|
Prebavila so pravo leglo za nastanek tumorjev |
|
|
|
Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
Objavljeno: 16 Jun 2009 08:33 Naslov sporočila: Prebavila so pravo leglo za nastanek tumorjev |
|
|
|
|
Intervju prof. Anton Cerar, dr. med., vodja oddelka za gastrointestinalno patologijo Inštituta za patologijo MF UL
Prebavila so pravo leglo za nastanek tumorjev
Tumorji debelega črevesa in danke so med najpogostejšimi pri človeku. Še posebno so nevarni rakasti, ki so v svetu pa tudi pri nas drugi najpogostejši vzrok smrti zaradi raka pri človeku. Letno jih v Sloveniji odkrijejo več kot 1200 in kot ocenjujejo strokovnjaki, se bo zaradi sodobnega načina življenja obseg bolezni še naprej povečeval.
Po drugi strani pa je bil v zadnjem desetletju dosežen pomemben napredek v razumevanju nastanka raka debelega črevesa in danke, razvoju endoskopske diagnostike, zdravljenja in preventive. To je bila tema zadnjega mednarodnega spominskega sestanka profesorja Janeza Plečnika in o novostih s tega področja se pogovarjamo s prof. Antonom Cerarjem, dr. med., vodjem oddelka za gastrointestinalno patologijo Inštituta za patologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Kaj bi kot predstavnik ene od medicinskih strok v senci, gastropatologije, ki pa je usodno pomembna tako za zgodnje odkritje bolezni kot izbiro zdravljenja, odgovorili na vprašanje, zakaj se rak najpogosteje razvije prav na prebavilih?
Izhodišče v vprašanju je točno, prebavni organi kot so požiralnik, želodec, tanko in debelo črevo ter zadnjik, so leglo najpogostejšega raka pri človeku. Ta sistem je izrazito izpostavljen zunanjim vplivom, saj s hrano vnašamo v telo različne kemične snovi, ki so lahko tudi kancerogene pa seveda mikroorganizme in drugo. Prav tako je znano, da je želodčni rak zelo povezan z okužbo z bakterijo Helicobacter pylori, ki povzroča kronični gastritis. Še pogostejši kot v želodcu pa je rak na debelem črevesu, kar se prav tako povezuje s prehrano, bakterijami in drugimi snovmi, med katerimi so nekatere kancerogene in lahko privedejo do nastanka rakastih tumorjev.
Je debelo črevo bolj ogroženo zato, ker se v tistem delu prebavnega sistema najdlje zadržuje vse, kar človek použije?
Lahko bi rekli tudi tako. Kot vemo, je namreč tanko črevo sicer štirikrat daljše, pa je rak tam bistveno redkejši. Očitno torej lahko sprejmemo teorijo, da se različne škodljive snovi, ki jih použijemo skupaj s prehrano, najdlje zadržujejo v debelem črevesu, kar ni ugodno za ta del prebavnega trakta. Poleg tega je prav v debelem črevesu tudi veliko več bakterij, ki predelujejo ostanke hrane. Nenazadnje pa je treba vedeti, da pri raku debelega črevesa igra veliko vlogo tudi genetski dejavnik. Ocenjuje se, da je več kot 30 odstotkov raka na debelem črevesu povezanega z genetsko predispozicijo. Zato so seveda izjemno pomembne tudi molekularno-genetske preiskave, s katerimi je mogoče odkriti družine, v katerih je večja verjetnost za nastanek te vrste raka. S temi preiskavami se ukvarjajo kolegi v laboratoriju prof. Damjana Glavača. Laboratorij je prav tako del našega Inštituta za patologijo. Zdravniki v laboratoriju za gastropatologijo pa sodelujemo pri diagnostiki teh bolezni, torej tumorjev na prebavilih na ta način, da pregledujemo endoskopske odvzeme vzorcev bolezensko prizadetih tkiv in sicer z gastroskopijo in kolonoskopijo oziroma rektoskopijo. Poleg tega pregledujemo kirurško odstranjene spremenjene dele tkiv in organov in ugotavljamo napredovanje oziroma razsežnost bolezni.
Sodijo sem tudi hitre preiskave s tako imenovanimi zamrzlimi rezi, ki jih je treba opraviti v zelo kratkem času, še med operacijo, da kirurg ve, ali je odstranil bolno tkivo do varnega roba?
Seveda, opravljamo tudi tovrstne preiskave, pošiljajo pa nam tudi v celoti odstranjene organe, ki jih obdelamo po ustreznih postopkih, ugotavljamo razsežnost bolezni in pripravimo izvid, kar je potem eden temeljnih dokumentov za klinične odločitve glede izbire oziroma različnih kombinacij zdravljenja.
Koliko tovrstnih pregledov opravite na leto?
V laboratoriju pregledamo letno približno 4.000 endoskopskih biopsijskih vzorčkov, odvzetih z želodca in črevesja, približno 1200 pa je še kirurških biopsij. Sem sodijo tudi odstranjeni polipi. Kot je verjetno znano, je endoskopska biopsija postopek, pri katerem se skozi požiralnik uvede poseben instrument, s katerim se odščipne ustrezen vzorček tkiva. Napredek pri tej metodi je v tem, da se z endoskopom ne odvzame le vzorček za preiskavo, temveč se lahko v istem postopku tudi odstrani sumljiva sprememba. Govorimo o moderni mukozektomiji, kjer se, kot rečeno, na endoskopski način odstrani na primer polipe oziroma del sluznice. V vse večjem obsegu so torej diagnostični postopki obenem že tudi terapevtski. Še posebej pozorni bi morali biti na adenome, to so benigne tvorbe na sluznici, iz katerih se lahko razvije rak. Endoskopsko jih je mogoče preprosto in popolnoma odstraniti – seveda, če se odkrijejo dovolj zgodaj. Težava je v tem, da ponavadi z ničemer ne opozarjajo nase, ni oprijemljivih simptomov in diagnostika je pogosto pozna.
