolnikov z ulkusom? Pred tridesetimi in več leti so bolniki z ulkusom v skoraj polovici primerov lahko pričakovali, da jih bodo zaradi hudih težav ali zapletov operirali. Danes operirajo le zelo redke bolnike, pri katerih krvavitve ne morejo ustaviti z endoskopskimi metodami. Operirajo tudi redke bolnike, pri katerih se pojavi zožitev izhoda želodca ali dvanajstnika zaradi nastanka brazgotin. Takšni bolniki nenehno bruhajo vse, kar zaužijejo. Operacije zaradi ulkusa dvanajstnika ali ulkusa želodca so danes skorajda izjema.
Na nastanek ulkusa vplivajo še drugi dejavniki, med katerimi nekatere poznamo, drugih pa ne. Znano je, da koncentriran alkohol, kava in močne začimbe vplivajo na bolezen, oziroma jo pospešujejo. Na te dejavnike lahko vpliva vsakdo sam. Na druge dejavnike ne moremo vplivati, zato čedalje manj drži prepričanje, da si ulkus pridelamo sami.
Zaradi povezave med nastankom ulkusom in bakterijo Helicobacter pylori je treba bolnike z razjedo ali hujšimi spremembami želodčne sluznice zdraviti z antibiotiki. Pri osebah, ki so okužene, a nimajo ulkusa, antibiotiki niso potrebni. Čeprav je ta bakterija povezana tudi z nastankom raka na želodcu, vsem okuženim ne gre samodejno predpisovati antibiotikov z namenom preprečitve morebitnega razvoja raka, saj k razvoju raka prispevajo številni drugi dejavniki. Verjetnost, da bo pri okuženem nastal rak, je veliko premajhna, da bi opravičevala množično rabo antibiotikov.
Nevarnost, imenovana Helicobacter pylori
Okužba s to bakterijo je pogosta. Ocenjujejo, da je v Sloveniji okužena približno polovica odraslih oseb. Lahko se okužimo že v otroških letih, in sicer z umazanimi rokami (anooralno). Tudi po svetu je okužba s Hp enako pogosta. Manj ko je dežela razvita, pogostejša je okužba; v razvitih državah so ugotovili, da je okužba pogostejša pri otrocih iz socialno šibkejših slojev in iz družin, v katerih po več otrok spi v isti postelji. V nekaterih ekonomsko nerazvitih državah je okuženih kar 90 odstotkov prebivalstva. V zahodnih državah z visokim standardom je stopnja okuženosti nižja, obstajajo pa jasne razlike med socialnimi sloji. Največji delež okuženih predstavljajo ljudje z nižjim življenjskim standardom. Vsi ti podatki govorijo v prid temu, da je pri preprečevanju infekta zelo pomembna higiena oziroma skrb za osnovne življenjske razmere.
Prenašanje okužbe na neokužene osebe preprečimo z ustrezno higieno in predvsem umivanjem rok.
Probiotiki - mikrovaruhi naše prebave
Ko so danskega veterinarja Vagna Baastrupa leta 1985 prepeljali na urgentni oddelek bolnišnice v Aarhusu, sta ga bila samo še kost in koža. Shujšal je 25 kilogramov, nenehno so ga mučile driske, občutljivost na več vrst hrane in bolečine. Zdravniki so ugotovili, da ima kronično vnetje trebušne slinavke, vendar mu ni pomagalo nobeno zdravilo in stanje se je slabšalo. Ko so ga odpustili v domačo oskrbo, je bila njegova življenjska pot, vsaj sodeč po odpustnem pismu, pri kraju. Doma je gospod Baastrup v časniku zasledil, da so neko zelo bolno čredo, od katere niso mogli uporabljati ne mesa ne mleka, pozdravili z razprševanjem koristnih mikroorganizmov. Ker se je zanimal za mikrobiologijo, je od proizvajalca naročil stekleničko tega probiotičnega napitka in ga preizkusil na sebi. Na lastno začudenje in presenečenje zdravnikov, ki so opravili temeljite preglede, je bil čez dva meseca zdrav. Novica je močno odmevala po zahodni Evropi in odprla pot množični uporabi probiotikov, ki so jih na Japonskem uporabljali že več desetletij. O probiotikih slišimo vse pogosteje, zato odkrijte, kaj se skriva za to novo obetavno pomočjo pri ohranjanju zdravja naših prebavil.
