Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Katka · Administrator foruma

Značilno za motnje hranjenja so resne motnje v prehranjevalnem in z njim povezanem vedenju. Za anoreksijo nervozo je značilno zavračanje minimalne normalne telesne teže, za bulimijo nervozo ponavljajoče se epizode basanja s hrano, katerim sledi neustrezno kompenzacijsko vedenje, kot je samopovzročeno bruhanje, zloraba laksativov, dievretikov ali drugih medikamentov, stradanje ali pretirana telesna dejavnost. Med vse bolj pogoste in prepoznane motnje hranjenja sodi tudi kompulzivno prenajedanje.

Zanimanje stroke in laične javnosti za motnje hranjenja narašča zadnjih petnajst let. Ne le, da so boljše poznani in prepoznani simptomi posamezne motnje hranjenja, temveč je na voljo tudi več ustrezne strokovne pomoči.

Značilno za motnje hranjenja so resne motnje v prehranjevalnem in z njim povezanem vedenju. Za anoreksijo nervozo je značilno zavračanje minimalne normalne telesne teže (glede na starost in višino), za bulimijo nervozo pa ponavljajoče se epizode basanja s hrano, katerim sledi neustrezno kompenzacijsko vedenje, kot je samopovzročeno bruhanje, zloraba laksativov, dievretikov ali drugih medikamentov, stradanje ali pretirana telesna aktivnost. Za obe motnji je značilno tudi moteno zaznavanje oblike telesa in telesne teže.

Med vse bolj pogoste in prepoznane motnje hranjenja sodi tudi kompulzivno prenajedanje. V DSM-IV ali ICD-10 lahko to motnjo najdemo uvrščeno pod atipične motnje hranjenja. Značilno za tovrstno motenost je nekontrolirano jedenje, katerega posledica je običajno prekomerna telesna teža, ni pa nujno. Epizode basanja s hrano niso tako izrazite kot pri bulimiji nervozi in imajo manj jasen začetek in konec.

ANOREKSIJA NERVOZA

Običajno se bolezen začne v zgodnji adolescenci.Večina raziskav navaja prevalenco od 0,5 odstotka do odstotek. Razmerje med ženskami in moškimi je okrog 10:1, pri otrocih 4:1. Prevalenca je večja pri mlajših dekletih in pri dekletih, ki se ukvarjajo z dejavnostjo ali poklicem, kjer sta telesni videz in teža zelo pomembna, na primer baletne plesalke, manekenke. Pogosteje naj bi se pojavljala pri belkah iz višjega socioekonomskega sloja, čeprav novejše studije kažejo, da se bolezen pojavlja v vseh socioekonomskih razredih.

Pri anoreksiji nervozi ne gre za pomanjkanje teka (to anoreksija dobesedno pomeni), temveč za namerno omejen vnos hrane in obsesivno težnjo po suhosti, pri čemer je želja po hrani bolj ali manj prisotna, vendar močno kontrolirana. Dekle nenehno misli na hrano oziroma se tako ali drugače ukvarja z njo. Pogosto zbira recepte, nakupuje in pripravlja hrano za druge, obsedena je s seštevanjem kalorij itd.

DIAGNOSTNIČNI KRITERIJI ANOREKSIJE NERVOZE

1. Vzdrževanje telesne teže pod minimalno normalno mejo za starost in višino

Meja med normalno in podnormalno telesno težo je postavljena pri 85 % teže, ki jo imamo za normalno za posameznikovo težo in višino ali pri 17,5 BMI (Body Mass Index-Indeks telesne teže=kg/m2). Seveda je ta meja le za orientacijo, pri tem je treba upoštevati tudi posameznikovo telesno zgradbo in telesno težo v daljšem obdobju.

Običajno je izguba telesne teže posledica popolne omejitve vnosa hrane ali izjemno stroge diete, ki jo lahko spremlja tudi “čiščenje” hrane iz telesa (samopovzročeno bruhanje ali zloraba laksativov ali dievretikov) in pretirana telesna aktivnost.

2. Močan strah pred pridobivanjem telesne teže oziroma debelostjo

Običajno se z izgubljanjem telesne teže strah ne zmanjša, pogosto se celo poveča.

3. Motnje v doživljanju telesne teže in telesnega videza

Nekateri pacienti se doživljajo na splošno predebelo, medtem ko drugi prepoznavajo, da so suhi, vendar kljub temu doživljajo določene dele telesa, posebno trebuh, zadnjico in stegna, kot predebele. Telo si nenehno opazujejo in ocenjujejo v ogledalu, merijo določene dele telesa in se tehtajo. Njihova samopodoba je v veliki meri odvisna od telesnega videza in teže. Izguba telesne teže je zanje odraz samodiscipline, pridobivanje telesne teže pa izgubo nadzora. Večinoma zanikajo medicinske posledice, ki izhajajo iz podhranjenosti.

4. Amenoreja pri dekletih

Amenoreja je običajno posledica izgube telesne teže, pri manjšem odstotku deklet pa se pojavi že pred tem. Pri predpubertetnicah se menstruacija odloži.

Ločimo dva tipa anoreksije nervoze:

A. Restriktivni tip

Pri tem tipu pacient izgubi telesno težo predvsem z dietami, stradanjem ali pretirano telesno aktivnostjo.

B. Tip “basanja” / ”čiščenja” oziroma purgativni tip

Pri tem tipu imajo nekateri pacienti epizode basanja s hrano, ki jim običajno sledi samopovzročeno bruhanje ali zloraba laksativov, dievretikov ali klistiranje. Drugi pacienti se “čistijo” že po manjših količinah hrane, ki jo zaužijejo (ni nujno, da se prej “nabašejo” s hrano).

DIFERENCIALNA DIAGNOZA

Izguba telesne teže je lahko posledica drugih psihičnih in/ali telesnih stanj, zato je treba v smislu diferencialne diagnoze izključiti vse druge možne vzroke. Predvsem se je treba vprašati, ali ne gre morda za somatsko bolezen ali drugo prevladujočo psihično motnjo, ki se sicer lahko pojavlja tudi pri osebah z anoreksijo nervozo, ni pa nujno.

BULIMIJA NERVOZA

Bolezni se pojavi v pozni adolescenci oziroma zgodnji odrasli dobi. Tudi pri bulimiji nervozi najdemo v strokovni literaturi različne navedbe glede pogostoti motnje v populaciji. DSM-IV tako navaja podatek, da trpi za bulimijo nervozo približno od 1 % do 3 % žensk v adolescenci in mlajših odraslih žensk. Na zunaj je veliko težje prepoznana kot anoreksija nervoza, kjer že videz ťokostnjakaŤ vzbudi pozornost, nemalokrat tudi odpor in obsojanje. Bulimična pacientka lahko tako leta in leta skriva bolezen tudi pred najožjimi družinskimi člani, saj se ne prenajeda v prisotnosti drugih, temveč se epizode basanja s hrano dogajajo naskrivaj. Bulimija nervoza je močno povezana z občutki krivde in sramu, zato ženske še toliko težje poiščejo strokovno pomoč.

Diagnostični kriteriji:

1. Ponavljajoče se epozode basanja s hrano, za katero je značilno:

ˇ hranjenje v določenih časovnih presledkih (običajno manj kot dve uri), pri čemer je količina pojedene hrane bistveno večja, kot bi jo večina pojedla v podobnem časovnem obdobju in v podobnih okoliščinah

ˇ pomanjkljiv nadzor nad hranjenjem med takšno epizodo (občutek, da oseba ne more prenehati jesti ali kontrolirati koliko poje)

2. Ponavljajoče neustrezno nadomestno vedenje, katerega cilj je preprečiti pridobivanje telesne teže

Najpogostejše je samopovzročeno bruhanje, ki sledi epizodi basanja. Uporablja ga kar 80-90 % posameznikov z bulimijo nervozo. Neposreden učinek bruhanja je olajšanje fizičnega neugodja in zmanjšanje strahu pred povečanjem telesne teže.V nekaterih primerih postane bruhanje cilj sam zase. Posamezniki uporabljajo različne načine, da izzovejo bruhanje, mnogi si ga olajšajo tako, da na koncu hranjenja popijejo večje količine tekočine.

Drugi načini “čiščenja” so še zloraba laksativov in dievretikov, ki se jih poslužuje približno tretjina posameznikov. Redkeje zlorabljajo klistiranje, običajno v kombinaciji z kako drugo metodo. Zatekajo se tudi k postenju ali pretirani telesni aktivnosti. Telesna dejavnost se šteje za pretirano, kadar se križa z drugimi pomembnimi aktivnostmi, kadar se izvaja ob neustreznem času ali v neustreznem okolju ali kadar posameznik kljub poškodbam ali drugim zdravstvenim zapletom nadaljuje z njo.

3. Takšne epizode basanja in nadomestnega vedenja se pojavljajo vsaj dvakrat na teden v obdobju treh mesecev

4. Samovrednotenje je popolnoma odvisno od telesnega videza in teže

5. Motnja se ne pojavlja izključno med anoreksičnimi epizodami

Podobno kot pri anoreksiji nervozi, je pri pacientih prisotna želja po izgubi telesne teže in strah pred njenim pridobivanjem ter nezadovoljstvo s telesom, vendar diagnoza za bulimijo nervozo ne more biti postavljena,če se motnja pojavlja izključno kot epizoda znotraj anoreksije nervoze.

PRI BULIMIJI NERVOZE LOČIMO:

A. Tip čiščenja oziroma purgativni tip

Med ponavljajočimi se epizodami basanja posameznik izzove bruhanje ali/in zlorabi laksative, dievretike ali klistir.

B. Aktivni tip oziroma nepurgativni tip

Med ponavljajočimi se epizodami posameznik uporabi druge oblike neustreznega kompenzacijskega vedenja, kot je postenje ali pretirano telesno aktivnost, ne pa samopovzročeno bruhanje ali zloraba laksativov, dievretikov ali klistirja.

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE

Za razliko od prejšnjih dveh motenj hranjenja, kompulzivno prenajedanje ni značilno ženska bolezen, saj je pogosta tudi pri moških. Pojavi se v zgodnjem in srednjem odraslem obdobju, najpogosteje med 35 in 45 letom. Lahko je povezana z debelostjo, ni pa nujo. Raziskave kažejo, da 20-50 % oseb, s prekomerno telesno težo, trpi za motnjo kompulzivnega prenajedanja.

V nekaterih vidikih je podobna bulimiji nervozi, vendar so med njima tudi pomembne razlike.

Diagnostični kriteriji:

1. Ponavljajoče se epozode basanja s hrano, za katero je značilno:

ˇ hranjenje v določenih časovnih presledkih (običajno manj kot dve uri), pri tem je količina pojedene hrane bistveno večja, kot bi jo večina pojedla v podobnem časovnem obdobju in v podobnimh okoliščinah.