Adenome, že prve manjše izrastline na sluznici prebavil je torej pametno odstraniti takoj, tudi če še ni znakov, da bi se lahko spremenili v rakasto tvorbo?
Tako je. Ko se adenom v celoti odstrani, lahko rečemo, da je bolnik pozdravljen. Seveda spet v vsakem primeru z natančno diagnostiko ugotovimo naravo oziroma obseg spremenjenega tkiva. Če je bil adenom oziroma je bilo spremenjeno tkivo odstranjeno do zdravega roba, je postopek končan, če ne, je potrebna obsežnejša operacija oziroma ustrezno zdravljenje.
Omenili smo že, da s sodobnimi preiskovalnimi metodami ne ugotavljate le rakasto ali nerakasto naravo tkivnih sprememb, ampak tudi številne druge podrobnosti. Najbrž tudi v vaših laboratorijih tako kot v drugih strokah posodabljate opremo, imate na voljo vse bolj zmogljive računalnike in drugo. V kolikšni meri pa je bolnikova usoda še vedno odvisna od patologovih oči, uprtih v mikroskopsko stekelce?
Za natančno diagnostiko že dolgo ni pomembno le da dobro vidimo morfologijo. Vse bolj nujni so še številni drugi podatki, ki jih pridobimo s sodobnimi imunohistokemičnimi preiskavami tkiv in številnimi drugimi preiskovalnimi metodami. Seveda je za dobro diagnostiko zelo pomembna dobra oprema, nič manj, ali nemara še bolj dragocene pa so izkušnje patologa in to, da imamo možnost za konzultacije. Večino primerov rešimo s posveti v 'naši hiši', kjer je veliko izkušenih patologov z različnih subspecialnih področij, včasih se posvetujemo prek elektronskih medijev, po večini pa si izmenjujemo kar stekelca z vzorci tkiv.
Koliko časa potrebuje zdravnik patolog, da je res dovolj izkušen? In ali bi lahko rekli, da je na vašem strokovnem področju med kolegi dovolj odprtosti za posvete, kadar naletite na nejasne primere oziroma ste v zadregi glede zanesljive diagnostike?
Specializacija traja 4 leta, za tem pa se kandidat navadno usmeri v izbrano ožje področje, kjer se še naprej izpopolnjuje in pridobiva strokovne izkušnje. Koliko let izkušenj je jamstvo za zanesljivo diagnozo? Gotovo kar nekaj in še dodatno izobraževanje na superspecialističnem področju. A kot povsod je kar precej odvisno tudi od posameznikovega talenta, sposobnosti, prizadevnosti ... Glede odprtosti za posvete pa, vsaj kar zadeva nas, moje sodelavce, lahko mirno trdim, da pri tem nimamo nobenih zavor. Tak način dela je pri nas samoumeven, delujemo timsko in se posvetujemo praktično vsak dan, ko obravnavamo izvide, jih primerjamo med seboj. Pri tem ne gre le za manj izkušene in bolj izkušene, posvetujemo se tudi superspecialisti in kadar naletimo na problem, ki ga ne moremo rešiti doma, se obrnemo na druge laboratorije, na primer na Onkološki inštitut, na ginekološko patologijo ali pa pošljemo vzorce v tujino.
Lahko omenite kak bolj zapleten primer?
Da, prav tu pri roki imam konkretno biopsijo. Nabrale so se že štiri mape preparatov, ki sem jih barval že po nič manj kot tridesetih metodah, da bi ugotovil naravo tumorja, pa si tudi po posvetu s kolegi še nismo povsem na jasnem za katero vrsto rakastega tumorja gre. Zato smo se odločili za posvet z izbranimi eksperti v ZDA.
Kakšen je klinični opis tumorja?
Pacient je imel krvavitev iz prebavil, kar so odkrili na blatu. Po ustaljeni praksi je bil odvzet vzorec črevesnega tkiva za katerega vemo, da je rakasto, ni pa bilo jasno, kakšne narave je. Natančna diagnostika pa je, kot je bilo že ničkolikokrat omenjeno, nujna za ustrezno izbiro zdravljenja. Če gre na primer za maligni limfom, bo zdravljenje drugačno kot v primeru na primer gastrointestinalnega stromalnega ali katerega drugega tumorja.
Kateri tumorji so v prebavilih najpogostejši?
Najpogosteje vzniknejo iz epitelnih celic, in sicer so to benigni adenomi in maligni karcinomi. Na drugem mestu so tumorji opornih tkiv, kot so gladka muskulatura, maščevje, žile ... Iz teh tkiv nastanejo tako imenovani sarkomi. V tem predelu telesa, kjer je precej limfatičnega tkiva pa lahko nastanejo tudi maligni limfomi. Tako imenovani ekstranodalni maligni limfomi so najpogostejši v prebavilih, zlasti v želodcu. Zelo redko pa vendar lahko nastane v prebavilih, na primer v požiralniku ali na debelem črevesu, tudi maligni melanom, ki je sicer značilen za kožo. Večina tumorjev v prebavilih kaže klasično sliko po Gausovi krivulji, kot povsod pa so tudi tu redkejše oblike, ki od tega odstopajo in jih je težko klasificirati. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Stran 1 od 1 |
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|