Črevo si običajno predstavljamo kot odvodni kanal, čeprav gre za enega od bolj zapletenih organov. Notranja površina črevesja obsega kar 300 m3, kar je 150-krat več od površine kože. Poleg izločanja črevesje opravlja še dve nič manj pomembni nalogi, obrambno in proizvodno, saj omogoča življenje črevesni flori.
Živimo v morju mikroorganizmov, ki so vse okoli nas. Samo na hrbtnem delu naše dlani je več kot šest milijard drobnih bitij, približno toliko, kot je ljudi na Zemlji. Tudi človeško telo je življenjsko okolje za milijarde različnih mikroorganizmov. Če so nekateri med njimi škodljivi, saj proizvajajo strupe ter povzročajo bolezni in smrt, drugi ustvarjajo snovi, ki so ključne za zdravje in življenje. Med njimi igrajo prav posebno vlogo probiotiki, ki so za naš organizem nepogrešljivi in nujno potrebni. Telesu pomagajo pri razgradnji in presnovi hrane, tvorijo različne vitamine in pomagajo zavirati rast potencialno škodljivih bakterij, ki povzročajo številne bolezni.
Probiotiki
Toda vsi dobri mikroorganizmi niso tudi probiotiki. V želodcu, ki deluje razkuževalno, saj njegovi kisli sokovi (pH 1,5) pomorijo večino mikrobov, med njimi tudi številne koristne, uspe preživeti le nekaterim, predvsem tistim iz skupine laktobacilov in bifidus. Te se nato naselijo zlasti v debelem črevesu, kjer ustvarijo okolje, primerno za razvoj drugih dobrih mikroorganizmov in človeških celic, zato strokovnjaki probiotike imenujejo kar črevesna hrana. Ti koristni mikroorganizmi namreč prispevajo k vnovični vzpostavitvi optimalnega ravnotežja črevesne mikroflore, še posebno takrat, ko je to porušeno, denimo v primeru stresa, bolezni ali uživanja antibiotikov.
Zdrava črevesna flora izloča encime, ki nam pomagajo lažje prebavljati hrano in vsrkavati nekatere hranilne snovi, kot so železo, kalcij in drugi minerali.
Ker so prebavila v nenehnem stiku s snovmi iz okolice, hrano in mikroorganizmi, se je v črevesju razvil pomemben imunski sistem. Nepravilno delovanje črevesnega imunskega sistema lahko poveča možnost okužb ali pojav alergijskih in avtoimunskih bolezni. Koristne bakterije preprečijo poselitev črevesja s škodljivimi mikroorganizmi in njihovo razmnoževanje. Delujejo kot nekakšen naravni antibiotik, saj preprečujejo vnetno, strupeno in rakotvorno delovanje škodljivih vrst bakterij.
Probiotiki pomagajo tudi imunskemu sistemu, saj z antioksidanti nevtralizirajo strupe, vežejo nase kancerogene snovi in jih razgrajujejo. Zavirajo tudi razvoj patogenih bakterij, ki spreminjajo predkancerogene snovi v kancerogene in tvorijo druge strupe. Zdrava črevesna flora je eden od stebrov imunskega sistema in trdnega zdravja.
Bifidobakterije sintetizirajo vitamine, kot so tiamin, riboflavin, vitamina B6, in K, a tudi nekatere pomembne aminokisline.
Uravnoteženje črevesne flore
Uživanje probiotičnih živil je bilo že v preteklosti nadvse pomemben dejavnik zdravega in dolgega življenja. Dr. Ilija Ilič Mečnikov, nobelovec in oče imunologije, je že na začetku 20. stoletja ugotavljal, da je skrivnost dolgoživosti in čilosti nekaterih vzhodnoevropskih in azijskih narodov v rednem uživanju kislega mleka, kumisa in kefirja. Mečnikov je pojasnjeval, da laktobacilus in streptokok termofilus iz jogurta izrineta črevesne mikrobe, ki proizvajajo toksine. To trditev so pozneje seveda ovrgli, saj organizmi iz jogurta v črevesu ne preživijo, obdržalo pa se je prepričanje, ki se je sčasoma okrepilo: da je uživanje teh in drugih mlečnokislinskih organizmov koristno.
Vsakodnevno uživanje probiotičnih izdelkov strokovnjaki priporočajo predvsem osebam s prebavnimi motnjami, osebam, ki so preobčutljive na različne vrste hrane, nosečim in doječim materam (zlasti tistim iz družin, v katerih poznajo različne vrste atopij, kot sta alergijski rinits in alergijska astma), osebam, ki so vsakodnevno izpostavljene stresu, odraščajočim otrokom in mladostnikom, pri enolični in neredni prehrani ter potovanjih v oddaljene kraje.
Slabo počutje, padec imunskega sistema in razvoj številnih bolezni so lahko le posledica porušenega naravnega ravnovesja črevesne mikroflore, na katerega vplivajo stres, neustrezna prehrana, utrujenost, dolgotrajna potovanja, medcelinski leti ali antibiotiki. Ti vplivi omogočajo razmnoževanje škodljivih mikroorganizmov, kar poveča tveganje za razvoj različnih bolezni. Normalno ravnotežje lahko vzpostavimo s povečanjem števila probiotičnih bakterij v črevesu. To je najočitnejše v primeru preprečevanja in zdravljenja driske, ki je posledica bakterijske okužbe, stresnih razmer, alergične reakcije na hrano, okužbe z rotavirusom, vnetja, črevesnih bolezni, zastrupitve s hrano, neustrezne prehrane, uživanja prevelikih količin kave, čaja in gaziranih pijač ali zdravljenja z antibiotiki.
Skodelica kislega mleka
V zdravi in uravnoteženi črevesni flori je približno 85 odstotkov dobrih bakterij in samo 15 odstotkov škodljivih mikrobov. Z leti se tudi pri ljudeh, ki živijo zdravo, zmanjšuje obseg dobre črevesne flore, pa tudi črevesna stena slabše vsrkava hranila. Zato moramo za svojo črevesno floro poskrbeti. Skodelica kislega mleka ali kefirja na dan je mnogim zdravo živečim ljudstvom tudi v visoki starosti pomagala krepiti črevesno floro in s tem mladost organizma, sicer pa je mogoče ohranjati zdravo črevesno floro tudi s pravilno prilagojeno prehrano.
Simptomi, ki mučijo osebe s porušenim ravnovesjem v črevesni flori, ko je škodljive flore preveč, koristne pa premalo, so smrdeče, temno ali lepljivo blato, driska ali zaprtje, vetrovi in napenjanje.
Strokovnjaki pri odpravljanju teh težav priporočajo še naslednje postopke in sredstva, med katerimi velja poudariti:
- čiščenje črevesja,
- uživanje hrane in zelišč, ki zavirajo razvoj patogenih mikroorganizmov,
- opuščanje živil, ki spodbujajo razvoj patogenih mikroorganizmov,
- redno uživanje probiotikov, bodisi v obliki hrane bodisi pripravkov,
- redno uživanje prebiotikov, hrane, ki spodbuja rast probiotikov.