ˇ pomanjkljiv nadzor nad hranjenjem med takšno epizodo (občutek, da oseba ne more prenehati jesti ali kontrolirati koliko poje)

2. epizode basanja s hrano so povezane vsaj s tremi od naštetih značilnostmi:

ˇ hranjenje je bistveno hitrejše kot normalno

ˇ hranjenje traja, dokler ne pride do neugodnega občutka polnosti

ˇ uživanje večjih količin hrane, čeprav ni občutka fizične lakote

ˇ hranjenje poteka na skrivaj zaradi zadrege ob količini zaužite hrane

ˇ občutek krivde, depresivnosti in gnusenja samemu sebi po končanem hranjenju

3. basanje s hrano je za posameznika resna stiska

4. basanje s hrano se v povprečju pojavi vsaj dvakrat na teden v obdobju šestih mesecev

5. prenajedanju ne sledi uporaba neustreznih nadomestnih oblik vedenja (npr. bruhanje, zloraba odvajal, pretirana telesna aktivnost)

VPLIVI NA RAZVOJ MOTEN HRANJENJA

Zakaj se pri nekom razvije motnja hranjenja, medtem ko se pri drugem v podobnih okoliščinah ne? Odgovor ni preprost, saj je razvoj motenj hranjenja odvisen od številnih med sebojno prepletenih dejavnikov.

Med zelo pomembne sodijo družbene norme in zahteve glede telesnega videza, družina, v kateri živi oziroma je odraščal posameznik, njegova sposobnost za spoprijemanje s stiskami in predispozicije v smislu večje dovzetnosti za razvoj motenj hranjenja.

Motnje hranjenja lahko označimo kot ťženski problemŤ, saj ženske veliko pogosteje kot moški najdejo izhod v tej obliki patologije. Pretirana težnja za suhostjo in strah pred debelostjo sta nedvomno odraz tudi socialnega in kulturnega pritiska. Debelost, posebej za žensko, vse bolj postaja družbena stigma. Vitkost (suhost) ni več le ideal, temveč postaja družbena norma, ki ji posameznik mora slediti. Popolni nadzor nad telesom, ki se kaže skozi hujšanje in diete, pretirano ukvarjanje z ťzdravoŤ hrano, pa tudi s telesno vadbo, je vrednota, ki zavzema visoko mesto v moderni družbi.Telesna oblika in teža igrata glavno vlogo v zunajem videzu in seksualni privlačnosti ženska ter pomembno vplivata na njeno samopodobo in uspeh v družbi.

Za nastanek motenj hranjenja so primarnega pomena tudi zgodnje interakcije med otrokom in materjo. Pri pacientkah z motnjami hranjenja leži v ozadju osnovni problem v neuspešni separaciji od matere, kar se kaže skozi ekstremno konflikten in ambivalenten odnos do nje ter v pacientkinem izjemnem občutku odvisnosti od matere.

Ob tem seveda ne gre prezreti tudi specifične družinske klime, ki jo srečamo v družinah pacientk z motnjami hranjenja. Dejstvo je, da so te družine v nekaterih vidikih svojega življenja manj funkcionalne in kot take ne nudijo ustreznega okolja za razreševanje notranjih konfliktov, ki so sestavni del odraščanja.

Mag.Barbara Čibej Žagar, univ.dipl.psih.

Katka · Administrator foruma

Debelost je kronična presnovna bolezen in pomeni povečano količino maščobe v telesu tam, kjer je maščoba tudi pri zdravih ljudeh (predvsem v podkožju), pa tudi tam, kjer je pri zdravih ni (okolica in notranjost organov v telesu). Debelost je najpogostejša kronična bolezen med odraslimi v razvitem svetu (60 %), pa tudi med otroci (30 %), veča pa se pogostnost tudi v manj razvitem svetu. V minulih dvajsetih letih se je število obolelih za to boleznijo podvojilo.

Kdaj lahko govorimo o debelosti? SZO (Svetovna zdravstvena organizacija) je na podlagi študij izdelala natančna merila: povečano telesno težo in debelost ugotavljamo z izračunavo indeksa telesne mase (ITM – telesna teža/telesna višina na kvadrat). Normalna telesna teža je v območju ITM od 19,5 do 25, povečana v območju ITM od 25 do 30 in debelost pri ITM nad 30.

Zdravljenje je potrebno pri vseh, ki imajo ITM nad 27, pa tudi pri tistih z nižjim, če so oboleli za boleznimi, ki so z debelostjo v vzročni zvezi ali debelost oteži njihovo zdravljenje (sladkorna bolezen tipa 2, hiperlipoproteinemije, zvišan krvni tlak, degenarativne bolezni skeleta itd). Glede na obseg pasu je zdravljenje potrebno pri vseh ženskah z obsegom pasu nad 88 cm (normalni je do 80 cm) in vseh moških z obsegom pasu nad 102 cm (normalni do 94 cm).

ŠKODLJIVOST POVEČANE KOLIČINE MAŠČOBE

Podkožje je mesto, kjer je maščoba v manjši meri povsod, pri ženskah pa je je še nekoliko več na predilekcijskih mestih ( spodnji del trebuha, predel medenice in zgornji del stegen). Telo zdrave ženske naj ne bi vsebovalo več kot 30 % (in ne manj kot 20 %) maščobe,v telesu zdravega moškega pa naj bi maščoba predstavljala 15 – 20 % delež. Povečana količina podkožnega maščevja telo razobliči in zmanjšuje gibljivost skeleta in sposobnost za gibanje. Zaradi povečanega volumna podkožja se močno razteza koža, ki pod pritiskom popusti, nastanejo akutne in kronične vezivnotkivne brazgotine, strije. Zaradi povečanega pritiska voluminoznega maščevja na pod njim ležeče mišice in zmanjšane gibalne sposobnosti se mišična masa zmanjša, zaradi večjega napora, ki je potreben že za majhne telesne obremenitve, se močno poveča potenje. Tako spremenjena koža in delovanje kožnih priveskov z zmanjšano gibalno sposobnostjo in oteženo telesno povzroči številna kožna vnetja (virusna in glivična), saj se pomembno zmanjša naravna odpornost kože. Ohlapne in stanjšane mišice in manj telesne dejavnosti zmanjšuje porabo kalorij, to pa še povečuje pozitivni kalorični učinek hrane in vpliva na naraščanje količine maščobe v telesu.

Spremembe se kažejo tudi na venskem delu ožilja v podkožnem maščevju in so najbolj izrazite na spodnjih okončinah. Povečan volumen maščevja zahteva boljšo prekrvitev, količina ven pa je za zadovoljiv odtok premajhna. Zaradi mehanskega pritiska maščobe na stene arterijskih in venskih delov kapilar se zmanjša dotok krvi in kisika v maščevje, v venah kri zastaja, zato se najprej razširijo, ko popustijo še zaklopke v njihovi steni, pa nastanejo krčne žile. Kakovost maščevja se spremeni, razrašča se vezivno tkivo, slabo prekrvljena maščoba je boleča na pritisk, lahko pa tudi sama od sebe.V razširjenih venah je nevarnost za nastanka tromboz in posledičnih smrtno nevarnih embolij.

Prebavna cev je pri debelosti spremenjena po obsegu in funkciji. Želodec in debelo črevo se postopoma razširita. Potovanje hrane po razširjeni prebavni cevi je upočasnjeno, hrana zastaja in se prebavlja počasneje, to pa pospešuje predvsem procese gnitja. Posledica razširjenega želodca je slabše delovanje mišice zapiralke med požiralnikom in želodcem z neprijetnimi simptomi (spahovanje, zgaga), zelo pogosta posledica razširjenega debelega črevesa je običajno hudo zaprtje. Manjšina bolnikov z debelostjo odvaja večkrat na dan voluminozno blato (večinoma tisti, ki uživajo veliko maščob in velike količine sladkega sadja ali sladkih pijač).

Srce bolnikov z debelostjo je prizadeto pri tistih, ki imajo zvišan krvni pritisk. Ta je lahko z debelostjo povezan vzročno (povečan volumen telesnih tekočin, ki je za debelost značilen, lahko zvišuje krvni tlak) ali pa ga je zaradi debelosti

težje zdraviti. Zvišan krvni pritisk ima za posledico zadebelitev, pozneje lahko popuščanje srčne mišice, pospešuje pa tudi, skupaj s hiperlipoproteinemijami (povečana količina maščob v krvi), nastanek aterosklerotičnih sprememb v steni arterij. Le-te, lokalizirane v arterijah srčne mišice ali možganov, povzročajo srčno in možgansko kap že v srednjih letih ali celo prej. Pogosta posledica je prezgodnja smrt ali invalidnost. Maščoba, ki je pri hudi debelosti tudi v okolici srca in celo med vlakni srčne mišice, pospešuje srčno popuščanje, srce pa zaradi utesnjenosti v prsni votlini slabše deluje, pogoste so tudi motnje srčnega ritma.

Jetra in trebušna slinavka sta trebušna organa, ki najbolj zgodaj kažeta znake zamaščenosti. Ko je ta tako huda, da maščoba izrine velik del posameznega organa iz funkcije, se zamaščenost organov pokaže tudi s kliničnimi znaki, kot so napihovanje, slaba prebava, tiščanje v zgornjem delu trebuha, pogosto nastanejo tudi kamni v žolčniku.

Degenerativne spremembe na sklepih in hrbtenici nastanejo pri ljudeh s povečano težo že zelo zgodaj in so najizrazitejše na tistih sklepih, ki nosijo največjo težo. To so ledveno-križni del hrbtenice, kolena, gležnji in kolki. Obraba sklepov in hrbtenice povzroča kronične bolečine, zmanjšuje gibljivost in povzroča zgodnjo invalidnost, neredko zahteva tudi drage operativne posege. Še bolj zmanjšuje gibalno sposobnost bolnikov in pospešuje naraščanje telesne teže.

Hormonske motnje, ki so posledica spremenjenega funkcioniranja maščobe, za katero vemo, da nima le mehanske funkcije, ampak je največja žleza z notranjim izločanjem v človeškem telesu, so pogoste tako pri ženskah kot pri moških. Zmanjšujejo rodnost pri obeh spolih.

Številne druge motnje, ki so prav tako posledica spremenjenega delovanja maščevja (spremenjeno delovanje receptorjev za inzulin, spremembe v fibrinolizi, lipolizi in lipogenezi itd.) so že dobro raziskane, ene pa so predmet številnih živahnih raziskav vzrokov, posledic in zdravljenja debelosti.

Iz vsega je razvidno, da je debelost kompleksna bolezen, ki prizadene celotno telo, povzroča telesno invalidnost in neredko zmanjšano delovno sposobnost in socialno izolacijo.

TELESNE SPREMEMBE PRI ANOREKSIJI

Anoreksija (anorexia nervosa) je kronična bolezen, pri kateri je zaradi psihičnih vzrokov zmanjšan vnos hrane, to pa ima za posledico številne telesne spremembe. Ene so posledica podhranjenosti, druge zlorabe odvajal in pretirane telesne dejavnosti, tretje pa prilagoditvenih procesov telesa na zmanjšan vnos hrane.

Znižana je telesna teža, zmanjšane so količine vseh telesnih sestavin (maščevja, mišic in okostja), notranji organi se povesijo.

Prebavila so spremenjena od ustne votline naprej: pogost je karies, razjede želodčne sluznice, spremenjena je razteznost želodčne stene, čas praznjenja želodca je upočasnjen. Pogosto je zaprtje zaradi zmanjšanja črevesne vsebine. Kronično stradanje povzroči maščobno infiltracijo jeter, lahko s spremenjenimi vrednostmi jetrnih encimov. Povečane so lahko obušesne slinavke, to pa je še bolj značilno za bulimijo in je verjetno povezano z bruhanjem.

Srce bolnic z anoreksijo je pogosto zmanjšano, stanjšana je srčna mišica, pogosta sta nizek krvni tlak in prolaps mitralne zaklopke.

Bolnice z anoreksije imajo hormonske motnje (amenoreja), zmanjšana je tvorba ženskih spolnih hormnonov. Ne morejo zanositi in imeti otrok. Slabše jim deluje ščitnica.

Pogosta je anemija (slabokrvnost), zmanjšana je lahko količina kalija v serumu, to ima lahko za posledico neritmično delovanje srca.

Večina sprememb ob ustreznem zdravljenju lahko izzveni, nekatere pa so nepovratne.

TELESNE SPREMEMBE PRI BULIMIJI

Bulimija (bulimia nervosa) je kronična bolezen, ki se kaže v prenajedanju v kombinaciji z bruhanjem in(ali) zlorabo odvajal zaradi psihičnih razlogov. Bolniki imajo lahko normalno ali povečano telesno težo.

Za bulimijo so najbolj značilne posledice bruhanja in prenajedanja na prebavilih. Želodec je pogosto povečan, zaradi bruhanja in vračanja kisle želodčne vsebine v požiralnik pa nastane vnetje požiralnika. Pri hudem bruhanju so možne krvavitve iz želodca. Zaradi bruhanja je pogost karies, povečane so obušesne slinavke.

Zaradi zlorabe odvajal so možne spremembe na sluznici debelega črevesa, hemoroidi, prebavne motnje (driska – zaprtje).

J. Tina Sentočnik, dr. med. spec. int. med.

Katka · Administrator foruma

Vsako hujšanje v otroški dobi je skrb zbujajoče, problematično in ima lahko resne posledice za razvoj, rast in zdravje v poznejšem življenju. Zaradi manjše količine maščob se otroci veliko hitreje sestradajo do življenjske ogroženosti kot odrasli. Namerno odklanjanje hrane pri zgodnji anoreksiji nervozi je lahko posledica zelo različnih dejavnikov. Strokovnjaki ugotavljajo, da so vzroki tako v dedno bioloških dejavnikih kot čustvenih in socialnih problemih.

Kadar omenjamo motnje hranjenja, pogosto mislimo le na motnje, povezane z izgubo telesne teže (mase). Anoreksija nervoza, glavna predstavnica opisane skupine, se pri starejših kaže s strahom pred debelostjo in posledično spremenjenim vedenjem.

Čeprav je v otroški dobi tudi čezmerna prehranjenost velik problem, tu omenjamo le motnje, ki se kažejo z odklanjanjem hrane. Anoreksijo nervozo se kaže tudi v otroštvu le, da so izrazne poti različne in včasih težko prepoznavne. Poznamo različna stanja od manjše izbirčnosti do resnega odklanjanja hrane pri depresivnih in popolno zavračanje v stanjih hudega stresa ali med duševno boleznijo. Vsako hujšanje v otroški dobi je skrb zbujajoče, problematično in ima lahko resne posledice za razvoj, rast in zdravje v poznejšem življenju. Zaradi manjše količine maščob se otroci veliko hitreje sestradajo do življenjske ogroženosti kot odrasli. Namerno odklanjanje hrane pri zgodnji anoreksiji nervozi je lahko posledica zelo različnih dejavnikov. Strokovnjaki ugotavljajo, da so vzroki tako v dedno bioloških dejavnikih kot čustvenih in socialnih problemih.

KAJ JE STRADANJE?

Stradanje je sicer zelo verjetno le zunanji izraz globjih čustvenih problemov, ki se jih otroci pogosto ne zavedajo. S stradanjem odkrijejo pot, s katero stiske, ki jih doživljajo zmanjšajo. Zaradi možnih resnih posledic za telesno in duševno zdravje je pomembno čim hitrejše zdravljenje. Zgodnje zdravljenje, ki zahteva pravočasno prepoznavanje prvih bolezenskih znakov, lahko bistveno izboljša izid bolezni. Prepoznavanje te zagonetne bolezni v otroštvu pa zaradi dveh razlogov ni tako preprosto. Pogosto se namreč dogodi, da kljub že močno izraženi bolezni padec teže ni nujen. Zastoj v rasti, v obdobju pričakovane hitre rasti, je lahko dolgo časa edini telesni znak nastajajoče motnje. Čeprav padec teže ni nujno alarmanten, je očitno spremenjeno njihovo vedenje, odnos do hrane in lastnega telesa. Deklice in starši si pred nastajajočimi spremembami zatiskajo oči, znake zanikajo ali zmanjšujejo njihov pomen. Obolevajo čedalje mlajše deklice, stare tudi sedem, osem let.

KO TELO POSTANE OROŽJE

Pogosteje zbolijo uspešne, ťprezgodaj zrele in samostojneŤ deklice, ki so se zaradi narave in značajskih lastnosti dolgo prilagajale zahtevam in pričakovanjem drugih. Veliko se ukvarjajo z uspehom in uspešnostjo, želijo biti popolne in si zastavljajo visoke cilje glede marljivosti in askeze. Prilagajanje potrebam drugih vodi v oblikovanje navideznega, neresničnega jaza. Ko ob različnih razvojnih stiskah pa tudi stresih, med njimi so lahko tudi travmatska doživetja, kot je spolni napad, omenjene vrline niso več zadostna obramba, je anoreksija možna alternativa.

Deklice se odrekajo hrani, ki jim predstavlja zadovoljstvo. Lakota odseva v čustvenem stanju. Občutek stradanja zanje ni neprijeten, daje jim občutek moči in nadzora. Telo s premagovanjem lakote postane neke vrste orožje pri premagovanju najrazličnejših stisk. Tako stradanje lahko bolj ali manj hitro preide v kronično stanje, iz katerega bolnik sam ne najde več poti. Z usmerjanjem vse energije v lastno telo in nadzorom nad njim, se deklice izognejo reševanju dejanskih stisk. Te so lahko povezane s tekmovalnostjo v šoli, z razočaranji ob neuspehih, z izgubo prijateljstva, s strahom pred odraščanjem ali debelostjo, ki je v družbi hudo obsojana. V ozadju so lahko tudi resne družinske krize ali travmatska boleča doživetja. Deklice bolezni dolgo časa ne vidijo kot problem, temveč je stradanje zanje pomeni način reševanja problemov. Na zunaj se kažejo samozavestne in odločne, ko pa jih spoznamo, vidimo, da so v resnici prestrašene, saj mislijo, da ni nič, kar storijo, dovolj dobro. Kljub uspehom občutka uspešnosti ne doživljajo, zato so nesrečne in doživljajo in vse bolj osamljene. Kroničnemu stradanju se tudi v otroštvu pridružijo depresivnost, prisilna dejanja, povečana telesna dejavnost in izkrivljena predstava o lastnem telesu. Kljub očitni suhosti, včasih celo shiranosti, se počutijo predebele.

ZDRAVLJENJE

Nezdravljene motnje povzročajo zastoj v rasti, zmanjšanje kostne mase, zmanjšano rodnost, invalidnost ali celo smrt. Zgodnje zdravljenje v marsičem izboljša potek bolezni. Vzpostavitev normalnega prehranjevanja in pridobitev izgubljene telesne mase je eden glavnih ciljev zgodnjega zdravljenja. Normalno prehranjevanje omogoči namreč nadaljevanje zastalih razvojnih procesov, odpravi številne telesne zaplete stradanja in prepreči kroničen potek bolezni, ki se lahko tudi usodno konča. Odločen začetek zdravljenja, včasih tudi proti otrokovi volji, je nujen. Pri mlajših je družinska terapija najuspešnejša metoda zdravljenja. Usmerjena je v pomoč staršem, ki med zdravljenjem počasi prevzemajo odgovornost za prehranjevanje bolnega otroka. Kasneje je kakovost medsebojnih odnosov bistvena za dolgotrajnejšo spremembo in ozdravljenje. V svetu je možno zdravljenje tudi v veliki skupini, da si več družin hkrati izmenjuje izkušnje in se medsebojno uči.

prim.Mojca Brecelj-Kobe,dr.med

Katka · Administrator foruma

Število oseb, obolelih za anoreksijo nervozo, je v minulih desetih letih stalno. Drugače je pri bulimiji nervozi: ugotavljajo, da število obolelih strmo narašča. Ustreznih podatkov za kompulzivno prenajedanje do danes še ni. Tudi razmerje med spoloma se je spremenilo. Sprva so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, danes ni več tako. Tako velja, da na 9 do 10 žensk z anoreksijo nervozo, zboli 1 moški in na 7 do 8 žensk z bulimijo nervozo, 1 moški. Zdravljenje je ambulantno in bolnišnično. Ozdravljenje pa ne pomeni le odsotnosti simptomov motenj hranjenja, temveč tudi zadovoljivo psiho-socialno funkcioniranje.

Motnje hranjenja obravnavamo kot bolezensko realnost šele 50 let, čeprav so bili že prej znani številni opisi bolezni, ki bi jih danes uvrstili med motnje hranjenja. Tako je že Seneca v svojih spisih nekega prijatelja opisal takole: ťJe, da bi bruhal, in bruha, da bi jedelŤ.

Motnje hranjenja uvrščamo med duševne motnje in jih delimo na anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in kompulzivno prenajedanje. Vsaka med njimi ima značilno klinično in epidemiološko sliko ter pridružene motnje. Najpogostejše pridružene motnje so: depresija, anksioznost, razne oblike odvisnosti (dovoljene in nedovoljene psihoaktivne snovi), možne pa so tudi motnje iz kroga psihoz in osebnostnih motenosti.

KLASIFIKACIJA

Antropologi in sociologi motnje hranjenja uvrščajo med etične bolezni. To so bolezni, pri katerih ni moč zanikati povezave med osebnostnimi značilnostmi posameznika in širšim družbeno – socialnim in političnim sistemom, v katerem živi. Tako v bogatih okoljih velja izrek: ťNikoli nisi dovolj bogat in nikoli preveč suh!Ť.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je število oseb, obolelih za anoreksijo nervozo, v minulih desetih letih stalno, in sicer od 0,5 do 1 %. Drugače je pri bulimiji nervozi: ugotavljajo, da število obolelih strmo narašča. Sprva so bile številke enake kot pri anoreksiji, danes pa so mnogo večje: od 2 do 5 %, po nekaterih podatkih celo več (podatki raziskovalcev se zelo razlikujejo). Ustreznih podatkov za kompulzivno prenajedanje do danes še ni. Tudi razmerje med spoloma se je spremenilo. Sprva so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, danes ni več tako. Tako velja, da na 9 do 10 žensk z anoreksijo nervozo, zboli 1 moški in na 7 do 8 žensk z bulimijo nervozo, 1 moški.

Zdravljenje je ambulantno in bolnišnično. Ozdravljenje pa ne pomeni le odsotnosti simptomov motenj hranjenja, temveč tudi zadovoljivo psiho-socialno funkcioniranje.

ENOTA ZA ZDRAVLJENJE

Enota za zdravljenje motenj hranjenja (EMH) je pričela delovati oktobra leta 1999 v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani.

Program tega oddelka je bil zasnovan in izoblikovan že pred več leti. Je plod poznavanja različnih modelov zdravljenja motenj hranjenja v Evropi in prilagojen slovenskim razmeram.

Pregled programov zdravljenja motenj hranjenja v svetu pokaže veliko pahljačo različnih programov, temu lahko sledi ugotovitev, da ni univerzalnega modela za zdravljenje tovrstnih motenj. Zelo pomembna je postavitev jasnih indikacij, zlasti za bolnišnično zdravljenje ter ustrezna selekcija in priprava bolnikov na zdravljenje (motivacijski postopek). Osebje mora biti visoko usposobljeno, medicinsko in psihoterapevtsko. Treba je tudi poznati vzroke in dejavnike tveganja za nastanek motenj hranjenja. Lahko jih razdelimo v tri skupine: biološko–genetski dejavniki tveganja; antropološko-sociološki in družbeni dejavniki tveganja ter družinski dejavniki tveganja.

EMH v Ljubljani je nastala kot odgovor naraščajočim potrebam v slovenskem prostoru, saj do leta 1999 ni bilo možnosti bolnišničnega zdravljenja ne za mladostnike ne za odrasle. Otroke z motnjami hranjenja pa že dolgo ustrezno zdravijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani na Pedopsihiatričnem oddelku.

Indikacije za sprejem na EMH (12 postelj) v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana vključujejo izraženo klinično sliko anoreksije nervoze, bulimije nervoze in kompulzivnega prenajedanja. Na tem oddelku se ne obravnava oziroma zdravi debelost, razen, če je vzrok kompulzivno prenajedanje. Za ustrezno oceno motnje hranjenja je treba upoštevati, da se klinična slika vsake posamezne motnje iz te skupine razvija več let in gre potemtakem za proces. Hkrati je treba dobro poznati elemente razvojne psihologije otroštva, mladostništva in zgodnje odraslosti.

Za sprejem na EMH se mora prijaviti bolnik/bolnica sam/sama. Čakalna doba pred sprejemom, od dva do štiri mesece, je del terapevtskega procesa, saj v tem času bolnik/bolnica redno obiskuje ustrezno psihiatrično ambulanto, kjer s strokovnjakovo pomočjo utrjuje in krepi lastno motivacijo, lahko pa obiskuje tudi samopomočno skupino. Lastna motivacija je ključnega pomena za zdravljenje tovrstnih motenj. Že pred sprejemom na EMH so bolniki/bolnice seznanjeni z načinom zdravljenja, svojimi dolžnostmi in pravicami. Mednje prištevamo redno hranjenje v družbi sobolnikov, dejavno sodelovanje pri vseh psihoterapevtskih dejavnostih in ohranjanje (bulimija nervoza) oziroma pridobivanje telesne teže (anoreksija nervoza).

SLOVENSKI MODEL

Slovenski model bolnišničnega zdravljenja je multidimenzionalen in upošteva kognitivne sposobnosti in posameznikove čustvene potrebe. V opisanem modelu zdravljenja motenj hranjenja ima pomembno mesto izobraževalni program o pomenu ustrezne prehrane in posledicah neustreznih prehranjevalnih navad, asertivni trening in trening socialnih veščin, ki vključuje tudi učenje reševanja problemov. Tako se zmanjša možnost ponovitve bolezni (recidiva). Ključnega pomena za uspešno zdravljenje je sodelovanje svojcev: tako na EMH enkrat na teden sodeluje skupina svojcev. Osnova zdravljenja pa je skupinska psihoterapija, ki obsega elemente vedenjsko – kognitivne in dinamične psihoterapije.

Bolnišnično zdravljenje na EMH traja 2 – 3 mesece in ga delimo na tri faze:

Prva je simptomatska, v njej predvsem z vedenjsko - kognitivno psihoterapijo pomagamo bolniku/bolnici vzpostaviti ustrezen odnos do hrane, pijače in telesne teže ter prek tega do njega samega in njegove samopodobe.

Druga je psihodinamična, v njej bolnik/bolnica s skupinsko in individualno psihoterapijo prepoznava odnos do sebe in dinamično ozadje (vzroke in sprožilne dejavnike) svoje motnje.

Tretja je reintegracijska oziroma socialna, v njej bolnik/bolnica jasno in otipljivo načrtuje prihodnost, spremembe, ki jih želi okrepiti v okviru ožjega in širšega socialnega okolja.

PO ODPUSTU

Po odpustu z EMH se bolniki/bolnice vključujejo še v dnevno oskrbo, nato pa v ambulantno zunajbolnišnično psihoterapevtsko skupino (enkrat na teden) in nadaljnje ambulantno zdravljenje.

Eden od pogojev za sprejem na EMH je tudi taka telesna teža, ob kateri je indeks telesne mase (ITM) vsaj 13 (normalen ITM je od 20 do 25, po nekaterih novejših klasifikacijah celo do 30). Osebe z nižjim indeksom telesne mase (ITM<13) imajo namreč do takšne mere okrnjene kognitivne sposobnosti, da niso sposobne sodelovati pri psihoterapevtskem zdravljenju. Osebe z indeksom telesne mase pod 13, ki niso telesno stabilne, so zdravljene na internih oddelkih slovenskih bolnišnic. Osebam z indeksom telesne mase nižjim od 13 in telesno stabilnostjo je bilo do januarja 2002 omogočeno zdravljenje v tujini.

PROGRAM JE RAZŠIRJEN

Od januarja 2002 je osnovni bolnišnični program zdravljenja motenj hranjenja razširjen z dodatno intenzivno enoto. Namenjena je osebam, ki imajo ITM manjši od 13 in so telesno stabilne. Intenzivno zdravljenje obsega 24-urni nadzor, ustrezno hranjenje, internistično spremljanje telesnega stanja in psihiatrično spremljanje s podporo in z izvajanjem motivacijskega procesa. Ob vnaprej dogovorjenem višanju telesne teže, se postopoma vključujejo v posamezne dejavnosti, ki potekajo na EMH. Osebe obravnavane na intenzivni enoti morajo imeti ITM višji od 13 vsaj 14 dni, da se lahko vključijo v opisani model psihoterapevtskega zdravljenja.

V letu 2001 je bila na pobudo EMH ustanovljena tudi Ekspertna skupina za zdravljenje motenj hranjenja, vanjo so vključeni psihiatri in psihologi, ki se v Sloveniji ukvarjajo z zdravljenjem motenj hranjenja, in predstavniki internističnih oddelkov slovenskih bolnišnic. Namen ekspertne skupine je oblikovanje smernic za zdravljenje in uskladitev sodelovanja med psihiatrijo in interno medicino, to je nujno glede na naravo bolezni. Ekspertna skupina si prizadeva tudi za širitev mreže za pomoč osebam z motnjami hranjenja v Sloveniji ter spodbujanje izobraževanja in raziskovanja na tem področju.

Motnje hranjenja so ozdravljive, treba pa je veliko volje, vztrajnosti in truda. Ozdravljenost ne pomeni le izginotja simptomov, temveč tudi ustrezno psiho-socialno funkcioniranje in posledičen občutek zadovoljstva z življenjem.

Asis. mag. Karin Sernec, dr.med., spec.psih.,

Katka · Administrator foruma

Bistvo zdravljenja motenj hranjenja je pomagati pacientu do spoznanja, da ne gre za sramotno, zaničevanja vredno vedenje. Pacient mora postati sposoben prepoznati čustva in probleme, ki jih ima, in jih ustrezno reševati. Ker gre za spremembo življenjskega sloga, sta potrebna vztrajnost in potrpežljivost.

Uspešnost zdravljenja motenj hranjenja je odvisna od motiviranosti za spremembo ter od pacientovega zaupanja do terapevta. Prvi vtis oziroma začetni pogovor je za izid zdravljenja silno pomemben. Terapevt mora že pri prvem srečanju ponuditi pacientu možnost, da izrazi svoja čustva, strahove in pričakovanja, ki jih prinaša. V nasprotnem primeru se zaradi različnosti terapevtovih predpostavk in dejanskega doživljanja pacienta pojavi tveganje za nadaljnje zdravljenje. Temu se izognemo tako, da direktno vprašamo pacienta o njegovi motnji hranjenja ter o vseh drugih spremljajočih težavah. Pomembno je seznaniti pacienta s potekom zdravljenja in ga vprašati, ali je ponujeni način zdravljenja zanj sprejemljiv.

Z vprašanji, kaj se zdi pacientu najbolj zaskrbljujoče, pogosto odkrijemo razliko v videnju problema. Pacient je pod vplivom mešanih čustev, v dvomih glede pričakovanih sprememb. Večina anoreksičnih in bulimičnih se boji, da bodo ob koncu zdravljenja predebeli. Anoreksični se bojijo izgube nadzora, kar je za njih zastrašujoče in jih spravlja v hudo stisko. Čutijo, da bo izguba večja kot pridobitev. Bulimični pa so v stiski, ker se bojijo, da bo opustitev prenajedanja in kompenzatornega vedenja povzročila rast telesne teže. Sramujejo se početja, zato prikrivajo pogostost ter podrobnosti prenajedanja ter vedenja, ki mu sledi. Poleg tega so prisotni občutki krivde zaradi olajšanja, ki nastopi ob prenajedanju. Prav zato se je treba neposredno in s spoštljivo radovednostjo pogovoriti o pacientovih težavah. Pacienti, ki se kompulzivno prenajedajo, se zaradi občutkov manjvrednosti z vsem strinjajo. Navajajo težave zaradi telesne teže ali prenajedanja, izogibajo se pa pogovoru o čustvih in samodoživljanju. To lahko zaslepi terapevta, da loti dela ťz velikimi korakiŤ. Terapevt si utegne zastavi visoke cilje, ki jih pacient ne more doseči in mu to poglobi primarno slabo samopodobo.

Zdravljenje motenj hranjenja je možno le, če je zgrajen zaupen odnos med pacientom in terapevtom, ki vsebuje celotno okrevanje in spremembo v odnosu do sebe.

MOTIVACIJA ZA ZDRAVLJENJE

Sodelovanje pri zdravljenju oziroma želja po spremembi je pri pacientih zelo različna. Motivacija, ki jo opredeljuje značilna interakcija med terapevtom in pacientom, vsebuje nekaj stopenj, ki se vrstijo druga za drugo. Kako bo potekalo zdravljenje, je odvisno od tega, na kateri stopnji motivacije je pacient. Pacientom v prvi fazi motivacije, ko ne opredeljujejo svojega problema kot takega, pomagamo s koristnimi nasveti, da razmišljajo o prednostih in slabostih sprememb, kako bi jih dosegli, kaj bi jim prinesle dobrega in kaj slabega. V naslednji fazi pacienti prepoznavajo problem pri sebi in premišljujejo o spremembi. Tu so koristni predlogi, ki pomagajo pacientom doseči zaupanje v sebe in so jim vodilo na poti do spremembe. Paciente podpiramo pri ciljih, ki so si jih zastavili. Učimo jih, da se zadovoljijo z manjšimi cilji in da je vsak uspeh vreden priznanja. V naslednji fazi so pacienti pripravljeni za spremembo in zmorejo uporabiti nasvete. Pacienti se aktivno spreminjajo in si vedno bolj zaupajo. V zadnji fazi jim pomagamo, da utrdijo doseženo spremembo in nadaljujejo po poti ozdravljenja.

Ker pa so si ljudje so različni, si stopnje motivacije za zdravljenje ne sledijo vedno tako, kot je opisano. Pogosto se pacienti vrtijo v krogu, dosežejo nekaj sprememb, jih opustijo in začenjajo znova. Vedno je potrebno prisluhniti posamezniku in mu ponuditi tisto, kar potrebuje, ker bi sicer lahko naredili več škode kot koristi.

ZDRAVLJENJE ANOREKSIJE NERVOZE

Za ambulantno zdravljenje se odločimo v primeru, če telesna teža ni padla pod 70 % normalne pacientove telesne teže, če je biokemični status v mejah normalnih vrednosti in če je pacient metabolično stabilen. Pacienti, ki jih zdravimo ambulantno, niso življenjsko ogroženi.

Anoreksija je psihosomatska motnja, ki jo spremljajo psihični in telesni simptomi, nastali zaradi samopovzročenega stradanja ali uporabe drugih načinov izgube telesne teže. Pacienti so individualisti, imajo različne probleme, pa tudi na zdravljenje pridejo v različnih stadijih bolezni. Zato potrebujejo terapevta, ki se zaveda zapletenosti motnje in različnosti problemov, ki jih motnja prikriva. Terapevt z razumevanjem in empatijo omogoča varen odnos s pacientom, ki bo pospešil premagovanje strahov in postopno opuščanje skrajnega nadzora hranjenja.

Prednost ambulantnega zdravljenja je, da pacienti po svoji presoji pridobivajo na telesni teži in se zato počutijo varne. Pacient ob pomoči terapevta prevzame odgovornost za svoje prehranjevanje, kar zmanjša strah pred izgubo kontrole.

Pri zdravljenju se odločamo za različne psihoterapevtske pristope. Uporabljamo suportivno terapijo, svetovanje glede prehranjevanja in potencialnih nevarnosti nizke telesne teže, edukacijo o hrani, relaksacijske tehnike, vedenjsko kognitivno terapijo, družinsko terapijo in medikamentozno zdravljenje. Če je pacient v hudi stiski, klinično depresiven, se odločimo za zdravljenje z antidepresivi SSRI, toda vedno kot dodatek izbrani psihoterapevtski metodi.

Cilji ambulantnega zdravljenja so:
+
pacientom pomagamo, da dosežejo normalno telesno težo, ITM 19 ali več;
+
pomagamo jim, da se prehranjujejo normalno, pri tem upoštevamo njihovo starost in življenjski slog;
+
naučimo jih, da se izogibajo skrajnim načinom zniževanja telesne teže;
+
postopoma pacienti pridobijo uvid in ne potrebujejo več anoreksije, da bi se spopadli z vsakodnevnimi življenjskimi problemi;
+
pomagamo jim, da izboljšajo predstavo o sebi in da se začnejo ceniti ne glede na videz in telesno težo.

Osnovni problem, s katerim se srečujemo pri zdravljenju anoreksije, je, da pacient želi jesti, ampak je strah pred izgubo nadzora nad zaužito količino hrane in občutek nesposobnosti omejiti porast telesne teže nepremagljiv. Strah pred izgubo kontrole razširijo tudi na druge vidike vsakodnevnega življenja. Zato so pričakovanja staršev, da je s pacientom vse v redu, samo jesti bi moral več, povsem zgrešena. Premagovanje straha pred izgubo kontrole je osnovna in najtežja naloga zdravljenja. Ta strah je občasno prisoten tudi, ko je telesna teža normalna. Tudi to je razlog, da je ambulantno zdravljenje prednostno. Pacient se sam odloča za pogostost, količino in vsebino posameznih obrokov. Sam kontrolira prehranjevanje in se zato počuti varnega.

Približno 2/3 pacientov okreva v popolnosti. 1/3 pa ima še naprej težave oziroma se razvije druga oblika motenj hranjenja. Zdravljenje je uspešnejše, če se začne zgodaj in če je zagotovljena pomoč pomembnih bližnjih. Terapija anoreksije nervoze je dolgotrajna. Pacientu je v pomoč, da se lahko posvetuje s svojem terapevtom tudi po končanem zdravljenju.

ZDRAVLJENJE BULIMIJE NERVOZE

Bulimični pacienti so nihajočega razpoloženja, odvisno od položaja, v katerem se nahajajo. Pogosto so manipulativni in v želji, da bi ugajali terapevtu, prikrivajo resnico. Večina jih meni, da je bulimično vedenje obsojanja vredno, zato se počutijo manjvredne in ne zaupajo terapevtu. Sprememba vedenja oziroma napredek v obvladovanju znakov bulimije je možen le, če je zgrajen trden, zaupen terapevtski odnos.

Namen zdravljenja bulimije nervoze je pomagati pacientom doseči, sprejemljiv odnos do hrane, hranjenja, telesnega videza, telesne teže. Med zdravljenjem zmanjšujemo njihovo obsedenost s hrano in jim pomagamo, da obdržijo telesno težo v mejah normalnega. Učimo jih jesti v obrokih. Iščemo nadomestno vedenje, ki bo v pomoč pri izogibanju nevarnemu vedenju, kot so bruhanje, jemanje odvajal, pretirana telovadba. Zelo pomembno je pomagati prizadetemu pri prepoznavanju čustev, razpoloženja, misli, ki spremljajo bulimično vedenje. Pomagamo jim, da rešujejo probleme primerno in ne s prenajedanjem. Ob strani smo jim pri izboljšanju samopodobe, ki je pri njih zelo slaba.

Pri zdravljenju bulimije nervoze je zelo uspešen vedenjsko kognitiven pristop. Terapija sloni na dejstvu, da natančne informacije v dobrem terapevtskem odnosu prepričajo pacienta, da začne misliti o motnji in sebi drugače (kognitivni del zdravljenja), to pa ima v večini primerov za posledico spremembo vedenja (vedenjski del zdravljenja).

Bulimični pacienti so močno zaskrbljeni glede videza in telesne teže, zato so pogosto na dieti. Prav tako čutijo prisilo po nekontroliranem prenajedanju in ker se zavedajo, da bi se zato lahko zredili, razvijejo različne preventivne strategije, ki naj bi jih obvarovale pred rastjo telesne teže. Vedenjsko kognitivni pristop teži k spremembi obsesivno kompulzivnega mišljenja in vedenja. Pacientom pomagamo, da dosežejo stalno telesno težo z utrjenim vzorcem rednega prehranjevanja. V prvi fazi terapije pacient razloži dojemanje motnje ter prednosti in slabosti svojega prehranjevalnega sloga. Terapevt s pacientom razišče in pojasni nevarnosti vedenja, ki ga pacient zaznava in prediskutirata pacientove spremljajoče neprijetne simptome. To pomaga pacientu, da spremeni prehranjevalni vzorec. Medtem spreminjamo napačno mišljenje o hrani (npr. dobra in slaba hrana) in se pogovarjamo o nevarnih načinih kontroliranja telesne teže.

V drugi fazi zdravljenja pomagamo pacientom, da prepoznajo čustva, da govorijo o svojem telesu in pomenu hrane. Pomagamo jim, da spremenijo negativna čustva, izboljšajo samopodobo ter zmanjšamo pomembnost videza in teže telesa pri samovrednotenju.

Pri zdravljenju bulimije nervoze uporabljamo antidepresivna zdravila (SSRI) v kombinaciji z izbrano psihoterapevtsko metodo.

ZDRAVLJENJE PO METODI HUBERT LACEY

Zdravljenje, ki ga bom opisala, sloni na vedenjsko kognitivnem principu in ga je v osemdesetih prejšnjega stoletja vpeljal H.Lacey.

Zdravljenje poteka v dveh fazah. Prva, intenzivna faza vsebuje dnevnik, individualna srečanja s terapevtom in skupinska srečanja.

Dnevnik ima pacient ves čas ob sebi in vpisuje vse o hranjenju (uro, količino, vsebino, prenajedanje, bruhanje). Prav tako beleži jemanje odvajal, sredstev za izločanje vode in pretirano telovadbo. Beleži čustva, misli in razpoloženje, ki spremljajo dogajanje ob hranjenju. Dnevnik simbolizira odnos med terapevtom in pacientom, predstavlja prehodni objekt, zagotavlja terapevtovo prisotnost in podporo tudi, ko je pacient sam.

BOLNIKOVA ODGOVORNOST

Pacient dobi ob dnevniku dietni list, ki mu omogoča, da si uredi prehrano. Hrana je raznovrstna in razdeljena na tri glavne obroke in dve malici. V glavnih obrokih so obvezni OH v predpisani količini – izbira hrane, ki vsebuje OH, je poljubna. Tako dosežemo nadzor količine zaužitih OH in ne kontrolo kalorij. Prednost tovrstnega zdravljenja je, da ima pacient možnost izbire hrane in se zmanjša upiranje zdravljenju, saj sam odloča, kdaj in kaj bo jedel.

Na individualnih srečanjih terapevt utrjuje pacientovo motivacijo za zdravljenje. Vzpodbuja ga, da prevzame odgovornost za spremembo. Vzpostavi se zaupen odnos med terapevtom in pacientom, ki pacientu pomaga pri premagovanju čustvenega kaosa in dietnih zablod. Terapevt mu pomaga, da prepozna čustva, misli in razpoloženje, ki pripeljejo do motnje hranjenja. Na individualnih srečanjih pacient išče nove, primerne načine izražanja čustev in reševanja problemov. Redno tehtanje, ki poteka enkrat na teden ob določenem času ob prisotnosti istega terapevta na individualnem srečanju, pomaga pacientu spoznati, da se kljub hranjenju in brez bruhanja teža ne zvišuje.

Po končanem individualnem srečanju se pacienti udeležijo dvournega skupinskega srečanja. V skupini je 6-8 članov in dva terapevta. Ponudi varno okolje, pacienti se počutijo sprejete, sprejmejo svojo zunanjost, pogosto prvič brez zadržkov in odkrito govorijo o sebi in motnji. Iščejo način za premagovanje motnje in pri tem upoštevajo izkušnje drugih soudeležencev skupine. V krizah dobijo močno podporo. Počasi se začnejo sprejemati in ceniti.

UTRJEVALNA FAZA

Po desettedenski intenzivni fazi, ki vsebuje deset individuanih in deset skupinskih srečanj, se začne utrjevalna faza zdravljenja, ki traja dve leti. Skupinska srečanja so manj pogosta: Prvo srečanje je mesec po intenzivni fazi zdravljenja, naslednja pa se vrstijo na tri mesece in so vedno manj pogosta. Ta stopnja zdravljenja je pomembna, ker ponuja pacientom možnost, da utrdijo nove prehranjevalne navade in se pogovorijo o vseh težavah, ki jih imajo. Pacienti niso prepuščeni sami sebi in se zavedajo, da v krizi lahko poiščejo pomoč pri skupini. Utrjevalna faza zagotavlja dolgoletni uspeh zdravljenja.

ZDRAVLJENJE PRISILNEGA PRENAJEDANJA

Vse omenjeno pri zdravljenju bulimije nervoze velja tudi pri zdravljenju prisilnega prenajedanja. Rada bi poudarila, da je pri tej motnji zavračanje in zaničevanje sebe še bolj izrazito kot pri drugih motnjah hranjenja.

Najuspešnejši zdravljenje prisilnega prenajedanja ponuja vedenjsko kognitivni pristop, ki sestoji iz treh faz.

V prvi fazi učimo paciente, da natančno beležijo vso zaužito hrano, količino in čas hranjenja. Prav tako beležijo spremljajoče misli, čustva in razpoloženje. Seznanjamo jih z vzorcem rednega hranjenja, ki postopoma nadomesti prenajedanje. Učimo jih alternativnega vedenja, ki je v pomoč pacientu pri upiranju sli po hrani. Istočasno poteka edukacija o hrani, teži, telesnem videzu.

V drugi fazi zdravljenja postopoma uvajamo izogibanje posamezni visokokalorični hrani v okviru dogovorjenega načrta prehranjevanja in istočasno črtamo neželene stroge diete oziroma stradanje. Učimo jih razviti veščine, ki pomagajo pri premagovanju nekontroliranega hranjenja. Pomagamo jim, da identificirajo problem in da poiščejo primerno pot reševanja, ki ni odvisna od hrane. Upoštevamo izvor prisilnega prenajedanja z vidika vloge socialnih in družinskih dejavnikov.

V tretji fazi pacienti načrtujejo prihodnost z realnimi pričakovanji in se učijo strategij, ki bodo v pomoč, če bi se težave ponovile.

Cilj zdravljenja motenj hranjenja je, da pacient sprejme sebe, spremeni svoj slog in si ustvari življenje neodvisno od hrane. Ker pa sta prehranjevanje in življenjski slog neločljivo povezana, je zdravljenje motenj hranjenja mukotrpno in dolgotrajno.

Anja Reljič Prinčič, dr. med., spec. psih.

Katka · Administrator foruma

Ko bolnik in njegovi svojci niso več kos težavam, ki se pojavijo z motnjami hranjenja, in ko z boleznijo ne morejo več živeti, se pokaže potreba po spremembi. Če se bolnik odloči za bolnišnično zdravljenje, se s problemom motenj hranjenja srečuje tudi medicinska sestra.

Zdravstvena nega bolnikov z motnjami hranjenja zahteva prizadevanje na fizičnem, psihičnem in socialnem področju zdravja. Medicinska sestra, ki se odloči za delo z osebami z motnjami hranjenja, mora sprva razviti veliko mero pristne empatije (vživljanje v drugega), varne čustvene razdalje in potrpežljivosti, kajti koraki pri zdravljenju oseb z motnjami hranjenja so majhni in včasih celo dlje časa neopazni. Razumeti mora svoja pričakovanja in cilje (postaviti si mora realna pričakovanja), imeti posluh za čustveno doživljanje, hkrati pa razumeti bolnikovo vedenje in izkušnje. Bolnika ne sme obsojati, zato je prvi pogoj, da zatre negativna prepričanja o motnjah hranjenja. Šele tako mu lahko uspešno pomaga.

Medicinska sestra mora k bolniku pristopiti z veliko mero razumevanja za stisko, prijaznosti, topline, pozornosti, spoštljivosti, sprejemanja drugačnosti in hkrati odločnosti, vztrajnosti, doslednosti. Prav odločnost medicinske sestre je poglavitnega pomena, kajti le-ta v bolnikih vzbudi občutek varnosti. Bolniki preverjajo trdnost, neomajnost in vztrajnost medicinske sestre in s tem razvijajo lastno neodvisnost in odgovornost.

Medicinska sestra mora bolniku zagotoviti varno, podporno in strukturirano (postavljati mora meje) okolje. V pogovoru ga mora motivirati, spodbujati, razbremenjevati, mu pomagati in ga spodbujati pri vseh življenjskih aktivnostih. To čustveno zahtevno delo zahteva od medicinske sestre aktivno poslušanje, pogovarjanje, prisotnost. Le tako si lahko pridobi bolnikovo zaupanje za sodelovanje med zdravljenjem.

Vsi bolniki se niso pripravljeni spoprijeti s težko potjo k ozdravitvi, pa tudi bolnikovi cilji niso vedno skladni s tem, kar medicinska sestra meni, da je zanj dobro. Kljub temu ga mora nenehno spodbujati in njegovih odločitev ne sme obsojati. Prepričevanje bolnika o nasprotnem nima pozitivnega učinka, učinkovito je le spodbujanje posameznikove odgovornosti in sprejemanja posledic lastnih odločitev. Bolnik bo med zdravljenjem bolj zavzet, če bo verjel v korist sprememb. Vloga medicinske sestre ni v tem, da bolnika prisili k opustitvi njegovih prehranjevalnih navad in ga nadzira, ampak da mu pomaga pri odločitvi, kako in kdaj je pripravljen navade opustiti. Pri celostni obravnavi bolnika z motnjami hranjenja je nujno sodelovati z bolnikovimi svojci; vključujemo jih v zdravstveno vzgojo. Imajo pomembno vlogo pri spreminjanju osebe z motnjami hranjenja, saj jo spodbujajo in podpirajo med zdravljenjem.

NOSILKA ZDRAVSTVENE VZGOJE

Zdravstvena vzgoja je nujna sestavina zdravstvene nege bolnika z motnjami hranjenja, ki se je medicinska sestra loteva z bolnikom. V okviru izobraževalne skupine obravnava področja, na katerih se pojavljajo motnje, in spodbuja uporabo tehnik za samopomoč. Zaradi bolnikove bolezni se pojavijo težave in motnje predvsem pri prehranjevanju, izločanju, ravnotežju med spanjem, počitkom in dejavnostjo, pri izražanju čustev in potreb, odnosu do svojega telesa, pri skrbi za urejenost. Bolnik je aktiven član v procesu zdravstvene nege, zato medicinska sestra z njim načrtuje postopke. Upošteva posameznikove potrebe, želje in mnenja, spoštuje njegovo avtonomnost.

Vloga medicinske sestre se spreminja, kakor se spreminjajo faze zdravljenja. V začetni simptomatski fazi ima poglavitno vlogo pri zdravstveno vzgojnem delu in pomoči pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih navad, odnosa do telesne teže, obnovitvi fizičnega zdravja. V zaključni reintegracijski fazi pa bolnike spodbuja k načrtovanju prihodnosti.

Hranjenje

Zdravstvenovzgojno delo medicinske sestre pri hranjenju je izjemno težavno, kajti hrana je za osebe, ki imajo motnje hranjenja, edino področje moči in nadzora. Ob sprejemu medicinska sestra ugotovi bolnikove prehranjevalne navade in z njim naredi prehranjevalni načrt. Bolnika spodbuja k rednim obrokom, petkrat na dan, ob določenih urah, ki trajajo omejeno od 20 do 30 minut. Odsvetuje hranjenje izven rednih obrokov. Osebe, ki odklanjajo hrano, medicinska sestra postopoma, iz dneva v dan, spodbuja k povečevanju količine in raznovrstnosti hrane. O količini hrane odloča bolnik (pomembno se je ne prerekati o hrani), medicinska sestra pa ga ob tem podpira in spodbuja k pravilni izbiri uravnotežene hrane. Spodbuja ga tudi k pisanju dnevnika zaužite hrane, vanj beleži tudi dejavnost in občutke. Medicinska sestra upošteva bolnikove želje (obrok je lahko vegetarijanski; bolniku lahko ponudi možnost neuživanja treh vrst hrane, ki jih ne mara, razen če niso iz glavnih skupin živil). Bolnika spodbuja, da ob hranjenju komunicira s sobolniki o vsakdanjih, prijetnih stvareh, da hrani ne posveča preveč pozornosti. Spodbuja ga, da se pred obrokom in po njem sprosti in da pri hranjenju ne hiti. Pri izobraževalni skupini poudarja pomen ustrezne, uravnotežene prehrane in obravnava posledice neustreznih prehranjevalnih navad (učinek na fizično, psihično in socialno zdravje). Bolnike uči o pomenu “stop tehnike”, katere namen je ustaviti željo po prenajedanju. Le-to ob sprejemu določi bolnik z oddelčnim zdravnikom. “Stop tehnika” mora biti vedno enaka po vsebini in trajanju (primer: recitiranje pesmi, trije globoki vdihi, trije ploski dlani ob dlan itd.). Medicinska sestra jo lahko izvede z bolnikom in ga spodbuja pri spreminjanju škodljivih navad.

Izločanje

Pri osebah z motnjami hranjenja je zaradi neurejenega in neprimernega prehranjevanja pogosto moten reden vzorec odvajanja. Medicinska sestra svetuje o hrani, ki ugodno učinkuje na odvajanje, o masaži trebušnega dela, o negativnih učinkih odvajal, o zdravem gibanju.

Osebe z motnjami hranjenja imajo največkrat porušeno ravnovesje med počitkom in dejavnostjo. Umikajo se v svoj svet, ko so brezvoljne, ali si ne dovolijo počitka in so večino časa pretirano dejavne. Medicinska sestra spodbuja k sodelovanju pri dnevnih dejavnostih, učenju zdravega odnosa do gibanja, omogočanju počitka po obrokih, spodbujanju sproščanja pred spanjem. Zdravstveno vzgojno delo v okviru izobraževalne skupine pa obsega učenje o pomenu spanja za dobro psihofizično počutje.

ODNOS DO TELESA

Osebe z motnjami hranjenja imajo izkrivljeno podobo o lastnem telesu. Bojijo se dviga telesne teže, večino časa se ukvarjajo le z lastno podobo. Medicinska sestra meri telesno težo dvakrat na teden (po dogovoru na enoti za zdravljenje motenj hranjenja). V izobraževalni skupini obravnava odnos do telesne teže, telesa, uči, kako poslušati svoje telo, pomaga pri vzpostavljanju stika s seboj. Bolnikom, ki so ob dviganju telesne teže večkrat prestrašeni, jezni, daje oporo.

Skrb za osebno higieno in urejenost

Pomanjkanje volje pri osebi z motnjami hranjenja moti skrb za urejenost. Medicinska sestra spodbujanja, napeljuje na pogovor o vplivu urejenosti na človekovo dobro počutje, samospoštovanje. Nekatere osebe z motnjami hranjenja čas za osebno higieno (prhanje) izrabijo za zadovoljitev potrebe po bruhanju po večjih obrokih. V takšnem primeru se mora medicinska sestra pogovoriti in pomagati pri izvajanju “stop tehnike”. Ob tem se z bolnikom pogovori o vzroku, ki je privedel do potrebe po bruhanju.

Družabno življenje

Med bivanjem v bolnišnici imajo bolniki z motnjami hranjenja v popoldanskem času možnost samostojnega preživljanja prostega časa. Medicinska sestra jih spodbuja k skupnim dejavnostim, kot so obiski kina, gledališča, koncertov, muzejev, izleti v naravo. Ob koncu tedna imajo bolniki dovoljen izhod domov, njegov namen je ohranjanje stikov s svojci, reševanje problemov, ki izvirajo iz domačega okolja.

Izražanje čustev in potreb

Bolniki z motnjami hranjenja poskušajo čustva, občutke zatirati, zato mora medicinska sestra zagotoviti varno okolje in bolnike spodbujati k njihovemu izražanju.

Omeniti moramo tudi vlogo medicinske sestre pri srečevanju z bolnikom z motnjami hranjenja, ki ima indeks telesne mase pod 13, ob tem pa ima vse telesne izvide v mejah normale. Tak bolnik je vključen v intenzivni program psihiatrične obravnave motenj hranjenja. Medicinska sestra ga spremlja 24 ur na dan, da vsak trenutek ve, kaj se z njim dogaja. Ves čas in povsod je ob njem, v bolniški sobi, v jedilnici, in v zunanjem okolju. Bolnika spodbuja pri hranjenju, mu daje oporo, z njim izvaja izbrano “stop tehniko”. Pri tako nizki telesni teži je treba vsak dan meriti telesno težo in spremljati vitalne funkcije (merjenje krvnega pritiska, pulza, telesne temperature, beleženje zaužite hrane, tekočine in izločanja).

ČUSTVENA NAPORNOST DELA

Pri srečevanju z bolniki z motnjami hranjenja medicinska sestra poleg hvaležnosti in spoštovanja večkrat naleti na odpor, sovraštvo, nesodelovanje, jezo in pasivno agresijo; vse to priča o čustveno izjemno zahtevnem in odgovornem delu.

Poleg tega osebe z motnjami hranjenja večkrat niso pripravljene na spremembe, niso odločene opustiti nezdrave prehranjevalne navade, kajti motnje hranjenja imajo v njihovem življenju nek namen, težave imajo z opredelitvijo problema in vzroka bolezni, faze bolezni se menjavajo (anoreksija nervoza in bulimija nervoza), bolezen se pogosto ponavlja. Medicinska sestra se izjemno trudi, velikokrat pa je učinek zanemarljiv ali ga sploh ni. Stalno je pod velikim pritiskom, kajti ves čas mora biti na voljo, hkrati pa mora biti spontana in profesionalna.

Zato je pri srečevanju z osebami z motnjami hranjenja velik problem sindrom izgorevanja. Da pa bi bil ta problem čim manjši, je potrebno trdno sodelovanje v stalnem multidisciplinarnem timu, ki ima znanje, pristope in spretnosti, potrebne za srečevanje z osebami z motnjami hranjenja. Pomembni so jasni dogovori, enotno, odločno, vztrajno delovanje in sprotno reševanje problemov. V veliko pomoč je tudi redna supervizija.

Zdravstvena nega bolnikov z motnjami hranjenja je eno zahtevnejših področij v zdravstveni negi, hkrati pa čustveno naporno delo, ki od človeka zahteva velik del sebe.

Toda kljub temu je medicinska sestra priča številnim ozdravitvam, zato je zdravstvena nega bolnikov z motnjami hranjenja ena najbolj poplačanih v zdravstvu. To pa je za medicinsko sestro lahko velik izziv.

Saša Šolc, vms, spec.psih.zdrav.nege

Katka · Administrator foruma

V družini naj bi se člani počutili varno in imeli pozitiven odnos tako do sebe kot do ljudi okoli sebe. Pozitiven odnos do sebe pomeni, da lahko vidim sebe kot spoštovanja in ljubezni vredno bitje, hkrati pa kot družinski član vem, da lahko v stiski, krizi pričakujem pomoč, podporo družinskih članov

Družinska miza je kraj ob katerem se največkrat sreča družina, je kraj, kjer se najbolj intenzivno zavemo prisotnosti ali odsotnosti kogarkoli iz družine. Je kraj, kjer skupaj preživimo lep del časa, kjer delimo doživetja, misli, čustva in ko pričakujemo, da nas bodo člani družine slišali, upoštevali, podprli in razumeli. Lahko pa je kraj, kjer se prepiramo, žalimo ali si kako drugače prizadevamo rane, je kraj, ki se ga bojimo in je potreba skriti vse tisto, kar nosimo s seboj in česar ne želimo deliti z nikomer. Tako kljub prisotnosti družinskih članov ostajamo sami. Ves obred pa poteka ob hrani, ki pomeni družinsko ponudbo posameznemu članu.

Brez odnosa ne preživimo po psihičnem ustroju, brez hrane ne preživi naše telo. Hrana vsakič prinaša tudi odnosno sporočilo: kaj in kako je pripravljena in kako jo ponudimo. Ali pri tem upoštevamo okus in potrebe posameznega člana, mu damo možnost, da potrebe in želje izrazi, da odločitev sporoči in smo jo pripravljeni upoštevati ali kot starši ali otroci uveljavimo svoje in se ne oziramo na druge? Je lahko skrb za počutje drugih tako močna, da se je treba odpovedati svojim potrebam? Ko se izgubijo besede o čustvih, posameznikovem počutju, odnosih, konfliktih, kontroli in moči ali teh besed nikoli ni bilo, potem postane hrana edini sinonim za občutja, postane občutje samo – takrat družinska miza postane oder odigravanja notranjih dram posameznika in družine.

V družini naj bi se člani počutili varno in imeli pozitiven odnos tako do sebe kot do ljudi okoli sebe. Pozitiven odnos do sebe pomeni, da lahko vidim sebe kot spoštovanja in ljubezni vredno bitje, hkrati pa kot družinski član vem, da lahko v stiski, krizi pričakujem pomoč, podporo družinskih članov.

ZNAČILNOSTI DRUŽINE Z MOTNJAMI HRANJENJA

Kljub nekaterim skupnim potezam, se te družine medsebojno razlikujejo. Če razumemo družino kot celoto, sistem, motenj hranjenja pri otroku ne moremo ločevati od dogajanja v celotni družini, saj se odnosi znotraj družine prepletajo. Tako vpliva družina na počutje otroka, kakor tudi otrok vpliva na ozračje v družini. Motnje hranjenja sporočajo, da se v družini in znotraj posameznika dogaja nekaj, kar mu ne dovoljuje zadovoljujočega in srečnega življenja. Tako družine omejuje zelo močna meja pred zunanjim okoljem, ki se s povečanjem težav še okrepi. Tako okolje zelo malo ve, kaj se v taki družini dogaja. Ob motnjah hranjenja se pojavi še sram, saj se družina pogosto srečuje z drugimi tudi ob hrani (prazniki). Da bi se temu izognili se še bolj zaprejo za svoje lastne meje, misleč, da bodo vsaj delno kos problemu. Če so meje pred okoljem zelo visoke, pa meja znotraj družine skoraj ni, če pa že so, so zelo propustne. Brezmejnost v odnosu med starši in otroki je posledica nerešenega zakonskega konflikta. Otrok postane del zakonskega trikotnika, ker je zaradi položaja čustveno in ekonomsko odvisen od staršev in išče pot preživetja v družini, saj ima rad oba starša. Nerešen zakonski konflikt in nezadovoljujoč partnerski odnos staršev, ki ga otrok zaznava na več ravneh, je grožnja njegovemu obstoju, saj ga je strah, da bo družina razpadla. V tej stiski prevzame vlogo “rešitelja” zakona staršev. Tako lahko postane zaupnik enemu od staršev, s katerim je čustveni partner proti drugemu staršu. Tako se nenehno spoprijema s problemom vdanosti do staršev, to pa v njem povzroča konflikt. Lahko pa prevzame vlogo “grešnega kozla” in s problemi odvrne starša od njunega konflikta, ker se morata ukvarjati z njim.Tako njegov problem uravnoteži družinski sistem. V obeh primerih se mora otrok odpovedati sebi, svojim željam, potrebam in biti na preži, kako se odvijajo odnosi med staršema, kako se odzivata na njegovo vedenje, ki skuša biti dopadljivo in prilagojeno pričakovanjem staršev. To so navadno otroci, ki so prezgodaj dozoreli, včasih kažejo neverjetno zrelost za svoja leta, vendar samo, ko so v tej vlogi. Ti otroci se prilagajajo, se z vsem strinjajo, ker s takim vedenjem uravnovesijo družinski sistem. Ne poznajo pa sebe, svojih misli, čustev, potreb, saj so se venomer samo odzivali na odzive drugih. Zato ne razvijejo lastne identitete in se bojijo odrasti. Ker niso mogli biti otroci s svojimi čustvenimi potrebami, so lete ostale neprepoznane in nezadovoljene. Poznavanje lastnih otroških potreb in njihova potešitev pa sta pogoja za odraščanje in osamosvajanje. Družina jih s prepletenostjo tako omeji, da jim ostane le še telo, ki ga lahko kontrolirajo, vse drugo je nepredvidljivo, ogrožajoče. Čustva so tako potlačena in neprepoznavna, da jih ni mogoče izraziti, saj pogosto niti ne vedo, kaj čutijo, vendar so polni občutij, jeze, razočaranja, krivde, sramu....Tako anoreksično dekle zavrača hrano, pa tudi vse, kar prihaja od zunaj in bi se ji utegnilo približati, tudi odnos in bližino. Bližina zanje pomeni grožnjo. Tako so starši pretirano vsiljivi s svojo skrbjo, to ne prinaša tolažbe, temveč nasilje nad otrokovimi potrebami in željami.

Bulimična družina se nekoliko razlikuje od družine z anoreksično motnjo. Ta družina je manj povezana in manj skrbna; predvsem pa ne prepoznava otrokovih potreb, zato se na te potrebe neustrezno odziva. Pogosta so kaotična doživljanja, stanja panike in nazadostna kontrola v vedenju staršev. Pogosti so izbruhi jeze in agresije, posebno mati je odmaknjena in hči neprestano zaradi notranje praznine išče nekaj, kar bi jo napolnilo. Tudi te hčere so vpletene v zakonski konflikt, pogosto kot blažilke konfliktov. Tudi one žrtvujejo lastne potrebe in želje, da bi se konflikt zgladil, vendar kljub velikim naporom ostajajo čustveno prazne. Ko se preveč najedo, zapolnijo grozljivo čustveno praznino, ta občutek traja le nekaj trenutkov, ko se pojavita jeza in gnus nad seboj, pa tudi krivda, potem pa se je treba te hrane znebiti, to pa dosežejo z odvajali ali bruhanjem.

Motnje hranjenja ustavijo ali vsaj upočasnijo grozeč proces odraščanja, saj otrok lahko samo z boleznijo opozori družino na potrebe. Tako si lahko hčere kljub letom želijo, da bi jim starši pokazali, da jih imajo radi, da jih cenijo, spoštujejo, jim naklonili čas, se z njimi pogovarjali. Ob njih se nam lahko poraja občutek, da iz teh sestradanih teles vpije otrok, lačen pozornosti, naklonjenosti, čustev. Težava je v tem, kako najti pot do njih, saj so njihove izkušnje z bližino odraslih pogosto ogrožajoče. Tako kljub želji po bližini, bližino odklanjajo, ker se je bojijo in pričakujejo novo bolečino. Bulimično dekle, ki čuti v sebi strahotno praznino in hlasta za vsem, kar bi jo napolnilo; vendar zaradi tega, ker nima meril, ker ne pozna lastnih potreb, želja, sprejme vase vse, kar se ji v danem trenutku ponuja. Ker je tega preveč in mnogo tega tudi neustreznega, ne more v sebi zadržati ničesar, tudi tistega ne, kar bi jo ustrezno čustveno napolnilo.

KLIC PO OČETU

Motnje hranjenja so v veliki meri tudi klic hčera po odnosu z očetom. Oče ni pomemben le v odnosu do otroka, temveč je pomemben kot podpora materi. Očetovstvo otrok čuti tudi, ko oče in mati delujeta skupaj. Za oblikovanje spolne identitete je pomemben odnos z istospolnim staršem, mladostnik/ca potrebuje očeta in mater. Starš nasprotnega spola pomaga mladostnici/ku razumeti, kaj je edinstveno in pomembno za njen/gov spol. Tako bo hči lahko razumela nekatere vidike svoje ženskosti, če bo kaj vedela o moškosti, in oče je lahko v tem pomemben učitelj. Dekle razume žensko vlogo, ko gleda očeta v odnosu z materjo. Očetov odnos do matere je model, kakršnega si mladostnica želi ali pa ne želi. Očetje so pomembni za deklice na prehodu iz otroštva v mladostništvo; da se počutijo osvojene pri očetu, vendar ne v smislu zapeljevanja. Želijo se počutiti privlačne, ženstvene in sprejemljive za najpomembnejšega moškega v življenju-očeta. Ta občutek sprejetosti jim omogoči sprejemanje lastnih telesnih sprememb in jim da zaupanje v fante. Če se deklice ne počutijo sprejete, dvomijo o sebi in so pobite. Stisko lahko izrazijo s socialnim umikom, promiskuiteto ali z zavračanjem sebe prek motenj hranjenja. Očetje navadno ne uživajo preveč ob spremembi hčerinih interesov, saj veliko pozornosti namenjajo zunanjemu videzu. Hčere jih ne iščejo več, da bi jim brali pravljice ali se z njimi igrali, zato včasih ne vedo, kako priti v stik s hčerami. Očete ogroža tudi prebujajoča se spolnost hčera. Še zlasti takrat, ko imajo sami težave na tem področju ali živijo nezadovoljujoč partnerski odnos. Če se ta odnos prekine v začetku odraščanja ga hči razume kot očetovo zavračanje njene ženskosti. Če bi očetje videli hčerin razvoj kot nekaj pozitivnega, bi lahko hčere lastno spolno zrelost vnesle v odnos z očetom in kasneje z drugimi moškimi. Ta očetova sprejetost daje hčeri varnost, da jo ima oče še vedno rad, kljub njenim spremembam.

Če je oče odsoten ali čustveno odmaknjen, se bo hči trudila pritegniti njegovo pozornost, naklonjenost. Če ne bo opazil njenih prizadevanj, bo skušala uporabiti še zadnje, kar ji preostane, svoje telo. Tako se zaplete v past, če bom dopadljiva, mu skušala ugajati, se bo morda odzval in me opazil. Če oče ne pozna svojih meja in svoje vloge, se zaradi te dinamike dogajajo tudi spolne zlorabe. Tako dekle najde navidezno rešitev za pomanjkanje stika z očetom in obvladovanje občutkov ob tem. Od očeta si želi, da ji pokaže in pove, da jo ima rad, da jo spoštuje in ceni, upošteva njene potrebe in želje ter da lahko nadaljuje pot osamosvajanja in se zaradi tega njegov odnos do nje ne bo spremenil.

Lakota po očetu se kaže v nezadovoljujočih in bolečih vlogah v družini. Vsaka vloga se mora prilagoditi na odsotnost moža oziroma očeta. V taki družini se starša ne podpirata, mati je zapuščena, oče izključen, otroci ne čutijo ljubezni, varnosti in sprejetosti. Hčere zapolnijo to praznino s hrano, ker ne verjamejo, da so vredne, da bi jih kdo imel rad, jih spoštoval in cenil. Tako družine danes zrcalijo prevladujoče vrednote in norme, ko ima moški moč zunaj doma, ženske jo lahko najdejo v družini ali lastnem telesu.

Kako naj žena, ki ni poznala svojega očeta, pomaga možu, da bo bolj na voljo otrokom? Žene se počutijo preobremenjene in osamljene in bi potrebovale moževo pomoč, vendar jo izkušnje z očetom odvračajo, da bi prosile za pomoč. Mož pa je še vedno izoliran in nepomemben v družini. Ko deklice opazujejo vlogo matere vedo, da bodo prevzele več odgovornosti, ko bodo odrasle. Želele bi si več od očeta in so jezne na mamo, to pa “prevedejo” v hrano. V taki družini ne rešujejo konfliktov, temveč se jim na vse kriplje izogibajo. Zaradi tega ni nihče zadovoljen. Na zunaj so te družine videti popolne. Mati je model zaposlene gospodinje, ki skrbi za druge in ji zase ostaja zelo malo ali nič časa. Starša delujeta na različnih področjih in prideta skupaj le zaradi otrok, odgovornosti si ne delita. Ker žena ne zna zahtevati od moža, je hči z materjo v sporu, prav tako pa tudi s svojo ženskostjo. Tako mati kljub skrbi za družino dobi malo pohvale, zunaj doma pa prav tako, ker tam veljajo moške vrednote. Tako si dekle ne želi odrasti, temveč želi ostati otrok. Tako motnje hranjenja odsevajo vzorec interakcije in čustvene izmenjave med staršema in željo po spremembi.

ČUSTVENA KLIMA V DRUŽINI

Tako matere nosijo odgovornost za družinsko čustveno življenje in od hčera pričakujejo, da bodo zadovoljne s tem, kar dobijo in bi ne smele zahtevati več. Tako se mati krivi zaradi tega, kar je naredila, oče zaradi tega, kar ni naredil. Matere čutijo obžalovanje, očetje pa praznino, ker ne vedo, kako se približati mladostnici in se še bolj odmaknejo. Tako se oba čutita kriva, nerazumljena in zato ne moreta medsebojno sodelovati. Hčeri pa primanjkuje model sodelovanja med spoloma. Oče obžaluje, kako zanemarja druge in kako je bil zanemarjan sam. Hčere čutijo očetovo zaprtost in žalost.

Jeza je za ženske najbolj nesprejemljivo čustvo, motnje hranjenja jih oddaljujejo proč od občutkov, ker jih ne prepoznavajo čeprav jih čutijo. Jeza narašča, ker se ne čutijo ljubljene in zaščitene pri očetu, ko doživljajo preveč zahtev matere; ko so njihove potrebe na zadnjih mestih pomembnosti in čutijo, da starši od njih pričakujejo popolnost.

Motnje hranjenja pomenijo za starše tudi zlom zaupanja v starševstvo, pomenijo izgubo iluzije, da je z njihovo družino vse v redu.

Posledica medsebojne razdeljenosti, krivde, žalosti in jeze je odtujitev. Tako je hči ob občutke, občutke sebe, ženskosti, družine in okolja. Sprašuje se, kako bo sprejeta in ljubljena kjerkoli. V upanju, da bo našla stik s svetom, se odpoveduje sebi, zato se počuti odtujeno, samo, nesprejeto in zmedeno. Podobno se počutijo starši odrezani od starševstva, bojijo se, kaj so naredili narobe. So odtujeni od preteklosti, hči pa od prihodnosti.

Motnje hranjenja so bolečina hčera, njihovih staršev in celotne družine. Če jih želijo starši videti le kot problem hčera, potem bo malo možnosti, da bi starša in družina kot celota lahko kaj spremenila. Hčero lahko izločijo ali ob njej životarijo po starem ustaljenem modelu, čeprav se ob tem ne sprašujejo o modelih sporazumevanja, ki jih bodo predali naslednjemu rodu. Motnje hranjenja pa so lahko možnost in priložnost za hčero, da se spoprime s seboj in s svetom svojih čustev, jih začne zaznavati, se jih zavedati in se jih nauči izražati. Ob tem ji lahko veliko pomagajo starši, ki se bodo prav tako srečali sami s seboj in bodo imeli morda prvič v življenju priložnost spoznati tudi lastno ranjenost, primanjkljaje in se bodo naučili najprej razumeti sebe in nato tudi partnerja in hčero. Pomembno se je zavedati, da ni staršev, ki bi zavestno želeli škodovati otroku in da so v danem ravnali tako kot so najbolje znali in zmogli. Starši bi naj hčeri pomagali do občutja, da je sprejeta in ljubljena v družini ne da bi ji bilo treba uničevati sebe; ko bodo starši zmogli dati hčeri ta občutek, se bodo vrnili v starševsko vlogo in počasi tudi v vlogo partnerja. To je naporna in dolgotrajna pot spremembe, ki jo je bolje začeti danes kot nikoli.

Mag.Marinka Pahole prof.ped.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli