  |
|
Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
 Objavljeno: 29 Okt 2010 06:56 Naslov sporočila: Psihosomatika |
|
|
 |
|
Naše telo se neprestano odziva na telesne in čustvene spremembe – tako tiste, ki prihajajo iz zunanjega okolja, kakor tudi na spremembe, ki prihajajo iz notranjosti – fantazije, čustva, želje . . Temu procesu pravimo adaptacija. Bolj kot sta se naše telo in duševnost sposobna učinkovito prilagajati, bolje bomo v okolju delovali.
Sposobnost adaptacije je pogojena s številnimi psihološkimi in fiziološkimi mehanizmi, s katerimi se nam je uspelo opremiti.
Avtonomni živčni sistem, ki upravlja s temi mehanizmi, se razvija že v maternici. Takrat adaptacijo vzpostavlja s pomočjo materinega telesa in njenih sposobnosti odzivanja na okoljske dražljaje. Po rojstvu pa ima veliko vlogo moč navezanosti na primarne skrbnike.
Telesna prisotnost mame, fizični stik, odzivanje, obrazna mimika in ton glasu vplivajo na delovanje dojenčkovega živčnega, imunskega in hormonskega sistema, ki se takrat pospešeno oblikujejo. Psihološki in fiziološki procesi so zelo tesno povezani, kar pomeni, da sposobnost uravnavanja čustvenih odzivov močno vpliva na uravnavanje telesnih.
Najpomembnejšo vlogo pri odzivanju na stresne in čustvene informacije ima avtonomni živčni sistem, ki pa uravnava tudi delovanje organov v telesu.Kadar se ta zaradi specifične narave ni sposoben primerno odzvati na stres in čustvene konflikte – se odzove na primer z mehanizmom zanikanja ali potlačitve – se to pozna na telesni ravni. Čustvena napetost se ne sprosti navzven (skozi misel, besedo ali telesno akcijo), nastala energija se kopiči v telesu, zaradi česar nastanejo spremembe v metaboličnih in hormonalnih procesih, v mišični napetosti in strukturi tkiva. Kadar so taki odzivi na situacije stalni, se sčasoma poruši telesno ravnotežje in posledica so organske motnje.
Na podlagi psihoanalitičnih teorij psihosomatske bolezni nastanejo zaradi potlačenih čustev jeze in krivde.
Najpogostejši odraz teh so prebavne motnje, kot so želodčne težave in razdražljivo črevo. Hrana zagotavlja primarni obstoj. S simboličnega vidika je proces prebave najzgodnejša oblika upravljanja ter uporabljanja nečesa pridobljenega. Kadar se prizadeti organ ali simptom zdravi, pogosto na dan privrejo psihični simptomi, kot je depresija, zasvojenost ali anksioznost, saj imajo motnje prebavnega trakta v osnovi skupne značilnosti s temi psihičnimi stanji.
Želodčne funkcije, njegova gibljivost, pretok krvi in izločanje so močno povezane z aktivnostjo nadrejenih živčnih procesov in prevladujočim čustvenim stanjem. Sovražnost in zamerljivost pospešujeta pretok hrane, prestrašenost, anksioznost in depresivne misli pa zmanjšujejo izločanje kisline, pretok in gibljivost želodca.
Ločimo pasivni in hiperaktivni tip pacientov z rano na dvanajstniku.
Osnovno razpoloženje pasivnih je precej pasivno, potreba po odvisnosti se pri njih izraža zelo neposredno. Rana se pojavi, kadar se zavestne ali nezavedne želje po odvisnosti srečajo z oviro. Pri teh posameznikih je neprestano prisotna bojazen, da bodo izgubili materino varnost in naklonjenost, zaradi česar se pojavi kronična napetost.
Podobna dinamika se odvija tudi pri posameznikih, pri katerih je prisoten nezavedni strah pred avtoritativno očetovsko podobo. Ti se navadno zapletajo v odnose z ljudmi, ki jih ne morejo zapustiti, postavljajo se v situacije, iz katerih se ne morejo umakniti. Paralizirani so pri pridobivanju samostojnosti. Pri hiperaktivnemu tipu je potreba po odvisnosti prav tako močno izražena, a se ji upirajo, saj je nezdružljiva s pretirano željo ega po neodvisnosti in akciji.
Predstavljajo se kot aktivni, pripravljeni pomagati in sprejemati odgovornost ter delavni in sposobni vodje. Nezavedno pa prav tako prevladuje močna želja po naklonjenosti ter nekom, na katerega bi se lahko naslonili.
Bojazen in depresija sta v ozadju tudi pri motnjah delovanja črevesnega trakta. Na eni strani se pojavlja zaprtje, ki je danes precej pogosta motnja, prizadene približno 35 odstotkov zaposlenih žensk ter okoli 10 odstotkov zaposlenih moških. Te osebe na zunaj delujejo mirno, a so v resnici precej preplašene.
Lahko pa je zaprtje tudi kompenzacija za pretirano radodarnost, ko so prizadeti posamezniki nagnjeni, da v vsaki situaciji dajo vse od sebe, celo do stopnje izčrpanosti, zaradi česar naj bi bile za to motnjo bolj dovzetne ženske.
Na drugi strani pa čustveni driski najpogosteje botruje le anksioznost, lahko tudi preobremenjenost. Osebe pogosto trpijo zaradi strahu pred avtoriteto in nemočno odvisnostjo. Preveč se podrejajo celo pretiranim zahtevam, na tak način kompenzirajo željo po priznanju in dosežkih.
Med pogostejšimi psihosomatskimi boleznimi je tudi Chronova bolezen, kronično vnetje, ki navadno prizadene spodnji del črevesja, lahko pa se razširi tudi na celotno črevesje.
S psihološkega vidika naj bi bil začetek te bolezni povezan z osebnimi izkušnjami nesreče in resnično ali namišljeno izgubo bližnje osebe. Za družine, iz katerih izhajajo ti posamezniki, naj bi bili značilni odvisni in simbiotični odnosi, v katerih pa se je redko razpravljalo o čustvih.
Velikokrat trpijo zaradi premajhnega samospoštovanja, pretirano so občutljivi za neuspeh, zato neprestano iščejo osebo, na katero bi se lahko popolnoma oprli. Stresna situacija, ki nastane ob izgubi te osebe, sprememba v poklicu ali zamenjava okolja, sprožijo bolezen in je nadomestek za žalovanje.
Telesni simptom, ki nastane zaradi takih psihičnih konfliktov, si lahko predstavljamo kot neko fiziološko kapsulo, ki obdaja bolečo tematiko. Kapsula ima funkcijo zaščite pred bolečino, hkrati pa tudi preprečuje, da bi se naša duševnost odzvala na okolje s povratno informacijo in sprostila napetost. S tega vidika predstavlja blokado, a tudi referenčno točko problema, v katero se projecira pomen bolezni. Na ta način telesni simptom posamezniku sporoča pomen bolezni.
Danes pa je simboličen pomen bolezni le eden izmed vidikov pri iskanju vzroka za nastanek bolezni. Veliko vlogo pripisujejo tudi vsakdanjemu stresu, situacijskim dejavnikom, načinu življenja in posameznikovi genetski predispoziciji, da se bo na stres in notranje psihične konflikte odzival psihično. Zato so ob psihoterapiji pri preventivi in lajšanju psihosomatike pripomoremo tudi z izobraževanjem in ozaveščanjem o tej problematiki, priporočljive pa so tudi številne relaksacijske tehnike.
Te se danes velikokrat kombinirajo tudi z 'biofeedback' metodami – metodami biološke povratne informacije – pri katerih posameznik s fiziološkimi aparaturami, prek katerih vidi dejanske znake visokega pritiska in pospešenega bitja srca, z relaksacijskimi tehnikami sam poskuša uravnavati zapis na monitorju in se s tem uči primerneje odzivati tudi na zunanje dražljaje.
Mnenje strokovnjaka
Odgovarja: asist. mag. Sana Čoderl, specialistka klinične psihologije; Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo
1. Kateri so tisti psihološki dejavniki, ki so v ozadju psihosomatskih motenj?
Psihološki dejavniki imajo pomembno vlogo pri nastanku in poteku številnih telesnih bolezni, vendar pa vloga in pomen posameznih psiholoških dejavnikov še nista natančno pojasnjena.
Raziskave poudarjajo predvsem pomen osebnostnih značilnosti, med katerimi prevladujeta neustrezen način spoprijemanja z vsakdanjimi življenjskimi problemi ter nezmožnost ustreznega predelovanja spremljajoče čustvene napetosti. Kadar ljudje v stresnih situacijah na čustvenem nivoju ne zmorejo predelati težav, se lahko njihova čustvena stiska odrazi na telesnem področju, in sicer v obliki različnih psihosomatskih bolezni.
2. Kakšen pa je simboličen pomen prebavnih motenj (v primerjavi z glavoboli, alergijami, rakom)?Osebnostne značilnosti igrajo pomembno vlogo pri številnih boleznih, vendar pa še vedno ne znamo odgovoriti na vprašanje, zakaj določeni ljudje z enako osebnostno predispozicijo razvijejo psihosomatska obolenja in drugi ne.
V preteklosti so posamezne teorije poudarjale , da za določenimi psihosomatskimi boleznimi obolevajo ljudje s specifičnimi osebnostnimi značilnostmi in psihičnimi konflikti.
Tako so menili tudi, da so ljudje z glavoboli perfekcionisti in pretirano zahtevni do sebe, ljudje z astmo pa so odvisni in jih je strah ločitve od zanje pomembnih ljudi. Te teorije danes ne držijo več, saj vemo, da je kronični stres v kombinaciji z biološko občutljivimi organi, predispozicija za psihosomatske bolezni, pri čemer pa je ranljiv organ lahko kjerkoli v telesu.
Zaradi večje biološke občutljivosti organa imajo torej nekateri ljudje ob kroničnem psihičnem stresu težave s prebavo, drugi s kožo, tretji imajo glavobole ipd.
3. Kako je psihosomatske motnje najbolje zdraviti, je psihoterapija učinkovita in kako si lahko pomagamo sami?Težava pri psihoterapiji ljudi s psihosomatskimi boleznimi je v tem, da se ti ljudje pritožujejo zaradi telesnih težav in se le redko zavedajo vloge psiholoških dejavnikov. Pacienti s psihosomatskimi obolenji se po navadi tudi težje ukvarjajo s svojimi čustvenimi problemi, zaradi česar je potek psihoterapije počasnejši.
Psihoterapija ljudi s psihosomatskimi motnjami ima lahko različne cilje. Lahko je usmerjena v to, da pacient razume nezavedne psihološke procese, ki so povezani s telesnimi težavami, in da se prične usmerjati na svoje čustveno doživljanje. Lahko pa so cilji bolj omejeni in usmerjeni na bolj ustrezne načine reševanja vsakodnevnih problemov, na učenje tehnik sproščanja in na razvijanje bolj ustreznih zdravstvenih navad.
Ljudje si veliko lahko pomagajo tudi sami, in sicer s tem, da skrbijo za svoje dobro telesno počutje z zdravim načinom življenja (izogibanje stresom, zdrava prehrana, sprostitev, gibanje).
Tekst: Špela Klara Jambrek, univ. dipl. psih. |
|
| Nazaj na vrh |
|
Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
Objavljeno: 29 Okt 2010 07:16 Naslov sporočila: |
|
|
|
|
Kako se učinkovito spoprijeti s stresom
Vsak izmed nas iz lastnih izkušenj ve, da težave in napetosti, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, neugodno vplivajo na naše počutje. Dolgotrajnejša izpostavljenost stresu ima bolj dolgoročne posledice, saj negativno vpliva tudi na posameznikovo zdravstveno stanje. V tem prispevku se bomo osredotočili na dva vidika soočanja s stresom, in sicer na telesno aktivnost (lahko bi rekli telesni trening) in tisto, kar v psihologiji imenujemo mentalni trening.
Znanost in stroka sta si že dolgo edini, da sta človekovo telesno in duševno funkcioniranje tesno povezana. Stres sproži človekov celostni odziv in zahteva prilagoditev tako telesnih kot tudi mentalnih zmogljivosti. Posledice stresa so različne zdravstvene in psihosomatske motnje ter bolezni. Na mentalnem področju se stres izraža na različne načine, najpogosteje kot utrujenost, tesnobnost, brezvoljnost, razdražljivost, čustvena napetost, izčrpanost, pojavlja se tudi v občutkih nezmožnosti opravljanja dela, težavah z zbranostjo in osredotočanjem.
TELESNA VADBA BLAŽI UČINKE STRESA
Vzrokov stresa največkrat sicer ne moremo odpraviti, lahko pa z različnimi metodami premagamo njegove posledice. Ena od zelo učinkovitih metod, s katerimi lahko vplivamo na svoje počutje, je gibanje. Številne raziskave ugotavljajo, da so pokazatelji mentalnega zdravja v tesni pozitivni povezavi s telesno dejavnostjo. To sicer ne pomeni, da se telesno aktivni ljudje ne soočajo s stresom, ampak da telesna aktivnost blaži učinke stresa vsakdanjega življenja. Raziskovalci so ugotovili, da so ljudje, ki redno vadijo in vzdržujejo relativno visoko raven telesne pripravljenosti, manj občutljivi za negativne posledice stresa. Redna telesna vadba vpliva na zmanjšanje občutkov tesnobe, hkrati pa povečuje človekove sposobnosti za bolj učinkovito spoprijemanje z vzroki za nastanek tesnobe. S telesno vadbo lahko vplivamo tudi na zmanjšanje občutkov depresivnosti, saj izsledki številnih študij dokazujejo, da se po telesi vadbi pomembno izboljša posameznikovo razpoloženje. Gibanje ima pozitiven vpliv na zmerne ter občasne občutke depresivnosti, s katerimi se srečujemo vsi zdravi posamezniki, vpliva pa tudi na bolezenske oblike depresivnosti. Zaradi tega redna telesna vadba, predvsem aerobna, pogosto dopolnjuje program psihoterapije depresivnih bolnikov. Telesna vadba vpliva tudi na povečanje splošne storilnosti, in s tem učinkovitosti pri delu, poleg tega pa koristno vpliva tudi na intelektualno dejavnost. Rezultati številnih študij kažejo, da ima gibanje pozitivne učinke tudi na čustvena stanja, posameznikovo samospoštovanje, samopodobo in doživljanje samega sebe.
ZELO POMEMBEN JE POČITEK
Druga učinkovita metoda, s katero lahko zmanjšamo negativne učinke stresa, je počitek. Ob preobilici dela in številnih nalogah, ki jih moramo izpolniti v vsakdanjem življenju, pogosto pozabljamo na počitek. Različne študije kažejo, da je zadosten počitek nujen za regeneracijo in obnovo telesnih ter predvsem mentalnih sposobnosti. Zavedati se moramo, da nihče, niti najbolj sposobni in motivirani posamezniki, ne morejo ves čas učinkovito delovati s polno močjo. Znano je, da se po počitku izboljšajo sposobnost koncentracije ter druge intelektualne sposobnosti, počivanje pa ima pozitiven vpliv tudi na posameznikovo razpoloženje ter čustveno stanje.
NAD STRES Z MENTALNIM TRENINGOM!
Posledice stresa pa lahko odpravimo tudi z različnimi tehnikami, ki sodijo na področje mentalnega treninga. Med njimi velja posebno pozornost nameniti tehnikam sproščanja oziroma relaksacije, ki temeljijo na povezanosti med telesnim in duševnim funkcioniranjem. S tem ko umirimo svoje misli, se posledično umiri tudi telo. Ne reče se zastonj, da se vse začne v glavi. Psihologija sprostitev (ali relaksacijo) definira kot odsotnost telesne, čustvene in mentalne aktivnosti ter napetosti. Poznamo več sprostilnih tehnik, od tehnik dihanja do avtogenega treninga. Ne smemo pa pozabiti, da imajo sprostilen učinek tudi nekatere vsakodnevne aktivnosti. Po napornem dnevu se lahko sprostimo tako, da se stuširamo s toplo vodo, obiščemo savno, gremo na sprehod ali lahen tek. Včasih je še najbolj sproščujoče srečanje s prijatelji in zabava v prijetni družbi.
S tehnikami relaksacije skušamo doseči, da se umirimo in naučimo "izriniti" misli, ki se nam sicer ves čas podijo po glavi. Te tehnike so v svoji osnovi zelo preproste, vendar pa se moramo zavedati, da igra tudi tu pomembno vlogo vaja. Ko z relaksacijo šele začenjamo, nam ne bo takoj uspelo, da bi se popolnoma sprostili. Sprva bo sprostitev bolj kratkotrajna in plitka, skozi proces vadbe lahko dosežemo tudi bolj dolgotrajno in globoko sprostitev. Tehnike relaksacije imajo še eno prednost in ta je, da zanje ne potrebujemo nobenih pripomočkov. Potrebujemo samo posteljo ali stol, kamor se bomo udobno namestili.
Pa začnimo! Udobno se namestite na stol, še najbolje na fotelj ali pa se ulezite na posteljo. Pomembno je, da najdete kar najbolj udoben položaj. Paziti morate, da nimate prekrižanih rok in nog, saj takšen položaj ovira pretok krvi, kar je lahko precej neprijetno. Neprijetno pa je lahko tudi tiščanje oblačil, ki jih zato odpnite ali slecite. Najbolje je, da se sproščate v tihem in zatemnjenem prostoru, če je to seveda možno. Sproščate se lahko ob mirni in ne preglasni glasbi, ki vam je všeč. Enako učinkovito se lahko sprostite tudi v tišini.
Torej, udobno se usedite ali ulezite na hrbet, roke pa naj sproščeno ležijo ob telesu. Noge so iztegnjene, sproščene in rahlo razmaknjene, pustite, da stopala padejo navzven. Zaprite oči, umirite dihanje in sprostite celo telo. Dihanje naj bo počasno, enakomerno in globoko. Vsakič vdihnite skozi nos ter nato počasi izdihnite zrak skozi usta. Preden začnete s sproščanjem celega telesa, se najprej nekaj časa osredotočite samo na dihanje. Znano je, da ima umirjeno dihanje ugoden in sprostilen vpliv na telo in misli. Potem ko ste dodobra umirili dihanje, se osredotočite na celotno telo. Sprostite celotno telo in sicer od nožnih prstov do vrha glave.
Ko ste sprostili celotno telo, boste svojo pozornost usmerili na posamezne dele telesa, ki jih boste sistematično sprostili. Najprej se osredotočite na roke in sicer najprej na vsako posebej in nato še na obe skupaj. S tem, ko sproščate roke, le-te postajajo težke in tople. Osredotočite se najprej na prste, potem na dlan in zapestje. Nato se osredotočite na podlaht, nadlaht in ramo. Pozornost usmerite na vrh glave, na kožo celega obraza in glave, na čelo, najprej na zgornji del, nato na spodnji del, potem pa na obraz, predel okoli oči, nos in usta. Občutite, da je čelo mrzlo in da imate "prazno" glavo. Ob tem se prijetno počutite. Osredotočite se na vrat in nato na prsni koš. Vaše dihanje je umirjeno, počasno in globoko. Po prsnem košu se osredotočite na trebuh in preostali del trupa. Potem ko ste sprostili trup, usmerite svojo pozornost na noge; najprej na vsako posebej in nato na obe skupaj. Začnite pri zadnjici, nato pa občutite zadnjo stran stegna, pa srednjo stran stegna, koleno, meča, gleženj, stopalo, prste in na koncu še podplat. Noge postajajo težke in tople, vi pa se prijetno počutite. Celo telo je sproščeno, dihanje je tiho in umirjeno, z vsakim vdihom in izdihom se sproščanje poglablja. Občutki v telesu postajajo vse bolj prijetni.
Ko ste sprostili celotno telo in nekaj časa uživali v prijetnih občutkih, je čas, da se počasi vrete iz stanja relaksacije. To naredite počasi, in sicer tako, da si v mislih štejete od pet proti ena. Z vsako številko postajate vse bolj budni, in ko preštejete do ena, odprete oči. Koristno je, da se - potem ko ste odprli oči - dobro pretegnete in počasi usedete. Opazili boste, da je telo sproščeno, da ste spočiti in da je utrujenost izginila. Morda ste takoj po prebujanju še nekoliko zaspani, zato se dobro zbudite preden se lotite kakršnegakoli dela. Zelo pomembno je, da neposredno po sproščanju ne počnete kaj, kar bi lahko ogrozilo varnost vas samih ali koga drugega. Preden se na primer usedete v avto, se prepričajte, da ste popolnoma zbujeni in aktivirani.
Kot rečeno: tehnike sproščanja so zelo preproste in hkrati zelo uporabne. Vsakodnevno jih namreč uporabljajo številni športniki, poslovneži in drugi ljudje, ki se pri svojem delu srečujejo s pogostim in intenzivnim stresom. Morda boste imeli na začetku nekaj težav s tem, da boste "izklopili" zunanji svet in se osredotočili samo na svoje telo. Prav tako pa je mogoče, da boste imeli težave z usmerjanjem pozornosti na posamezne dele telesa. Pri tem si lahko pomagate tako, da si navodila za sproščanje sami posnamete na kaseto oziroma zgoščenko ali pa si kupite kakšno že posneto. Bolj pogosto boste uporabljali relaksacijske tehnike, bolj učinkovite bodo, vi pa bolj sproščeni. In če pomislimo na konec poletja, ko nas spet čaka delo in kup vsakdanjih obveznosti, lahko rečem le: velja poskusiti! |
|
| Nazaj na vrh |
|
Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
Objavljeno: 29 Okt 2010 07:23 Naslov sporočila: |
|
|
|
|
PSIHOSOMATSKA MOTNJA
Kaj je psihosomatska motnja?
O psihosomatski motnji govorimo tedaj, ko se skupek različnih med seboj povezanih vplivov, ob neugodnem medsebojnem spletu, razvijejo v bolezen in vplivajo na celotno delovanje posameznika.
V vsakodnevnem življenju v različnih situacijah doživljamo psihosomatske reakcije, ki so normalen odziv telesa na stresno situacijo, na primer vrtoglavica po komaj uspelem pobegu, izguba teka ob izgubi ljubljene osebe, ipd. Simptomi navadno izginejo, ko se umiri okoliščina, ki je sprožila dražljaje in jo lahko doživi kdorkoli.
Stopnjevanje psihosomatske reakcije vpliva na celotno posameznikovo delovanje in se lahko razvije v psihosomatsko motnjo. Pojavljati se začnejo številne težave na različnih organih oziroma ko se simptomi stopnjujejo, ponavljajo, pa jim medicina z različnimi preiskavami ne odkrije vzroka.
Psihosomatske motnje se pogosteje pojavljajo pri tistih, ki na večje obremenitve in dolgotrajen stres odreagirajo skozi telo, ki težje prepoznavajo in izražajo svoja čustva in se le-ta odražajo skozi telesno reakcijo. K razvoju psihosomatske motnje pomembno vpliva tudi hitri način življenja, premalo časa za primerno prehrano, poseganje po zdravilih za lajšanje obremenitev in dolgotrajen stres.
Dolgotrajen stres neugodno vpliva na vegetativno živčevje, ki uravnava delovanje življenjsko pomembnih funkcij, kot so srčni utrip, dihanje, krvni tlak in presnova ter slabi imunski sistem, kar privede do prvih simptomov bolezni, kasneje pa do organskih okvar. Kje se bo bolezen razvila, je odvisno od tega, kateri organ je s svojo gensko osnovo bolj občutljiv.
Telesna bolezen je dodaten stres za pacienta, kar vzdržuje psihosomatsko motnjo. Le-ta vpliva na vsa področja posameznikovega delovanja.
Pri vse večjem številu bolezni prepoznavamo psihosomatski izvor
Danes se pri številnih boleznih vse pogosteje prepoznava psihosomatski izvor, in sicer:
•
Na področju odkrivanja bolezni notranjih organov so najbolj pogoste in opazne: trajno zvečan oziroma zmanjšan krvni pritisk, motnje v delovanju ščitnice, oslabitev srčnih mišic, nenadno hitro bitje srca, izguba apetita, pretirana debelost, ipd.
•
Pri zdravljenju bolezni prebavil se najpogosteje pojavljajo krvavitev v prebavilih, sindrom razdraženega črevesja, nekatere bolezni debelega črevesja, zaprtost, diareja, ipd.
•
Pri zdravljenju dihalnih organov so značilne bolezni pljuč, ki se odražajo v ponavljajočih napadih težkega dihanja, kašljanja, piskanja v prsih, kronično vnetje dihalnih poti, občutljivost nosne sluznice, ipd.
•
Na urgenitalnem področju sta najbolj pogosti pri ženskah pogosta vaginalna vnetja in pri moških vnetja prostate, ki veljajo za eno najpogostejših moških bolezni.
•
Koža velja za organ preko katerega se odražajo številna čustvena stanja, tako so številne dermatološke težave povezane s psihosomatiko, in sicer različni ekcemi, srbečice kože ali nevrodermitisi, pogosti izpuščaji, ipd.
•
Medicina vedno več pozornosti posveča psihosomatiki tudi pri zdravljenju različnih ponavljajočih otroških bolezni in pri odkrivanju vzrokov za neplodnost.
Zdravljenje
Danes se zdravniki vedno bolj zavedajo, da se za določenimi bolezenskimi znaki pogosto skrivajo mnogi dejavniki in bolezni ne pripisujejo izključno telesni vidik. Zdravljenje psihosomatske bolezni je dolgotrajno in od posameznika zahteva razvoj strpnosti do sebe in svoje bolezni, pogosto tudi reorganizacijo lastnega življenja.
Sodoben pristop k bolezni je integrativen, kar pomeni, da upošteva genetsko občutljivost posameznika, osebnost, vpliv okolja, pretekle izkušnje, način življenja, kar vpliva na oblikovanje različnih pristopov zdravljenja.
Za uspešno zdravljenje psihosomatske motnje je pomembno, da k bolezni pristopimo celostno in sicer, da čim prej prepoznamo simptome, ki nakazujejo možnost razvoja psihosomatike in si poiščemo primerno zdravljenje. Poleg medicinskega zdravljenja, ki vsebuje odkrivanje bolezni in zdravljenja simptomov, je pomembno, da si poiščemo psihoterapevtsko pomoč, s pomočjo katere posameznik odkriva skrite vzroke za nastanek psihosomatske motnje, pripomore k razumevanju bolezni in spopadanju z njo ter k razvoju strpnosti do sebe in svoje bolezni. Posameznika spodbuja k spoznavanju lastnega telesa in njegovega delovanja, učenja primernega načina soočanja s stresom, večje skrbi zase in za svoje počutje.
Poleg že omenjenih oblik zdravljenja pa so priporočljive še druge oblike pomoči, ki pripomorejo k boljšemu razpoloženju, in sicer: dihalne vaje, masaže, glasbena, umetnostna terapija, fizioterapija, ipd. |
|
| Nazaj na vrh |
|
Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
Objavljeno: 29 Okt 2010 07:28 Naslov sporočila: |
|
|
|
|
Psihosomatske motnje in psihoterapija
Povezujejo se telesni in duševni dejavniki, kjer so psihološki, čustveni ali vedenjski vplivi imeli ali imajo pomembno vlogo v etiologiji telesnih motenj.
Analitiki vidijo v moteni dinamiki zgodnjih odnosov tiste posamezne zavore, ki lahko posamezniku kasneje v življenju onemogočajo ustrezno izražanje čustev, sproščeno realizacijo teženj ali izpolnjevanje pomembnih motivov. Zavore ga izpostavijo nujnim frustracijam. Resomatizacija ali poudarjena avtonomna, v bistvu vegetativna odzivnost, v takih okoliščinah, ko je sprostitvi čustvene energije pot zaradi zgodnjih zavor zaprta, naj bi bila osnova razvoja telesne simptomatike, psihosomatskih motenj in bolezni.
Telesni vegetativni odziv na stres je torej telesni korelat čustva, ki je ostalo nedovoljeno in nesproščeno ali pa zatrto že tako zgodaj, da je tudi za posameznika samega neprepoznano.
Vsakdo od nas nosi v sebi dediščino preteklosti, njene darove in bremena. Ta dediščina je kodirana v naših genih, imunskem sistemu, zgodovinski izkušnji in naših osebnih izkustvih. Vse te spomine moramo upoštevati pri razumevanju različne občutljivosti in sprejemljivosti za motnje in bolezen.
V vsakodnevnem življenju doživljamo psihosomatske reakcije, ki so normalen odziv organizma na stresno situacijo, npr. izguba teka in spanca ob izgubi ljubljene osebe, omotica, slabosti, otopelost ob izgubi službe in podobno.
Stopnjevanje psihosomatskih obremenitev vpliva na celotno posameznikovo delovanje in se lahko razvije v psihosomatsko motnjo ali bolezen. Pojavljati se začnejo številne težave na enem ali več organih: bolečine v področju želodca, krči po trebuhu, hitro razbijanje srca, občutki težkega dihanja, diareja, tenzijski glavoboli, izguba apetita, nespečnost, otopelost, vrtoglavica, tiščanje v prsih, bolečine v mišicah in številne druge.
Psihosomatske motnje se pogosteje pojavljajo pri tistih posameznikih, ki težje izražajo svoja čustva; na težje obremenitve in stres odreagirajo navidezno mirno, nato s telesnimi znaki.
Dolgotrajen stres ali intenziven stresni dogodek neugodno vpliva na vegetativno živčevje in hormonski sistem, ki uravnavata delovanje pomembnih življenjskih funkcij, delovanje srca, dihanje, krvni tlak, presnovo ter slabita imunski sistem, kar privede do prvih simptomov, kasneje do organskih okvar.
Odnosi so zelo pomembni
Pri psihoterapiji poudarjamo pomen odnosov. Človek je vtkan v sistem odnosov z drugimi ljudmi. Zelo pomembni so sprejetost, razumevanje, toplina, zaupanje, spoštovanje za zdrav odnos.
Šele ko je človek dojet in razumljen, se počuti dobro in sproščeno, ves avtonomni živčni sistem kot tudi hormonski delujeta usklajeno in harmonizirata ostale organe v našem telesu.
Znano je, da ljudje, ki so optimistično in pozitivno naravnani, veliko manj obolevajo za psihosomatskimi obolenji.
KDAJ IZBRATI PSIHOTERAPIJO?
Ko se posameznik ne počuti dobro zaradi zavrnjenosti, neuresničenih čustev, zlomljenih čustev, ki ga onemogočajo pri spanju, jedi, delu, zbranosti; ko se povleče vase, čuti nemoč, nima se komu zaupati, se počuti nesrečnega, brez volje, iniciative, v življenju izgublja smisel, primanjkuje mu življenjske energije, veliko razmišlja in čuti negotovost, se počuti osamljenega..
Ne more kontrolirati navad, vedenja, vzgibov, išče svojo pozicijo med drugim in pri tem je negotov.
Terapevtski odnos postane nov sistem, osredotoči se na tiste probleme, ki jih oseba želi rešiti. Pri tem nastane transfer, kjer oseba sama, s pomočjo terapevta, spoznava dejstva in skupno poiščeta rešitev.
V procesu psihoterapije se spoznajo in odpravijo vzroki psihičnih težav in motenj ter tako postopoma izginejo simptomi.
Nepotlačena čustva nam edina omogočajo normalno funkcioniranje, tako, da vse bolj zaupamo sebi, kar je dobro za krepitev samopodobe, ta pa pogoj za življenjske uspehe.
V današnjem času je oblik nekontroliranega uhajanja čustev veliko. Pojavi se stiska, ki jo ljudje poskušajo različno reševati, eni se zatekajo v zasvojenosti, drugi opozarjajo okolico s nesprejemljivimi načini obnašanja, ali se povlečejo vase. Pogosto čutijo tesnobo, strah, fobije, napetosti, malodušje.
Učinki psihoterapije
V psihoterapiji preko strokovno vodenega pogovora prebujamo zatrta čustva, tako posameznik dobiva tisto temeljno mero, po kateri se vsi ravnamo v odnosu do sebe in drugih ljudi.
Ko lahko človek svojo stisko, ki je pogosto nezavedna, izrazi in sogovornik to stisko sliši, dojame, začuti in ubesedi, dobi posameznik besede za svoja notranja dogajanja, s tem pa tudi za svoja čustva. Ko lahko povemo, kar dejansko čutimo, nima naša podzavest oziroma naše telo nobene potrebe več, da bi stisko izražalo na neprimerne načine.
V procesu psihoterapije je odnos terapevta prijazen in razumevajoč. Tako se posameznik odpre do tiste mere, ki je potrebna za učinkovit terapevtski proces.
V analizi preteklosti, misli in čutenja se izoblikuje konkretna pomoč pri iskanju rešitev in napotkov za osebnostne spremembe.
Cilj psihoterapije je pridobiti sposobnost odprte in jasne komunikacije tudi v konfliktnih oz. težavnih situacijah, ustrezno odzivanje na čustva in resno jemanje samega sebe ter odgovornosti do pomembnih dejavnosti v življenju.
Za uspešen potek psihoterapije je treba vedeti, da terapevtski proces ni le svetovanje, je precej globlji, ker posega v podzavevstno dogajanje posameznika.
Izražanje čustev je pomembno, saj odprt in iskren odnos olajša proces terapije. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
| Stran 1 od 1 |
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Seznam članov
Prijava
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