Izbira učinkovitih probiotikov
Tudi dobri črevesni mikrobi, tako kot vse celice, potrebujejo hrano. Hrana črevesne flore so prebiotiki, živila, ki spodbujajo rast probiotikov v debelem črevesju. To so pretežno vlaknata živila, torej sadje, zelenjava, integralna žita, stročnice, semena & Za rast probiotikov so še posebno priporočljiva živila z veliko inulina in oligofruktoze, kot so cikorija, radič, por, čebula, česen, artičoke in beluši.
Pri izbiri prebiotikov pa je treba skrbno izbirati. Nekateri namreč spodbujajo tudi razvoj patogenih mikrobov in ne le dobrih bakterij. To so vsa sladka živila in tista, ki vsebujejo pšenico ali pšenično moko. Zato v primeru zelo neuravnotežene črevesne flore strokovnjaki svarijo pred prebiotiki, kot so sladko sadje (kislo je dovoljeno) in integralna pšenica.
Smiselno se je odpovedati tudi hrani in snovem, ki škodijo dobri črevesni flori, ali pa uživanje takih snovi vsaj omejiti. To so alkohol, antibiotiki in zdravila, konzervirana in visoko procesirana hrana, sladkor, sladkarije, težka hrana, kvas & Med živila, ki spodbujajo razvoj škodljive flore, spadajo tudi mleko in mlečni izdelki (čeprav se z njimi hranijo tudi dobre bakterije), arašidi in nekatera druga živila.
Nekateri prebiotiki imajo tudi antifugalni učinek, torej močno zavirajo razvoj škodljive flore in hkrati spodbujajo dobro floro. To je predvsem čebula, drugi naravni fungicidi pa so še origano, kumina, česen, ingver in cimet.
Kako izbrati varne in učinkovite?
Ponudba probiotikov je dandanes zelo pestra. Na internetu boste našli ogromno naslovov ponudnikov najrazličnejših vrst probiotičnih živil in prehranskih dodatkov. Kako izbrati varne in učinkovite? Organa Združenih narodov, pristojna za zdravje in prehrano (WHO in FAO), sta leta 2002 pripravila smernice za vrednotenje probiotikov v hrani, ki pa se v praksi še niso široko uveljavile. Kontrolirane študije o učinkovitosti posameznih vrst probiotikov so namreč drage in redke. Največji del poskusov doslej so opravili na živalih in manjših skupinah ljudi, saj je težko ustvariti kontrolno skupino, katere prehrana ne bi vsebovala jogurta.
Na trgu se probiotiki pojavljajo večinoma v dveh oblikah, in sicer kot dodatek k živilom, najpogosteje v fermentiranih mlečnih izdelkih, tako imenovana funkcionalna hrana, in kot samostojni pripravki v obliki kapsul ali tablet.
Prehranska vrednost živila je odvisna od njegove prebavljivosti in vsebnosti hranilnih snovi. Oboje lahko izboljšamo s fermentacijo, pri čemer encimska aktivnost mikrobne flore makronutriente presnavlja, jih naredi dostopnejše za nadaljnjo prebavo. Te spremembe ne povečajo znatno koristi za zdravega človeka, povečajo pa uporabnost živila za ljudi z motnjami v presnovi in prebavi. Strdek jogurta v želodcu oblikuje manjše delce od strdkov mleka, ki se, ker so večji, počasneje razgrajujejo. Jogurt vsebuje tudi manj laktoze, zato ga ljudje običajno bolje prenašajo od mleka. Zato za fermentiranje najpogosteje uporabljajo različne vrste jogurtov v ZDA tako prodajo več kot 60 odstotkov probiotikov.
Funkcionalna hrana lahko namesto probiotikov vsebuje prebiotike, snovi, ki spodbujajo rast probiotikov.
Probiotiki v obliki zdravila, kapsul ali tablet morajo izpolnjevati nekatera merila o varnosti in učinkovitosti pri preprečevanju in zdravljenju posameznih bolezni. Tako kot pri drugih zdravilih je treba s kliničnimi poskusi dokazati njihovo učinkovitost in varnost.
Mehanizmi preventive
Dosedanji poskusi dovoljujejo tezo, da je mogoče s probiotiki in ustrezno prehrano zmanjšati tveganje za nastanek raka, čeprav trdnejše dokaze še čakamo. Mehanizme morebitne preventive pripisujejo naslednjim lastnostim in delovanju probiotikov:
- zaviranje rasti in omejevanje učinkov avtohtone flore, ki ustvarja kancerogene,
- vezanje in odstranjevanje kancerogenov,
- ustvarjanje protimutagenih snovi,
- pomoč pri krepitvi imunske odpornosti.
Kljub pomanjkanju trdnih znanstvenih dokazov o izrazitem učinku dodajanja probiotikov na zdravje in počutje ljudi, poraba probiotičnih pripravkov skokovito narašča, kar gre deloma pripisati tudi temu, da njihovo uporabo podpira alternativna medicina. Po nekaterih poročilih naj bi probiotiki spodbujali obnavljanje estrogenov pri ženskah, kar naj bi zmanjševalo resnost simptomov menopavze in nastop osteoporoze. Terapevtsko naj bi jih uporabljali pri zdravljenju aken, luskavice, ekcemov, alergij, migrene, revmatičnih in artritičnih pojavov, cistitisa, kandidaze, kolitisa in simptomov tako imenovanega nervoznega črevesa.
Ena od možnosti
Znanost preučevanja probiotikov in njihovih zdravilnih učinkov je še v povojih, čeprav so odkritja iz zadnjih let nadvse obetavna. Število probiotičnih zdravil se naglo veča, prav tako število bolezni, pri katerih jih uporabljajo. Probiotiki postajajo ena od možnosti za preprečevanje in lajšanje nekaterih bolezni. Kljub vsemu bo treba za dokončne dokaze o njihovi učinkovitosti opraviti še več kliničnih, dvojno slepih poskusov na večjem številu ljudi.
Osnovne vrste probiotikov:
- jogurt ali kislo mleko,
- kefir,
- kislo zelje/repa (surova),
- druga fermentirana hrana (miso, tampeh),
- koncentrirani probiotiki (v prahu ali kapsulah, napitki z visoko vsebnostjo probiotikov).
Različni avtorji dodajajo vedno nove koristi uživanja probiotikov:
- krepitev in ohranjanje imunskega sistema,
- zmanjšanje neželenih učinkov ob uživanju antibiotikov,
- preventiva pred razvojem alergijskih reakcij,
- preventiva pred drisko, slabostjo in bruhanjem na potovanjih,
- pomoč pri slabi prebavi in napihnjenosti (driska, zaprtje),
- izboljšana absorpcija vitaminov in mineralov,
- izboljšana presnova beljakovin in maščob,
- zmanjšanje tveganja za razvoj vnetnih črevesnih bolezni,
- ugoden vpliv na odziv organizma pri laktozni intoleranci,
- koristi za ljudi, ki se intenzivno ukvarjajo s športom.
V eni od zadnjih raziskav so opazovali vlogo probiotičnih bakterij pri lajšanju okužb z bakterijo Helicobacter pylori, glavno povzročiteljico razjede na želodcu, in ugotovili značilno zmanjšanje števila H. pylori ter vnetnih in gastritisnih procesov. Čeprav mehanizma tega delovanja še niso dokončno pojasnili, ponujajo tri morebitne razlage:
1. bakterijsko medsebojno vplivanje,
2. izločanje protibakterijskih snovi,
3. spreminjanje imunskega odziva.
Ali ste zaprti?
Običajno je odvajanje blata vsakodnevno, lahko tudi dvakrat, vendar ne redkeje kot na tri dni. O zaprtju, pri otrocih in starejših, govorimo, kadar je iztrebljanje manj pogosto in težavno. Za običajno zaprtje pri odraslih je dovolj že eden od obeh znakov: če med posameznimi iztrebljanji minejo več kot trije dnevi ali posamezno iztrebljanje traja dlje kot deset minut. Nekateri imajo pogosto tudi boleče iztrebljanje, ki obsega trdo blato ter občutek polnosti trebuha, napenjanje in vetrove.
Toda to niso edine težave, ki jih lahko povzroči zaprtje. Asist. mag. Nena Guček Kopčavar, dr. med., specialistke splošne medicine iz ZD Vič v Ljubljani pove, da se ljudje zaradi zapeke lahko počutijo slabo, čeprav ni nevarnosti za notranjo zastrupitev, o kateri je tako pogosto slišati. Odvajanje trdega blata je težavno in boleče, to pa lahko povzroči zaskrbljenost, slabo počutje, glavobol ali celo depresivnost. Po odvajanju blata vsi navedeni simptomi navadno izginejo. Dolgotrajno in stalno težavno iztrebljanje lahko povzroči oslabelost mišic medeničnega dna, včasih tudi izpadanje (prolaps) zadnjega dela črevesa. V takih primerih se pogosteje pojavita inkontinenca za urin in/ali blato. Pretirano naprezanje mišic medeničnega dna lahko sčasoma povzroči poškodbe (pudendalnega) živca ter oslabitev zunanje in notranje mišice zapiralke črevesa. S kroničnim zaprtjem povezujejo tudi nastanek hemoroidov. Ljudje, ki so vezani na posteljo, imajo še posebno pogoste težave z zaprtjem. Ocenjujejo, da ima težave z zapeko kar 80 odstotkov nepokretnih bolnikov. Pri teh pogosto pride do popolne zapore črevesa z zasušenim blatom.
Premalo gibanja, tekočine, vlaknin …
Pri starejših ljudeh ima zaprtje največkrat več vzrokov: premalo gibanja, premalo vlaknin v prehrani, nezadostno pitje tekočin, jemanje zdravil, ki upočasnjujejo prebavo … Osnovni pogoj za dobro telesno pripravljenost, tj. dvajset minut hoje na dan, je zagotovilo za rednejše odvajanje blata. Upoštevati moramo tudi pozive na blato in se nanje pravočasno odzivati. Številni avtorji priporočajo rutino – odvajanje blata vsakokrat ob istem času in v enakih razmerah.
Zdravljenje je različno …
Dr. Guček Kopčavar pove, da kronično zaprtje zdravijo z različnimi ukrepi. "Zapeko zdravimo s splošnimi ukrepi, s katerimi zdravimo osnovne bolezni, tem pa dodamo še druge terapevtske ukrepe: telesno in duševno aktivacijo, spremembo prehrane (več vlaknin in tekočine) ter z različnimi sredstvi za lajšanje in pospešitev prebave. Za uspešno zdravljenje sta najpomembnejša celostna obravnava in prepoznavanje vseh vzrokov." Nekatere bolezni so značilno povezane z zaprtjem: srčno popuščanje, negibnost, sindrom vzdražljivega črevesa, mehanska zapora črevesa, bolezni ledvic, obolenja ščitnice, mišične bolezni, bolezni živčevja in tako naprej. Pri teh je treba zdraviti osnovno bolezen in hkrati s tem se uredi tudi prebava. Tudi nekatera zdravila zavirajo prebavo.
… s spremembo prehrane
Vlaknine rahljajo blato, skupaj z vodo večajo njegovo prostornino in s tem okrepijo raztezanje črevesa, ki je ključno za stimulus oziroma refleks črevesa in poziv na odvajanje. Med hranila z visokim odstotkom vlaknin spadajo artičoke, stročnice, ovseni kosmiči, laneno seme, mandlji in soja. Preskusiti velja tudi tradicionalne recepte − z namakanjem suhih sliv in suhih fig ali kompot iz suhih sliv. Odvajalno delujejo tudi kivi, pomaranče, mandarine, hruške in grozdje. Med sredstva za lajšanje prebave sodijo še mineralne vode, zlasti tiste z visoko vsebnostjo magnezija. Dr. Guček Kopčavar svetuje, naj od 2 do 3 dl takšne mineralne vode pustimo v kozarcu čez noč in jo zjutraj na tešče in na dušek spijemo. Lahko jo tudi pogrejemo in spijemo kot toplo pijačo.
… ali z različnimi odvajali
V črevesu živi od 1 do 1,5 kilograma bakterij, ki dejavno sodelujejo pri prebavi. S probiotičnimi zdravili lahko pomagamo obnoviti črevesno floro. Jogurt v redni prehrani pogosto že zadošča za ureditev prebave. Dr. Guček Kopčavar sklene: "Pri zaprtju se največkrat odločimo za zdravljenje s prebiotiki, denimo z laktulozo, saj prebavo izboljšujejo po naravni poti. Odsvetujemo jih le pri mehanski zapori črevesja, alergiji na katero od sestavin zdravila in pri galaktozemiji. Obstajajo še druge vrste odvajal, vendar nekatera od njih povzročijo zmanjšanje refleksa za odvajanje. Pri zelo trdem blatu si lahko pomagamo tudi z glicerinskimi svečkami, ki jih dobimo v lekarni, ali z maslenimi čepki, ki jih sami oblikujemo iz ohlajenega masla. Pri trdovratnem zaprtju pride v poštev tudi klistir."
Probiotiki so različne mlečnokislinske bakterije (denimo bacillus bifidus in laktobacil) v črevesni flori, ki pomagajo obnavljati in vzdrževati črevesno floro. Najdemo jih v jogurtu, kislem mleku, kefirju, nekaterih prehrambnih izdelkih z mlečnimi kulturami ter v obliki kapsul, praškov itn. Na voljo so brez recepta v lekarni.
Prebiotiki so hranila ali sestavine hrane, ki so za gostitelja (človeka) neprebavljiva; bakterije črevesne flore jih presnavljajo (razgrajujejo) ter s tem krepijo svojo rast in dejavnost. Spodbujajo dejavnost črevesnih bakterij (predvsem rast bakterij bacillus bifidus in laktobacila, ki sta najpomembnejši za prebavo), nase vežejo vodo (zato je blato mehkejše, njegov volumen pa večji) in spodbujajo gibanje črevesa ter s tem koristno vplivajo na refleks in pogostnost izločanja blata. Med prebiotike sodijo laktuloza, ki je sestavljena iz galaktoze in fruktoze. Pridobivajo jo s sintezo iz laktoze, ki jo najdemo v mleku in mlečnih izdelkih. Laktuloza v naravi ne obstaja in je na voljo brez recepta v lekarnah v obliki preparatov. Oligofruktoze najdemo v čebuli, česnu, pšenici, bananah, škrob v krompirju in koruzi, pektin v sadju in zelenjavi ter inulin v čebuli, endiviji, čičeriki.
Zaprtost pri otrocih
Normalno odvajanje otroka je odvisno od starosti
Vodja Službe za gastroenterologijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, prim. Marjeta Sedmak, dr. med., svetnica, je povedala, da novorojenček (otrok do prvega meseca starosti) običajno odvaja že prvi ali drugi dan po rojstvu. Kadar se to ne zgodi, gre za prirojeno anomalijo ali zaporo. Za dojenega dojenčka je normalno, da odvaja bodisi po vsakem obroku bodisi ne. Možno je tudi, da ne odvaja nekaj dni, toda če je otrok dojen, poudari prim. Sedmakova, in primerno pridobiva na telesni teži, ne bruha in nima bolečin ali drugih težav, je vse to še normalno. Ko začne otrok z dojenja prehajati na mešano gosto prehrano, se hkrati s tem običajno vzpostavi postopno odvajanje, ki poteka kot pri odraslih ljudeh.
Vzrok za zaprtost je največkrat prehrana
"Kronična zaprtost pri otroku pomeni, da odvaja redkeje, kot bi pričakovali, če je blato trdo ali če ima otrok bolečine ob odvajanju. Zaradi trdega blata lahko nastopijo bolečine pri odvajanju in tudi krvavitve iz prebavil," pripoveduje prim. Sedmak. Zdravljenje je vedno odvisno od vzroka. Razlikujejo med dvema vrstama kroničnega zaprtja. Prvo je kronično zaprtje zaradi organskega vzroka, denimo zaradi bolezni mišičja, bolezni živčevja, alergije na kravje mleko, ki lahko poleg driske, krvavitve, povzroči tudi zaprtje, in druge težave. Lahko pa otrok nima nobene organske bolezni, takrat govorijo o funkcionalnem zaprtju. V takem primeru je lahko vzrok v tem, da otrok premalo pije ali nima ustrezne prehrane (premalo vlaknin). Največkrat se vzrok za zaprtje skriva v neustrezni prehrani.
Zdravljenje je odvisno od prehrane
Funkcionalno zaprtje zdravijo glede na to, ali je otrok dojen, na prilagojenem mleku ali ima mešano prehrano. Prim. Sedmakova razloži: "Če je otrok dojen, dojenja nikoli ne ukinjamo. Otroku dodamo mlečni sladkor, laktozo s čajem na tešče ali sladke kamilice. Redko se odločimo za sirup, za laktulozo ali laktitol. Če otrok pije prilagojeno mleko, ga hranimo z ustreznim prilagojenim mlekom, ki deluje odvajalno. Tako imenovano IT-mleko zaradi osmotskega učinka pospešuje prehod hrane skozi prebavila. Sladkor vleče vodo v prebavila, tam pa se hrana zmehča in gre hitreje naprej. Mleku so lahko dodani tudi prebiotiki, torej fruktooligosaharidi ali galaktooligosaharidi. Takšna mleka vsebujejo tudi posebno maščobo, betafol, ki pospešuje odvajanje. Otrokom, ki jedo mešano hrano, predpišemo balastno dieto – prehrano z veliko vlakninami. Balastna dieta pa pomeni tudi nič banan in ničesar, kar vsebuje čokolado. Otroci morajo tudi veliko piti, na primer sadne sokove."
Pri večjih težavah zdravljenje z zdravili
Včasih se pri otrocih, ki uživajo mešano hrano, odločijo za zdravljenje z zdravili v obliki sirupa ali vrečk, ki vsebujejo laktulozo. Ta pospešujejo vezavo vode v črevesju in s tem omogočijo hitrejši prehod hrane. Takšno zdravljenje običajno nima neželenih učinkov, ker laktuloza deluje lokalno, v prebavilih, in se ne vsrka v organizem. Zato jo lahko dajejo več mesecev. Kot pove prim. Sedmak, dajo običajno na začetku terapije laktulozo, saj ima otrok navadno, preden pride k zdravniku, že dalj časa težave. Pred tem otroka najprej sčistijo, sklistirajo, za kar je potrebna hospitalizacija. Nato je treba za vzpostavitev ustreznega ritma odvajanja otroka dajati na kahlico ob vedno enaki uri. Zaprtost pri otrocih ne zdravijo z odvajali ali s svečkami.
Za hitro okrevanje je potrebna tudi disciplina
Trajanje zdravljenja je odvisno od tega, kako hude so že težave z zaprtjem in kako resno se starši lotijo zdravljenja. Strogo morajo upoštevati napotke glede prehrane, dajanja preparatov in navajanja na kahlico ob isti uri. Če so starši dosledni, lahko pride do znatnega izboljšanja že v dveh tednih, lahko pa tudi traja tudi približno mesec dni. Če nastopijo težave, je treba čim hitreje do zdravnika, ki bo ugotovil, ali je vzrok organski, torej takšen, ki ga je treba takoj zdraviti. Tudi če gre za funkcionalni vzrok, ga je potrebno čim prej zdraviti, saj se bodo z odlašanjem težave le še stopnjevale. |
|
Seznam članov
Prijava
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
