Seznam članov	Prijava	>>  Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta pomoč in svetovanje obolelim
	Skupine uporabnikov	Registriraj se
	Tvoj profil
	Zasebna sporočila

Hepatitis C in transplantacija jeter

Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta Seznam forumov -> Pridružene bolezni

Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo

Katka Administrator foruma Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice				Objavljeno: 07 Nov 2009 18:20    Naslov sporočila: Hepatitis C in transplantacija jeter     Kronični hepatitis povzroča virus hepatitisa C, ki so ga odkrili leta 1989. Pri nas je okuženih od 0,1 do 2 odstotka ljudi, vendar so na voljo samo podatki za izbrane skupine. Od vseh okuženih samo 20 do 30 odstotkov ljudi zboli za akutno boleznijo, takšno z akutnimi bolezenskimi znaki. Virus pri teh ljudeh povzroča vnetje jeter, pri 70 do 80 odstotkih obolelih za vnetjem jeter pa bolezen napreduje v kronično, ko virus povzroči kronično vnetje in brazgotinjenje jeter, propad jetrnih celic in zmanjšanja njihove funkcionalnosti. Pri približno 15 do 20 odstotkih kroničnih bolnikov v približno tridesetih letih pride do razvoja jetrne ciroze. Bolezen, tako kronični HCV kot jetrno cirozo, zelo pogosto odkrijejo slučajno. "Najpogostejši znak bolezni HCV, a tudi vsake kronične jetrne bolezni, je kronična utrujenost, zato je treba pri bolnikih, ki tožijo o kronični utrujenosti, iskati vzrok zanjo tudi v kronični jetrni bolezni," pravi dr. Srečko Štepec s Kliničnega oddelka za gastroenterologijo v Ljubljani. Pri bolniku z razvito cirozo so jetra povečana in trda, povečana je tudi vranica. Jetrna ciroza je v fazi, ko bolnik zanjo še ne ve, kompenzirana, to pomeni, da jetra še vedno zmorejo opravljati vse funkcije, ki so potrebne za normalno delovanje organizma. Jetra so namreč organ, ki ima zelo veliko rezervo. Bolnike, ki še nimajo razvite ciroze, bolnike z že razvito kompenzirano cirozo jeter, a tudi bolnike, ki so kandidati za presaditev jeter, zdravijo s kombinacijo zdravil imunomodulatornega zdravila Interferona, ki nima tako hudih neželenih učinkov, in Ribavirina. Učinki zdravljenja so zadovoljivi, saj 50 odstotkov bolnikov v fazi kroničnega HCV ozdravi. Na uspešnost zdravljenja vplivajo starost bolnik, spol in pridružene bolezni denimo okužba s hepatitisom B ali s HIV. Kombinacija okužbe s HCV in hepatitisom B je zelo slaba; verjetnost, da bo prišlo do jetrne ciroze, je velika. Uspeh zdravljenja je odvisen tudi od vrste virusa, saj obstaja vsaj 6 različnih genotipov virusa, od katerih imata genotipa 1 in 4 najslabšo prognozo in sta težje ozdravljiva. Bolniki z ugotovljenim kroničnim HCV na Gastroenterološki kliniki običajno spremljajo na pol leta, da bi lahko ugotovili pravi čas za transplantacijo v primeru napredovanja ciroze, oziroma zato, da bi pravočasno odkrili morebitni tumor na jetrih. Sicer pa te bolnike zdravijo na infekcijski kliniki. Redno morajo hoditi na ultrazvočne preiskave in na določitev označevalcev, ki so značilni za genotip HCV, za katerim so zboleli. Kdaj odločitev za presaditev jeter Odločitev za presaditev jeter pade, ko je stanje organa že tako oslabljeno, da daljše življenjske dobe, več kot dve leti, ni pričakovati. Pri bolniku se že pojavijo zapleti bolezni, najpogosteje so to krvavitve iz žil požiralnika, ker kri ne more skozi tako zabrazgotinjena in spremenjena jetra. Zato se v žilah v požiralniku močno poviša tlak, zaradi česar lahko popokajo žile, ker je lahko tudi smrtno nevarno. Drugi takšen zaplet je ascites, nabiranje tekočine v trebušni votlini. "Zelo pogosti zapleti so tudi okužbe, bodici ascitične tekočine v trebušni votlini ali pa nagnjenost k respiratornim infektom, pljučnice ipd.," je povedal dr. Štepec. Jetra so namreč pomemben organ za delovanje imunskega sistema, zaradi