Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
 Objavljeno: 02 Mar 2009 10:37 Naslov sporočila: Preobčutljivost na (kravje) mleko |
|
|
 |
|
Preobčutljivost na (kravje) mleko
Vedno več je spoznanj, da lahko nekatere bolezni sproži ali poslabša prirojena preobčutljivost na
določeno hrano. Tu ne gre za običajne alergije, ampak za nenavadne reakcije nekaterih posameznikov
na hrano, ni pa še jasnih dokazov, zakaj se pravzaprav pojavljajo. Strokovnjaki te nenavadne reakcije
na hrano običajno obravnavajo kot netolerance, preobčutljivosti, presnovne reakcije ali zgolj kot
škodljive reakcije.
Pravo alergijo na hrano so zdravniki prepoznali že zdavnaj. Že najmanjši grižljaj hrane, na katero je
bolnik alergičen, povzroči takojšnjo, pogosto silovito reakcijo: vneta usta, pordelo kožo in srbečico,
koprivnico, napad astme ali anafilaktični šok. Krvni in kožni testi na alergensko hrano so pozitivni. Pri
pravi alergiji na hrano se imunski sistem odzove na nekatere sestavine (npr. v kravjem mleku ali
orehih), prepozna jih kot tujke, kakršni so bakterije in virusi. Izdelovati začne protitelesa, imenovana
imunoglobulini E oziroma IgE, ki začnejo napadati lažne alergene. Pri tem se sproščajo histamin in
druge notranje snovi, ki povzročajo simptome alergije. Za pravo alergijo veljajo le reakcije, ki
vključujejo IgE.
Imunoglobulini so gama globulini, ki jih najdemo v krvnem serumu in v mleku. V mleku jih je od 1 do
4 %. Imunoglobulini so plazemske beljakovine z vlogo protiteles, specifičnih za določene antigene.
Imunoglobulini so produkti B-limfocitov in so odgovorni za humoralni imunski odziv (reakcijo). Ta
protitelesa nastajajo v plazmatkah, ki so zadnja razvojna stopnja limfocitov B. Osnovna funkcija
protiteles je zmožnost prepoznati antigen in se z njim vezati v kompleks antigen-antitelo, to je
specifična vezava na antigen in uničenje ali odstranjevanje škodljivih strupov, mikrobov, parazitov in
drugih tujih snovi, ki nastanejo v telesu. V plazmi so še druge molekule, ki sodelujejo v imunskem
odzivu. To so predvsem plazemski polipeptidi, ki omogočajo sodelovanje in obveščanje
(komunikacijo) med celicami imunskega sistema in pripadajo družini citokinov. Te molekule, ki jih
izločajo imunske celice, sprožijo rast in pomnoževanje (proliferacijo) in/ali diferenciacijo drugih celic,
lahko pa tudi razkroj kužnih celic. Protitelesne molekule sodijo v družino serumskih beljakovin z
lastnostjo, da se specifično vežejo z antigeni. Kadar jih obravnavamo kot kemijsko vrsto beljakovin,
jih imenujemo imunoglobulini, ko govorimo o njihovi zmožnosti vezave z antigeni, pa protitelesa.
Imunoglobulini prepoznavajo in vežejo antigene. Imunoglobulini (Ig), ki jih izločajo plazmatke, so
velika skupina molekul. Glede na njihovo zgradbo in učinke ločimo 5 glavnih razredov: IgM, IgG,
IgA, IgD in IgE. Ne glede na to, ali so prosti v serumu ali vezani na celično površje, imunoglobulini
na specifičen način vežejo antigene.
V zadnjem času pa prevladuje teorija, ki pravi, da je lahko reakcija ob uživanju škodljive hrane tudi
mila in težje opazna. Lahko je odložena za nekaj ur, za dan ali dva, morda celo za daljši čas. Da bi se
sprožila reakcija, je potrebna večja količina alergene jedi, krvni in kožni testi so lahko pozitivni ali pa
tudi negativni. Tudi ni nujno, da se na značilen način vmeša imunski sistem. Taka odložena
občutljivost na hrano lahko močno pripomore k nastanku mnogih zdravstvenih težav, npr. bolezenske
zaspanosti (letargije), glavobolov, slabega razpoloženja in izgubi koncentracije ali kroničnih bolezni,
karšni sta revmatoidni artritis in sindrom vzdraženega črevesa.
Ob izogibanju nekaterim jedem se lahko občutno izboljšajo nekatera »neozdravljiva«, dolgotrajna
kronična stanja, tudi revmatoidni artritis in prebavne motnje. Po mnenju britanskega zdravnika Johna
O. Hunterja kontrolirani izsledki in izključujoča dieta pomagajo pri migreni, sindromu vzdraženega
črevesa, pri Crohnovi bolezni (Crohnova bolezen je kronična vnetna črevesna bolezen s kroničnimi
driskami z ali brez primesi krvi, z bolečinami v trebuhu, s slabo absorpcijo hrane in pogosto tudi s
sistemskimi znaki vnetja), ekcemu, hiperaktivnosti in pri revmatoidnem artritisu (degenerativnem
vnetju sklepov). Kljub obliki različnih bolezni, so si jedi, ki jih povzročajo, podobne. V veliki večini
gre za žita, mlečne izdelke, kofein, kvas in agrume. Če se bolnik odreče nekaterim ali vsem tem
jedem, se znaki bolezni unesejo. Hunter je opazil, da povzroča največje težave pšenica in mlečni
izdelki.
Pri tej vrsti alergije na hrano ni nujna reakcija, celo če škodljivo hrano vbrizgamo v kri. To pomeni, da
pride do reakcije v črevesu, ne pa v krvnem imunskem sistemu. Po tej teoriji hrana, ki jo v prebavilih
razkrajajo bakterije, sprošča strupe (toksine) in druge snovi, ki sprožijo reakcijo. Natančne razlage,
zakaj nastanejo reakcije v črevesu, ne poznamo. Obstaja pa več možnih razlag. Ena od možnosti je, da
imajo nekateri ljudje zaradi kroničnega črevesnega vnetja bolj prepustno steno črevesa. Zato večji
delci hrane prodrejo v krvni obtok. Tam jih imunski sistem obravnava kot tujke in s tem povzroči
pravi alergijski kaos.
Druga razlaga pravi, da so sestavine hrane neposredni povzročitelj znakov bolezni. Kava, sadje in še
posebej vino vsebujejo fenole, naravne snovi, ki jih med prebavljanjem encimi napravijo neaktivne.
Če ima človek pomanjkljive encime, ti fenole ne morejo napraviti neaktivne in zato lahko nastanejo
težave. Nekatere jedi vsebujejo močne alergene sestavine. Pri poskusih z mlekom so odkrili histamin,
najpomembnejšo snov pri mnogih alergenih reakcijah, kakršna je na primer astma. Mleko in pšenica
vsebujeta naravne opiate, snovi, podobne morfinu, te pa lahko prizadenejo delovanje možganskih
celic, ki uravnavajo razpoloženje in duševne aktivnosti, morda pa tudi povzročajo utrujenost.
Vedno več je tudi dokazov, ki potrjujejo, da preobčutljivost na hrano pri nekaterih občutljivih ljudeh
povzroči in povečuje psihološke simptome, na primer depresijo in tesnobo. Veliko je tudi dokazov, da
kronična utrujenost nastane zaradi odloženih alergij na hrano, še posebej na pšenico, mleko in koruzo.
Oslabljeni in nepravilni imunski odziv
Nekateri mikrobi povzročajo bolezni – so patogeni. Če vdrejo v naš organizem in se v njem razsejejo,
sprožijo zapletene procese – imunske reakcije organizma. Z njim organizem varuje svojo neokrnjeno
celovitost. Zato je nujno, da organizem razlikuje med lastnimi in tujimi sestavinami.
Vsak človeški gen (nosilec dednosti) vsebuje mnoštvo štirih molekul, ki se imenujejo: adenin, timin,
citozin in guanin. Te štiri molekule, ki jih vsebuje jedrna dezoksiribonukleinska kislina (DNK), so
povezane v natančno zaporedje. Spremembe v celičnem zapisu so vzrok za več tisoč dednih bolezni ali
pa so vpleteni tudi v razvoj mnogih pogostih bolezni, npr. raka, koronarne srčne bolezni, sladkorne
bolezni, duševnih bolezni in drugih. Kromosomi, ki so v jedru vsake celice, vsebujejo okrog 100.000
genov. Poleg tega, da določajo posameznikove individualne telesne značilnosti, geni preko DNK
vodijo celično izdelavo beljakovin. Čeprav se celice zaradi procesov razločevanja med seboj
razlikujejo po zgradbi in delovanju, imajo vse enake genetske informacije.
Antigen imenujemo vsako snov, ki jo prepozna obrambna molekula (protitelo) in se z njo veže, ter
sproži imunski odziv. Prepoznavna mesta so lahko sprejemniki (receptorji) za antigene na protitelesih
v krvi (imunoglobulinih – Ig) ali na limfocitih. Sprejemniki reagirajo z razpoznavnim delom molekule
antigena – epitopom. Sprejemniki za antigene so torej na protitelesih (Ig) v krvi ali na limfocitih.
Limfociti (limfocit je mezgovna celica; je zvrst belih krvničk) omogočajo organizmu, da odgovori na
antigene, ki so prišli vanj. Antigeni se pritrdijo na sprejemnike na površini limfocitov. Najprej
povzročijo njihovo hitro razmnoževanje, potem pa izločanje številnih, kot črka Y oblikovanih molekul
protiteles - Ig. Ko protitelo reagira z antigenom, postane antigen neškodljiv. Rezultat odziva med
antigenom in protitelesom je imunizacija organizma. Protitelesa so beljakovine in jih imenujemo tudi
imunoglobulini. Do naravne imunizacije pride ob prvem stiku organizma z antigenom, npr. ko zboli za
kakšno otroško boleznijo. Pri tem se ustvari »imunski spomin« in ob ponovnem stiku z enakim
antigenom (npr. virusom) začnejo limfociti zelo hitro izločati ustrezna protitelesa in zato ne zbolimo
ponovno.
S cepljenjem dosežemo aktivno ali pasivno umetno imunizacijo:
Pri aktivni imunizaciji vnesemo v telo oslabljene, vendar še žive povzročitelje bolezni (npr. otroška
paraliza), ali pa že mrtve povzročitelje (npr. gripa) oziroma samo njihove primerno spremenjene strupe
– toksine (npr. davica). Cepivo v telesu sproži nastajanje protiteles. Cepljenje je nujen zaščitni ukrep,
ki preprečuje širjenje nalezljivih bolezni (npr. tuberkuloze, davice, tetanusa, oslovskega kašlja, otroške
paralize). Novorojenček je v prvih tednih življenja zaščiten s protitelesi, ki jih dobi od matere. Ta v
nekaj mesecih izginejo in šele obrambne snovi, ki jih tvori sam organizem, omogočajo trajno imunost.
Imunost po preboleli bolezni lahko traja vse življenje (npr. pri ošpicah in oslovskem kašlju), ali pa le
nekaj tednov ali mesecev (npr. pri prehladu).
Pri pasivni imunizaciji vbrizgamo v telo že pripravljena protitelesa. Ta so nastala v domačih živalih, ki
so bile aktivno imunizirane. Ta način imunizacije se uporablja pri osebah, ki so že okužene ali po
izbruhu bolezni. Pri nekaterih ljudeh lahko že vdihavanje določenih beljakovinskih antigenov
(alergenov), npr. cvetnega prahu, drobcev perja oziroma živalske dlake, ali uživanje nekaterih
alergenov s hrano (jagode, školjke, raki) sproži reakcijo med antigenom in protitelesom, ki je
nenormalno močna in jo imenujemo alergija.
Alergija je motnja zaradi prekomernega imunskega odzivanja organizma. Koprivnica (urtikarija),
astma, vnetje sapnika (traheitis) in očesne veznice (konjunktivitis) je le nekaj primerov teh reakcij.
Mnoge alergijske reakcije so posledice vnetnih procesov (npr. pri astmi), za katere so značilni lokalna
razširitev žil, oteklina (edem) in kopičenje celic požiralk (fagocitov). Vnetna reakcija je posledica
lokalnega sproščanja aktivnih snovi – npr. histamina, ki se izloča iz vnetnih celic z razpadom aktivnih
zrnc celice (degranulalcija). Delovanje teh celic pospešijo alergeni z vezanjem na specifične
imunoglobuline E (IgE).
Pri avtoimunskih reakcijah deluje imunski sistem proti lastnemu organizmu, ker prepoznava nekatere
lastne celice kot tuje. Ta nestrpnost imunskega sistema proti nekaterim celicam povzroči aktivacijo
limfocitov in nastajanje »avto-protiteles«, ki nato te celice uničujejo. Govorimo o avtoimunskih
boleznih. Danes poznamo veliko bolezni, ki so avtoimunske, med njimi: insulinsko odvisna sladkorna
bolezen, multipla skleroza, dermatomiozitis, sistemski lupus eritematodes, revmatoidni artritis,
sklerodermija, mogoče tudi ateroskleroza in druge. Insulinsko odvisna sladkorna bolezen je določena z
usmerjeno tvorbo protiteles proti beta celicam trebušne slinavke, ki izločajo insulin. Vzrok za multiplo
sklerozo pa je tvorba protiteles proti molekulam mielinskih ovojnic okrog živčnih vlaken.
Imunska pomanjkljivost je lahko prirojena ali pridobljena. Prizadete so lahko celice imunskega
sistema, komplementarnega sistema ali protitelesa (Ig). Vzroki so lahko bolezni, ki slabijo imunski
sistem ali ga celo uničijo (npr. pri aidsu, rakastih spremembah imunskih celic), ali pa so dedni.
Imunsko pomanjkljivost zdravimo z nadomeščanjem protiteles (imunoglobulinov) ali imunskih celic.
Poleg zelo pomembne genetske zasnove, ima na imunski sistem zelo velik vpliv tudi mleko. Mleko
vsebuje vitamine, minerale in druge kompleksne sestavine, za katere raziskave dokazujejo, da lahko
izboljšajo imunsko delovanje, krepijo odpornost na različne virusne in bakterijske okužbe, pa tudi na
rakaste tvorbe, ki nastajajo in odmirajo v skladu z delovanjem imunskih mehanizmov.
Mnoge raziskave potrjujejo, da lahko različna hrana in snovi v njej uravnavajo koncentracijo belih
krvničk v krvi ter njihovo učinkovitost. Bele krvničke, predvsem njihova podvrsta nevtrofilni levkociti
žrejo in uničujejo bakterije in rakaste celice. Druga podvrsta belih krvničk, limfociti, vključujejo Tcelice
in B-celice ter velike celice požiralke oziroma ubijalke. Limfociti B izdelujejo protitelesa, ki
uničujejo tuje vsiljivce, bakterije in tumorske celice. Limfociti T usmerjajo mnoge imunske aktivnosti
ter izdelujejo interferone in interlevkine, ki so pomembni pri preprečevanju infekcij in raka. Celice
ubijalke so prva obramba telesa.
Pri ohranjanju in izboljšanju imunskega sistema ima posebno vlogo jogurt. Že dolgo je znano, da
lahko jogurt ubija in onesposablja bakterije in krepi imunski sistem. Jogurt pospešuje nastajanje gama
interferona (majhnih beljakovinskih molekul, ki nastajajo v nekaterih celicah, kot odgovor na virusno
okužbo; interferona alfa in beta delujeta protivirusno, interferon gama vpliva na imunsko stanje in
zavira rast celic, tudi rakavih), spodbuja dejavnost ubijalskih celic in pospešuje nastajanje protiteles.
Pomemben dokaz o vplivu jogurta na imunski sistem je napravil kalifornijski zdravnik Halpern. V
široki študiji je ugotovil, da imajo ljudje, ki štiri mesece pojejo po 450 gramov jogurta na dan, petkrat
več gama interferona kot ljudje, ki jogurta ne jedo. V raziskavi je zajel 68 ljudi, starih od 20 do 40 let.
Tretjina od teh je dobivala jogurt z aktivnimi živimi kulturami, tretjina pa jogurt, ki so ga pred tem
segreli in žive kulture v njem uničili. Nivo interferona je povečal samo jogurt z živimi aktivnimi
kulturami lactobacillusa bulgaricusa in streptococcusa termophilusa (ki sta sicer običajno v vsakem
jogurtu). Halpern je opravil tudi leto dni trajajočo raziskavo, kjer je ugotovil, da uživanje samo 170
gramov jogurta na dan preprečuje prehlade, nahod, drisko tako pri mladih kot pri starejših ljudeh.
Raziskovalec Scimeca je ugotovil, da jogurt spodbuja imunski sistem tako zelo, da lahko pri miših
ustavi pljučnega raka. Scimeca je dajal mišim navaden jogurt, potem pa jim je vbrizgal rakaste celice.
Jogurt je zmanjšal pričakovano obolevnost za tretjino. Skrivnost je verjetno v sposobnosti jogurta, da
spodbudi delovanje ubijalskih celic (pri živalih in ljudeh) k učinkovitejšemu napadanju rakastih celic.
Kako ugotovimo kronično alergijo na mleko in hrano sploh
Če sumimo, da nam nekatere jedi ne ustrezajo in povzročajo ali povečujejo kronične težave, kot so
vnetje sklepov (artritis), glavobol, nihanje razpoloženja, bolečine v trebuhu, driska in druge prebavne
motnje, bomo morda s preizkusom odkrili vzrok in ga nato odstranili iz svoje prehrane.
Predlagam naslednji preizkus:
Za nekaj dni prenehamo uživati hrano, za katero sumimo, da nam povzroča težave. Smiselno je
začeti z najbolj pogostimi krivci: z mlekom in mlečnimi izdelki, s pšenico in z jedmi iz
koruze. Pozorni moramo biti tudi na industrijsko pripravljene jedi, ki pogosto vsebujejo
mlečni kazein, pšenični glutein in sladila iz koruze (npr. koruzne sirupe).
V dneh, ko ne uživamo osumljenih jedi, pozorno zasledujemo, ali se kaj bolje počutimo (npr.
driska in glavobol pojenjujeta). Če je tako, moramo svoje sume še potrditi.
Teden dni jemo večje količine jedi, ki smo jo osumili za povzročitelja težav. Če so to mlečni
izdelki, večkrat na dan pijmo mleko z nizko vsebnostjo maščob, jejmo jogurt in sir. Če je to
koruza, jejmo veliko kuhane koruze, koruzne kosmiče, tortile, koruzni kruh in podobno. Če
gre za pšenico, jejmo kruh, kaše in testenine. Opazujemo, ali je naše počutje kaj slabše, ali
so se znaki bolezni (simptomi), kot npr. bolečine, utrujenost bolečine v trebuhu, spet
pojavili. Če je tako, je lahko deloma kriva tudi hrana. Vedeti pa moramo, da je možno, da se
simptomi bolezni včasih ne pojavijo še nekaj dni po tem, ko zaužijemo hrano, za katero smo
preobčutljivi.
Če smo kdaj akutno reagirali na hrano in če menimo, da smo alergični na določeno jed (npr. na
lešnike ali rakce), takega poskusa ne smemo opravljati. Tem jedem se moramo popolnoma
odpovedati, kajti če bi jih uživali, bi lahko sprožili alergično reakcijo, ki lahko ogrozi naše
življenje (anafilaktični šok).
Poskus ponovimo tako, da izbiramo različne zelo tvegane jedi, tudi mleko, pšenico, sojo in jajca.
Posvetovati se moramo z zdravnikom, ki bo opravil teste za odkrivanje imunskih reakcij.
Edini pravi dokaz na preobčutljivost ali alergijo na neko hrano je najprej opustitev sumljivih jedi
z jedilnika, potem pa njihovo ponovno uživanje.
Mleko lahko povzroči črevesne krče (kolike) in vetrove
Če ima novorojenček črevesne kolike, moramo najprej pomisliti na mleko in mlečne izdelke (jogurt je
izjema!). Veliko študij potrjuje, da je kravje mleko povzročitelj krčev pri občutljivih otrocih. Študije
so pokazale, da okoli 70 % otrok, ki trpijo zaradi krčev, ne prenaša kravjega mleka. Švedski in
ameriški znanstveniki so ugotovili, da okoli 70 % otrok, ki so jim zamenjali kravje mleko s sojinim ali
s posebnim kazeinskim hidrolizatom, ni več imelo kolik. Nekateri otroci niso mogli prenašati niti
sojinega mleka.
Celo doječe matere, ki uživajo kravje mleko, prenesejo črevesne težave na otroka. Snovi v mlečnih
izdelkih, ki povzročajo krče, se koncentrirajo v materinem mleku in tako pridejo v dojenčkova
prebavila. Irene Jakobson iz Malmöja (Švedska) je raziskovala mleko pri doječih materah, ki so pile
kravje mleko in ugotovila, da tretjini dojenih otrok, ki imajo težave s kolikami, pomaga, če matere
nehajo uživati kravje mleko.
Anthony Kulcyzcki in Patrick S. Clyn (Washington, ZDA) sta našla v kravjem mleku beljakovino
(protein), posebno (specifično) kravje protitelo, ki pride tudi v mleko. Pri večini doječih mater, ki so
uživale kravje mleko, sta raziskovalca našla kravja protitelesa. Vendar kolik niso imeli vsi otroci teh
mater. Znanstvenika predpostavljata, da imajo otroci s kolikami neko posebno pomanjkljivost, ki ne
prenese tujih protiteles. Protitelesa ostanejo v materinem mleku in v dojenčkovem tkivu teden dni ali
več. Zato pri prenehanju pitja kravjega mleka ni takoj učinka pri otroku.
Driska in mleko
Otroka, ki ima drisko, moramo obravnavati drugače kot odraslega. Pogosto je pri odraslih driska samo
nadloga, pri otrocih pa je lahko resna in celo smrtno nevarna bolezen. Poglavitna nevarnost pri otroku
je izguba tekočine in mineralov ter s tem izsušitev (dehidracija), ki lahko pride že v nekaj urah.
Najboljše zdravilo proti driski je prav gotovo uživanje veliko tekočine (motne, škrobnate tekočine,
npr. iz riža, koruze, pšenice ali krompirja; najbolj razširjene so juhe iz korenčka ali iz leče, riževa kaša,
puding in kokošja juha z rezanci). Nikakor pa ne damo otroku, ki ima drisko, čiste, sladke in šumeče
osvežilne pijače. Največji krivec med domačimi zdravili je sladkor. Ta gre naravnost skozi telo, iz
njega izplavi vodo in soli ter povzroča bruhanje. Raztopine s sladkorjem pri otrocih z drisko lahko
povzročijo tudi smrt. Zato šumeče pijače s sladkorjem in osladkanimi sokovi niso primerni za
nadomeščanje izgubljene tekočine. Te pijače nimajo nobene hranilne vrednosti, zaradi tega otrok ob
njih strada prav takrat, ko bi moral premagovati bolezen s čimveč hrane. Pri otroški driski (tudi pri
odraslih) je najbolj varna jed jogurt.
Driska (diareja) izplavlja iz prebavne cevi črevesne mikroorganizme, zato pa organizem postane
dovzeten za razvoj bolezenskih bakterij. Da bi preprečili drisko, je najpametneje jesti jogurt. Varen je
zaradi tega, ker ni verjetno, da bi v njem bile klice, ki povzročajo drisko. Ko sta raziskovalca Savaiano
in Levitt na univerzi v Minnesoti (ZDA) v jogurt naselila najpogostejše povzročitelje popotniške
driske (različne rodove esherichiae coli), se povzročitelji bolezni niso razmnoževali ali pa so odmrli.
Dobro pa so uspevali v navadnem mleku. Uživanje jogurta pomaga tudi hitreje okrevanje po črevesnih
okužbah. Mlečnokislinske bakterije iz jogurta v črevesu izločajo mlečno kislino. To naredi vsebino
bolj kislo, zaradi česar bakterije v črevesu teže preživijo in se ne razmnožujejo.
Raziskovalca Gorbach in Goldin (Univerza Tufts, ZDA) sta uporabila posebno vrsto bakterije,
imenovano lactobacillus GG, da bi pridobila novo vrsto jogurta, namenjeno zdravljenju in
preprečevanju driske. Jogurt so preizkusili na Finskem. Študije so pokazale, da so otroci, ki so se
zdravili v bolnišnici zaradi hude driske, okrevali za tretjino hitreje, če so uživali jogurt te vrste,
imenovan probiotični jogurt.
Bolnikom, ki so jemali antibiotik eritromycin, je 115 gramov jogurta na dan olajšalo drisko, bolečine v
želodcu, napenjanje in druge trebušne težave. Lactobacillus GG v človeški prebavni cevi preživi več
dni in proizvaja protimikrobne snovi, ki učinkujejo zelo podobno kot antibiotiki. Acidofilni laktobacil
izloča laktocidin, ki ob sočasnem zdravljenju s penicilinom pospešuje učinek tega antibiotika.
Lactobacillus bulgaricus skupaj z lactobacillusom acidophilicusom ob navzočnosti žolča vpliva na
kislinsko vrenje v črevesu in tako preprečuje razmnoževanje bakterij.
Jogurt, ki ga segrejemo, bakterij escherichia coli ne uničuje več, še vedno pa preprečuje njihovo
razmnoževanje. Bakterijo (ešerihijo v debelem črevesu) lahko dobimo v vodi, onesnaženi s fekalijami,
ali s hrano (običajno s svežo in neprekuhano listnato zelenjavo), neolupljenim sadjem in surovim
sočivjem, z neprekuhanim ali slabo shranjenim mesom in s surovo morsko hrano. Acidophilus je vir
encima laktaze, ki je potreben pri prebavi mleka in mlečnih izdelkov, zato je primeren za ljudi, ki ne
prenašajo mlečnega sladkorja.
Acidophilus v jogurtu preprečuje tudi slab zadah iz ust (fetor ex ore), ki se pojavi zaradi procesov
razgradnje hrane v prebavilih. Učinkovit je tudi pri razjedah na ustni sluznici (afte).
Uživanje jogurta lahko pomaga preprečevati in morda zdraviti drisko, vendar le pri večjih otrocih in
odraslih. Za otroke do enega leta pa strokovnjaki jogurt odsvetujejo. Beljakovine v jogurtu lahko (prav
tako kot v mleku) sprožijo reakcije, ki povzročajo drisko, poleg tega pa še nespečnost, krče in celo
alergije.
Otroka, ki ima akutno drisko, ne prenehajte dojiti.
Otroke, ki uživajo otroško mlečno hrano, je potrebno pozorno opazovati, če niso morda
preobčutljivi na mlečni sladkor.
Otroci, ki imajo drisko, naj jedo škrobnate jedi (rižev sluz, juho, razredčena kuhana žita).
Otroci z drisko nikakor ne smejo piti čiste, sladke in šumeče pijače.
Hrana, ki lahko povzroči drisko:
mleko, sadni sokovi, sorbitol, kava.
Hrana, ki poslabša drisko:
kofein, sokovi z veliko sladkorja in gazirane pijače, diete, ob katerih »črevesje počiva«.
Hrana, ki drisko prepreči ali zmanjša:
prežganka in rižev sluz, jogurt.
Hrana, ki povzroča vetrove (napenjanje):
mleko in fižol.
Hrana, ki deluje proti vetrovom:
ingver, česen, poprova meta.
Hrana, ki olajša kolike:
oslajena voda.
Jedi, ki pomagajo zdraviti ulkus:
banane, trpotec, plantan, sok iz zelja, sladka koreninica, čaj, pekoči feferoni.
Jedi, ki ulkus poslabšujejo:
pivo, kava, kofein, mleko.
Hrana, ki lahko preprečuje raka:
zelenjava (posebej česen, zelje, soja, čebula, korenje, paradižnik), vse zeleno in rumeno obarvano
sočivje, sadje (posebej agrumi), »plave« ribe, čaj, mleko.
Hrana, ki lahko povzroča raka:
meso, mastna hrana, rastlinska olja (npr. koruzno oje), preveč alkohola.
Hrana, ki lahko omeji širjenje raka:
hrana iz morja, križnice (zelje, brokoli, ohrovt, cvetača, listi kolerabe). |
|
Seznam članov
Prijava
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