ciroze pa je oslabljen. Pojavijo se tudi zlatenica, motnje pri strjevanju krvi, zaradi zastrupitve z razpadlimi produkti beljakovin v telesu, ki bi se sicer razstrupile v jetrih, pa se lahko spremeni tudi bolnikova osebnost. Pri bolniku, ki so mu med sledenjem bolezni ugotovili tumor v jetrih, čeprav je funkcija jeter še zelo dobra in popolnoma kompenzirana, je prav tumor odločilen dejavnik pri odločitvi za transplantacijo. Transplantacija pride v poštev, če tumor ni večji od treh centimetrov ali če se pojavijo do trije satelitski tumorji, prav tako ne večji od treh centimetrov, in če se rak še ni razširil zunaj jeter. V nekaterih primerih je mogoče izrezati samo tumor in osnovno bolezen, HCV, zdraviti naprej. Čakalna doba in priprava na presaditev jeter Transplantacija jeter je ena od najdražjih operacij. Draga je predvsem zato, ker program transplantacije ne pomeni samo operacije, marveč celotno pripravo na operacijo, ki obsega preiskave kontraindikacij. To so preiskave drugih organov v telesu, ki povejo, ali bo bolnik prenesel operacijo. Če, na primer, odkrijejo srčno napako, ki ne dopušča transplantacije, je treba pred operacijo najprej pozdraviti to obolenje. Seveda je pri bolnikih s HCV pred transplantacijo jeter treba narediti vse, da bi virus čimbolj reducirali in uničili ter tako odmaknili ponovitev bolezni in jetrne ciroze, ki se po presaditvi jeter v presadku praviloma ponovi v petih letih. Na transplantacijo jeter pridejo namreč bolniki z neozdravljivim kroničnim HCV. Ko je bolnik pripravljen na transplantacijo, pride na čakalno listo, o čemer je takoj obveščen. Čakalna doba na presaditev jeter pri nas traja od nekaj mesecev do enega leta; v primeru ustreznega organa bolnika pokličejo na operacijo. Med operacijo je zelo pomembna vloga anesteziologa, ki med vodi takšnega bolnika, saj v kratkem času, ko bolnik med operacijo nima jeter in je v tako imenovani anhepatični fazi, zaradi motenih presnovnih procesov pride do hudega "onesnaženja" telesa. Okrevanje po presaditvi Po operaciji bolnik preživi na intenzivni negi največ tri tedne, nato pa leži pet tednov še na oddelku za jetrno kirurgijo. Doba okrevanja se krajša in v idealnem primeru gre bolnik domov v treh tednih ali celo nekoliko prej. Po transplantaciji je bolnik deležen imunosukcesivnega zdravljenja, ki prepreči, da bi organizem zavrnil presajena jetra. Najprej so odmerki teh zdravil višji, nato se počasi nižajo. Bolnik mora jemati tudi zaščitna zdravila zaradi nevarnosti okužbe z različnimi virusnimi obolenji, kot sta virus herpesa in virus CLV, ter redno hoditi na kontrole. Te so sprva enkrat tedensko, nato na štirinajst dni in končno tri- do štirikrat na leto. Bolnik po presaditvi jeter živi običajno življenje, ki mu je bilo zaradi bolezni prej onemogočeno. Pri vseh bolnikih, ki so bili na transplantaciji jeter zaradi HCV, v šestih mesecih pride do vnovične okužbe presadka; do te pride v šestih mesecih po transplantaciji s sorazmerno visokim nivojem virusa. Tako hitro vnovično okužbo presadka povzroča tudi imunosukcesivno zdravljenje, ki po operaciji preprečuje okužbe in preprečuje zavrnitev novega organa, saj obenem omogoča virusu, da preživi. Žal je potek bolezni po okužbi presadka veliko hitrejši, kot je bil prej, saj se vnovična ciroza običajno razvije v petih letih. Ko zdravniki ugotovijo, da je prišlo do okužbe presadka in z biopsijo jeter ugotovijo stopnjo vnetja ter izključijo druge bolezni, ki lahko povzročijo patološke jetrne teste, je bolnik deležen enakega zdravljenja kot bolniki, ki niso bili na transplantaciji jeter. Če je zdravljenje neuspešno in če spet pride do ciroze in odpovedovanja organa, je potrebna vnovična transplantacija. V Sloveniji je sicer bilo nekaj primerov, ko je bila potrebna vnovična transplantacija, vendar ne zaradi HCV.
Nazaj na vrh

Katka Administrator foruma Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice				Objavljeno: 22 Apr 2010 07:48    Naslov sporočila:     1.POTEK OKUŽBE Akutna okužba s HCV poteka pri 80% okuženih brez kliničnih znakov. Pri ostalih pa nastopijo težave po 6 do 7 tednih (inkubacijska doba). Znaki so podobni kot pri drugih hepatitisih, le da so izraženi v blažji obliki: utrujenost, slabost, bolečine pod desnim rebrnim lokom, temen seč, zlatenica. Pri večini okuženih bolnikov bolezen ne izzveni, ampak preide v kronično obliko. Kronični hepatitis se razvije 1 do 4 leta po okužbi. 2.DOKAZ OKUŽBEČe ima bolnik značilen potek bolezni, se okužbo takrat dokaže s preiskavo krvi. Pri ostalih, ki so brez znakov okužbe, se le-to ugotovi slučajno (npr. pri krvodajalskih akcijah ali pri pregledu krvi nosečnic). Določajo se protitelesa proti virusu HCV, nato lahko tej preiskavi sledi določitev virusne nukleinska kisline. 3.PRENOS OKUŽBE Virus hepatitisa C se nahaja v krvi, slini, spermi, urinu, solzah in trebušni tekočini. V manjši meri se okužba prenaša s tesnim stikom med družinskimi člani, morda tudi s spolnimi odnosi in z matere na otroka. Danes je prenos s krvjo in krvnimi derivati (transfuzija), ki je bil včasih pogost, redek. Vso kri, ki jo zberejo ob krvodajalskih akcijah, testirajo na prisotnost virusa. Med i.v. uživalci drog se hepatitis C širi z okuženimi oziroma neočiščenimi iglami, ki jih intravenski uživalci nedovoljenih drog souporabljajo. Na enak način se okužba prenaša pri tetoviranju oziroma uporabi okuženih predmetov za prebadanje kože. 4.ZAŠČITA PRED OKUŽBO Zdravljenja akutne oblike je simptomatsko. Pri kronični obliki je cilj zdravljenja uničiti virus ali vsaj preprečiti prehod v cirozo in nastanek jetrnega raka. Za zdravljenje uporabljajo protivirusna zdravila,s katerimi pri približno 20% bolnikov s kroničnim hepatitisom C dosežejo izginotje virusa iz krvi. Pri vseh, pri katerih se ugotovi, da so okuženi s hepatitisom C, svetujemo pregled krvi še na morebitno okužbo z virusom hepatitisa B. Zaradi podobnega načina prenosa je možno, da je oseba okužena z virusom hepatitisa B in hepatitisa C. Če se pri pregledu ugotovi, da oseba ni okužena s hepatitisom B, svetujemo cepljenje proti okužbi z virusom hepatitisa B. Pred spolnim prenosom okužbe varuje tudi kondom, posebno ogrožena skupina pa so intravenski uživalci drog, ki uporabljajo skupen pribor.
Nazaj na vrh

Katka Administrator foruma Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice				Objavljeno: 22 Apr 2010 07:48    Naslov sporočila:     Zdravljenje kroničnega hepatitisa C Vsi bolniki ne potrebujejo zdravljenja. Nekateri morajo biti le pod stalnim zdravniškim nadzorom, pri drugih pa se zdravnik specialist na osnovi izidov preiskav odloči za zdravilsko zdravljenje. Terapevtski cilj je odstraniti virus iz telesa, zmanjšati vnetne spremembe v jetrih in preprečiti nastanek jetrne ciroze ter raka na jetrih. Izborno zdravilo je interferon alfa v kombinaciji z ribavirinom. Najučinkovitejša oblika interferona je pegilirani interferon alfa, ki omogoči tudi preprostejše in prijaznejše zdravljenje. Na voljo je v obliki injekcij za podkožno dajanje enkrat na teden. Injekcija z brizgo je preprosta za uporabo, zato si lahko bolniki po predhodnem pouku zdravilo dajejo sami. Zdravljenje je dolgotrajno, zahtevno, spremlja ga lahko vrsta neželenih učinkov in potrebuje stalen zdravniški nadzor. Kako preprečimo okužbo? Priporoča se manj tvegano vedenje. Intravenozni uživalci nedovoljenih drog naj uporabljajo lasten pribor za vbrizganje. Izogniti se je treba neprofesionalnemu tetoviranju, akupunkturi ter prebadanju kože in sluznic. Osebe, ki imajo stike z več partnerji, naj uporabijo kondom pri vsakem spolnem odnosu. Novorojence mater, okuženih s HCV, testirajo takoj po porodu in so pod stalnim zdravniškim nadzorom. Opusti naj se souporaba osebnega pribora, denimo zobnih ščetk, brivnika in pribora za urejanje nohtov. Pri rokovanju s krvjo in telesnimi tekočinami naj zdravstveni delavci dosledno izvajajo splošne previdnostne ukrepe. Pri naključnem vbodu z odvrženo onesnaženo injekcijsko iglo naj se ukrepa pravilno: iztiska kri na mestu vboda in izpira pod tekočo mlačno vodo 10 minut, nato je treba mesto vboda razkužiti in se čim prej posvetovati z izbranim osebnim zdravnikom, ki po potrebi napoti k infektologu. Že okuženi lahko preprečijo prenos okužbe na druge. Spolnemu partnerju naj povedo o okužbi s HCV in se odrečejo spolnim stikom, kjer lahko pride do stika z izpostavljeno krvjo. Naj ne darujejo krvi, organov in semena. Naj ne souporabljajo pribora za vbrizganje droge. Naj ne souporabljajo pribora za osebno nego. Krvaveče poškodbe naj prekrijejo z obližem, ki ne prepušča vode. O okužbi naj obvestijo svojega izbranega splošnega zdravnika in zobozdravnika. Ob zanositvi naj obvestijo izbranega ginekologa. Ožji družinski člani in člani v skupnem gospodinjstvu naj se testirajo glede okužbe s HCV. Povzetek Virusni hepatitis C tudi v Sloveniji ni redka bolezen. Nezdravljen ima lahko zelo hude posledice. Danes je njegovo zdravljenje uspešnejše kot pred leti. Z ustreznim nadzorom in zdravljenjem lahko pri polovici bolnikov ustavimo napredovanje v nevarne bolezni, ki bi ogrozile življenje. Cepiva proti okužbi za zdaj še ni, lahko pa se z manj tveganim vedenjem pred njo zavarujemo. Že okuženi lahko poskrbijo, da okužbe ne prenašajo na druge.
Nazaj na vrh

Katka Administrator foruma Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice				Objavljeno: 22 Apr 2010 07:51    Naslov sporočila:     Način okužbe Virus hepatitisa C se najpogosteje prenaša parenteralno, torej z neposrednim vnosom okužene krvi v telo (intravensko uživanje drog, naključni vbod z okuženo iglo, njuhanje drog transfuzija okužene krvi in krvnih pripravkov, neprofesionalno tetoviranje in prebadanje telesa). Možen je tudi prenos okužbe z matere na otroka, izredno redek je prenos okužbe pri spolnem stiku z okuženo osebo, še redkejši pa znotraj družinskih članov oz. gospodinjstva, predvsem pri souporabi pribora za osebno nego. Pri približno 30% okuženih način okužbe ni pojasnjen. Virus hepatitisa C se NE prenaša pri običajnih socialnih stikih z ljudmi. Za prenos okužbe je pomembna kri. Potek okužbe Inkubacijska doba traja od 30-180 dni. Vendar okužba HCV najpogosteje poteka brez bolezenskih znakov. Le pri četrtini okuženih se pojavijo zlatenica in drugi znaki, značilni za akutni hepatitis. Virus se le pri 15-30 % okuženih spontano odstrani iz telesa, ponovna okužba pa je mogoča. Pri ostalih 70-85 % pa okužba vztraja vse življenje, zato govorimo o kronični okužbi s HCV. Nezdravljen kronični hepatitis C po 20-25 letih pri 20 % obolelih privede do nastanka jetrne ciroze, pri 1-4 % letno pa do raka na jetrih (primarni jetrnocelični karcinom). Dokazana je povezava med okužbo s HCV in nastankom raka na jetrih. Odkrivanje okužbe Na okužbo s HCV posumimo pri izpostavljenih tveganju za okužbo, večinoma pa se odkrije naključno. Potrdimo jo s posebnimi mikrobiološkimi preiskavami krvi. S testom dokaza protiteles proti HCV (anti-HCV), ki se v krvi pojavijo v povprečju 8-12 tednov, največ pa do šest mesecev po okužbi ("obdobje diagnostičnega okna") se ugotovi, ali je človek kdajkoli prišel v stik s HCV. Aktualno prisotno okužbo pa se potrdi z dodatnim testom prisotnosti HCV RNK v krvi. Zdravljenje Z zdravljenjem akutnega hepatitisa C se lahko prepreči prehod v kronično okužbo pri več kot 90% bolnikov. Kronični hepatitis C se zdravi s kombinacijo pegiliranega interferona alfa in nukleozidnega analoga ribavirina. Zdravljenje kroničnega hepatitisa C traja od 6 do 18 mesecev, je zahtevno, ima vrsto stranskih učinkov in potrebuje stalen zdravniški nadzor. Učinkovito je v povprečju pri več kot polovici zdravljenih bolnikov, v nekaterih podskupinah bolnikov pa celo do 90%. Preprečevanje Proti hepatitisu C ni na voljo niti pasivne niti aktivne imunizacije. Zato je še večji poudarek na preprečevanju okužbe z dobrim nadzorom nad darovano krvjo (vsa darovana kri je v Sloveniji rutinsko pregledovana na HCV od leta 1993!) in darovanimi organi ter nadzorom nad posamezniki, ki so izpostavljeni večjemu tveganju za okužbo, kot so npr. intravenski uživalci nedovoljenih drog, ki ne uporabljajo lastnega pribora za injiciranje. Izogibati se je potrebno neprofesionalnemu tetoviranju, akupunkturi ter neprofesionalnemu prebadanju kože in sluznic (piercing), pri tveganih spolnih stikih dosledno in pravilno uporabljati kondom, izogibati se je treba tudi souporabi osebnega pribora, ter biti previden pri rokovanju s krvjo in telesnimi tekočinami. Zdravstveni delavci morajo dosledno izvajati splošne previdnostne ukrepe. Pri naključnem vbodu z odvrženo, onesnaženo injekcijsko iglo je potrebno pravilno ukrepati (iztiskati kri na mestu vboda in mesto spirati pod tekočo, mlačno vodo 10 minut, nato mesto vboda razkužiti in se čimprej posvetovati z izbranim osebnim zdravnikom).
Nazaj na vrh

Pokaži sporočila: Vse objave1 dan7 dni2 tedna1 mesec3 mesece6 mesecev1 leto Najprej najstarejšeNajprej najnovejše

Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta Seznam forumov -> Pridružene bolezni

Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu