Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
 Objavljeno: 24 Feb 2009 20:37 Naslov sporočila: ODPRAVIMO PREBAVNE TEŽAVE! |
|
|
 |
|
Minuli mesec sva z našo strokovnjakinjo Marijo Merljak univ. dipl.ing. živ.teh. ugotavljali, kako nastaja mehanizem dobre volje, tokrat pa me zanima vse v zvezi s prebavo. Velikokrat namreč srečujem ljudi, ki jih tarejo prebavne težave in se ne počutijo dobro.
Je sploh mogoče živeti brez prebavnih težav?
»Čisto lahko, če vemo, kaj nam hrana nudi! Hrana oziroma prehrana, to kar dobijo naše celice, mora biti najprej gradivo za celice, potem gorivo ali energija za celice in tretje: njihova zaščita. Toda hrana je hkrati lahko tudi povzročitelj prebavnih težav. Je protislovno, vem, pa vendar: hrana je hkrati ''zdravilo'' za telo in hkrati lahko izzove tudi bolezen! Hrana, ki jo uživamo, je zgrajena iz velikih molekul, ki jih moramo razgraditi, da jih lahko sprejmejo celice. Kajti molekule morajo biti ravno prav velike, da gredo v celice skozi polprepustno membrano. Po drugi strani je hrana sestavljena, zato jo moramo razgraditi na osnovne sestavine, če naj hranila pridejo v celice. Tako na primer moramo beljakovine razgraditi na aminokisline, ogljikove hidrate v glukozo, maščobe na maščobne kisline in glicerol. Kemične vezi, ki povezujejo osnovne gradnike, moramo s pomočjo encimov razcepiti. Toda, po načelu ''zakaj bi bilo enostavno, če je lahko komplicirano'', eni encimi delujejo v kislem, drugi pa v bazičnem okolju. V želodcu mora biti okolje dovolj kislo, v črevesju pa bazično okolje. To pomeni, da hrana, ki jo zaužijemo, na svoji poti do razgradnje in vsrkanja snovi v krvni sistem, potuje prek kislega do bazičnega okolja. Po drugi strani prav s hrano dobimo vse: od encimov do snovi za ustvarjanje kislega in bazičnega okolja.«
Je to razlog več, da izberemo dobro restavracijo ali kupimo najboljšo hrano?
»Je, toda, kaj nam pomaga enkrat obiskati najboljšo restavracijo, ča nimamo ustrezne kislosti in bazičnosti ter encimov?! Treba je skrbeti za redno ustrezno prehrano, s katero dobimo vse! Zavedati se moramo, da je prebavni trakt po svoje zapleten in kompliciran, po drugi strani pa prav težave, ki tu nastajajo, najlažje odpravimo. Poudarim naj, da zdravila ne odpravljajo vzrokov, marveč naj bi zgolj lajšale določene težave. Mi pa z ustrezno polnovredno hrano dobimo vse, da svojo prebavo uravnamo! Ne od danes do jutri, ampak kljub vsemu zelo hitro. Naj pripomnim, da se celice prebavnega trakta zelo hitro obnavljajo, tako na primer se celice želodčne sluznice obnovijo v petih dneh. Če si znamo prisluhniti, nam tudi telo samo hitro pove, da smo ga polomili in kje.«
Zdi se mi, da ljudje velikokrat mešamo prebavo in presnovo. V čem je razlika?
»Vem, vem, da je tako! Prebava poteka v celotnem prebavnem traktu in je razgradnja oziroma razcepitev velikih osnovnih sklopov hrane (beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob) s pomočjo encimov na enostavne gradnike. Presnova pa je proces prehajanja teh razgrajenih snovi prek polprepustne membrane v celice!«
Katere organe za prebavo potrebujemo?
»Najprej usta in zobe, nato požiralnik, želodec, tanko in debelo črevo, jetra in trebušno slinavko. Že iz tega je razvidno, da prebava ne bo dobra, če nam manjkajo zobje, ali če nam jetra ne delajo dobro ali imamo okvarjen drugi organ.
Če hočemo obdržati trdne zobe, moramo poskrbeti za okrepitev čeljustnih kosti, v katere so vsajeni zobje. Imeti moramo dovolj kalcija v pravem razmerju z magnezijem in fosforjem ter vitaminom D. Star recept: jajčne lupine so najboljše! Jedi, ki vsebujejo cink pa so pomembne za utrditev vezivnega tkiva, ki obdaja zobe. Če med umivanjem zob krvavimo iz dlesni, potem nam zagotovo primanjkuje veliko vitamina C in flavonoidnih snovi. Za trdnost zobne sklenine so pomembne jedi, ki vsebujejo fluor. Te so: rženi kruh, prekajeno meso, sardine, pivski kvas, jajca, piščančje meso, peteršilj, drobnjak, pehtran, koper, mjaron in melisa, svinjska jetra in orehi. Vendar moram poudariti, da je v 100 gramih mesa komaj za petino fluora, kolikor ga je v enaki količini orehov. Veliko fluora je tudi v arašidih, pistacijah, kitajskih oreščkih in v ličiju. Stročnice, fižil, soja in grah, pa imajo molibden brez katerega telo fluora ne more izkoristiti. Naloga fluora je, da poveča odpornost sklenine proti kislinam in zavira razvoj bakterij.«
Vem, da je žvečenje hrane zelo pomembno...
»Ja, menda bi morali vsak košček hrane vsaj 30 krat prežvečiti! No, ko smo hrano dobro mehansko prežvečili, smo jo dejansko že v ustih prepojili s prebavnim encimom amilazo, ki že razgrajuje škrob v glukozo. Če nimamo zob, tega ne moremo storiti! Nato hrana potuje v požiralnik. Gotovo ste že slišali za zgago. Ta nastane tedaj, ko je moteno delovanje zgornje mišice, zapiralke. Pri tem vdre želodčna kislina v požiralnik, kar čutimo kot ''pekočo zgago''. Pomagamo si tako, da jemo v manjših obrokih, da shujšamo in si kuhamo čaj iz brinovih jagod ali metin čaj. In od tu gre hrana naprej v želodec...«
Slišala sem, da se menda v želodcu začne zdravje...
»Seveda. Želodec prebavlja hrano tako kemično kot mehansko. Želodec ima prostornino od 50 do 100 mililitrov. Med prehranjevanjem se napolni do enega litra in pri res obilnih obrokih celo do dveh litrov. Notranjost želodca je plast sluznice, ki je iz visokoprizmatskih celic; te se med seboj razlikujejo. Prve izločajo sluz ali mukus, druge želodčno solno kislino HCL, tretje pa predstopnjo prebavnih encimov. Želodčna kislina ustvari ustrezen pH, 1,5 - 4, da encimi lahko delujejo. Tu so encimi, ki razgrajujejo beljakovine in ti delujejo samo v kislem okolju. Poleg tega HCL tudi uniči slabe bakterije in parazite. Mukus ali sluz pa preprečuje, da bi kislina razžrla želodčno steno.«
Eni tarnajo, da imajo preveč, drugi pa premalo kisline...
»Ja, in to je morda največji problem prebave. Izločanje želodčnega soka je pod hormonskim in živčnim nadzorom. V steni sluznice so tudi celice, ki izločajo hormon gastrin, ta pa nadzira količino solne kisline. Svojo vlogo imajo tudi živci. Hrana v ustih namreč sproži poleg slinjenja še ustrezne živčne dražljaje, ki dajo ukaz o povečanem izločanju želodčnega soka. Če je kisline preveč, se hormon gastrin preneha sproščati. Kaj pa povzroča tako pretirano izločanje solne kisline? Najprej neustrezna oziroma pomanjkljiva prehrana, alkohol, kajenje, ki povzroči morda največjo zmedo pri tvorbi želodčne kisline, potem bakterija ''Helicobacter pylori'' ter vsakodnevni pretirani stresi. V stresnih situacijah ali pa zaradi zavrtih čustev dobi telo prek živčnega sistema ukaz, naj naredi več stresnih hormonov. Zanje potrebuje več beljakovin in ustrezno več želodčne kisline. In nenadoma se zgodi, da je kisline preveč, še zlasti, če prizadeti ni zaužil dovolj beljakovin, da bi jih želodec predelal. Rezultat: kisline je preveč in posledica – razjeda želodčne sluznice, ali na požiralniku in dvanajstniku. Tipična znamenja, da imamo preveč želodčne kisline so: bolečine v želodcu neprenehoma 5-6 ur, tudi ponoči ter še večje težave ob živčni napetosti. Hitra pomoč naj bi bila velik kozarec mleka. Hitro pomaga tudi aloa vera; ta deluje celo kot pufer in pomaga tako pri preveliki kot tudi pri premajhni količini solne kisline. Pred preveliko količino HCL pa ščiti sluznico želodca tudi olje pšeničnih kalčkov, bogato z vsemi osmimi frakcijami vitamina E. Izločanja slizine ali mukusa pa spodbujajo jedi, ki vsebujejo cink. Ta obnavlja tudi tkiva, zato je cink pomoč pri zdravljenju poškodovane sluznice. Kje ga dobimo? Veliko ga je v mesu, morski hrani, aloi veri, pivskem kvasu, bučnih semenih, v meti, gorčici, jajcih... Zelnica ali zelni sok vsebuje veliko glutamina in skrajšuje čas celjenja pri razjedah, zato je dobro v takih primerih uživati sladko zelje. To ima veliko količino S-metyilmetionina, ki regenerira želodčno sluznico in jo pomaga pozdraviti. Podobno funkcijo imajo tudi peteršilj in zelena solata.«
Kaj pa vitamini? Nekaj ste že omenili, a le enega...
»Tu so seveda pomembni še drugi, med njimi vitamin A, toda ne v čisti obliki, marveč v predstopnji, v obliki karotenoidov. V čisti obliki pa ga ne smemo uživati, ker je sluznica močno razdražena. Poleg tega potrebujemo še vitamine B kompleksa, posebno folno kislino in vitamin B12, ki podpira obrambo pred skodljivo bakterijo ''helicobacter pylori''. Izredno veliko vlogo ima še vitamin C in papaja, ker vsebuje encim papain; ta močno blaži vnetja in razjede.«
Kaj pa tisti, ki imajo premalo kisline?
»Največji problem je, da ima po 35 letu večina ljudi premalo kisline. V tem primeru se ne morejo beljakovine popolnoma razgraditi v aminokisline, te pa ne morejo prenesti dovolj rudnin v celice. Prebava je slaba in neprebavljene snovi pričnejo v črevesju dobesedno gniti ali vreti. Počasi tako zastrupljamo sami sebe. Znamenja tega so: napenjanje v trebuhu, huda napihnjenost, občutek težkosti, utrujenost po jedi, pekoč občutek v želodcu, ali nabitosti po težkem mesnem obroku, kolcanje, vetrovi in zaprtje.«
Kaj pa rešitev?
»Začele bom drugače: na, kaj smemo, marveč, česa ne smemo uživati! Močno se moramo izogibati beli moki, belemu rižu, enostavnim sladkorejm, ker vse to drastično zmanjša izločanje želodčne kisline. Kaj pa moramo uživati? Pred obrokom je dobro spiti kozarec limoninega ali jabolčnega soka, ali oboje skupaj. Že večkrat sem tudi omenila, da je dobro meso pred jedjo pokapljati še z limoninim sokom ali priložiti žlico brusnične marmelade. Želodčno kislino spodbuja tudi rdeča pesa, avokado, zelena zelenjava in prehrana, ki vsebuje veliko holina: jetra, jačni rumenjak, kvas, lecitin... Pomembno je vedeti, da v primeru pomanjkanja kisline med jedjo ne bi smeli piti vode, ker ta redči želodčni sok, vino pa seveda lahko. Prav tako bi bilo dobro sadje uživati pol ure pred glavnim obrokom in tri ure po njem. Če uživamo zdravo mešano hrano, potem bomo normalno pospeševali nastajanje kisline v želodcu in prej ali slej bomo stanje normalizirali.«
Nekoč ste dejali, da je od količine želodčne kisline odvisno tudi sprejemnje kalcija...
»Ja, in posledično osteoporoza. Pri pomanjkanju želodčne kisline, kar je kot sem že omenila pogost primer po 35 letu, in ob slabi oskrbi z vitaminom C, se kalcij zelo slabo vgrajuje v osteoblaste, to je celice, ki gradijo kost. Če imamo dovolj želodčne kisline, potem se bo kalcij razgrajeval, ioniziral, že v želodcu, saj se lahko samo tak vgrajuje v kosti. Nič nam ne pomaga, da uživamo veliko tablet kalcija, če hkrati ne poskrbimo za to, da ta kalcij ionizira. Neionizirani kalcij je tisti, ki se nabira in povzroča več škode kot koristi, od vnetij do ledvičnih kamnov. In že neštetokrat sem ponovila, da je potrebno kalcij uživati ob ustreznem razmerju z megnezijem, fosforjem in vitaminom D. No, za izločanje želodčne kisline potrebujemo še vitamine B1, B3 in B6.«
In potem hrana potuje naprej v črevesje...
»Rekla sem že, da je v črevesju alkalno okolje. V močno nagubanem tankem črevesju peristaltično gibanje gnete in pomika prebavno kašo naprej. Sočasno poteka absorbcija aminokislin, ogljikovih hidratov oziroma sladkorjev. V tankem črevesju se prebavljajo tudi maščobe. Tu nastopijo žolčne soli, ki pomagajo razbijati maščobne kaplje, da nanje lahko delujejo encimi lipaze. Tanko črevo je dolgo okrog 6 m, vendar ima zaradi nagubanosti absorbcijsko površino kar okrog 300 kvadratnih metrov. Toliko kot luksuzna hiša ali tri, štiri velika stanovanja v bloku! Naloga absorbcije pa je, da razgrajene snovi prehajajo v kri in limfne žile in prek krvi v celice kot končne porabnike hranilnih snovi. Pomembno dolžnost imajo jetra in trebušna slinavka, ki izdelujejo encime za prebavljanje kaše. Jetra tudi shranjujejo glukozo v obliki glikogena, so tudi nekakšna banka vitaminov A,D, E in K ter mineralov. Znana je njihova funkcija razstrupljanja... V debelem črevesju se vsrkavajo voda in minerali, pa tudi vodotopni vitamini; absorbcije drugih snovi ni več. V debelo črevo se izloča le sluz, ki maže iztrebke, da se ti lažje pomikajo proti izhodu.«
Vetrovi, driske ali zaprtje...
»Te težave so dokaz pomanjkanja želodčne kisline, prebavnih encimov, odsotnosti koristnih bakterij in nastanka gnilobnih procesov. Zato moramo takoj začeti uživati veliko balastnih snovi, sadja in zelenjave, ananasa in papaje, polnozrnatega kruha in nemastnih beljakovin. S probiotičnimi bakteriami pa si izboljšamo ravnovesje med ''drobrimi in slabimi'' bakterijami. Z jedmi, ki imajo cink, karotenoidne in flavonoidne snovi ter z vitaminom C si okrepimo črevesno steno in sluznico želodca. Sadne kisline in tanini iz jabolk, breskev, črnega ribeza, nešpelj, kutine in robidnic zmanjšujejo vnetja in preprečujejo gnitje v črevesju. Tudi trpka hrana spodbuja prebavo. Grenke snovi vzburjajo brbončice na jeziku ter spodbujajo izločanje želodčnega soka in encimov. Poveča se tudi peristaltika črevesja. Spodbujavala so tudi nenasičene maščobne kisline omega 3 in sončična semena, arašidi, pšenični in koruzni kalčki. Med aminokislinami so levcin, fenilalanin, tirozin, triptofan in valin. Dobimo jih predvsem v siru in mlečnih izdelkih. Veliko teh grenkih snovi je tudi v čebuli, ta pa ima še veliko žveplenih snovi, kar preprečuje razmnoževanje škodljivih črevesnih bakterij. Tako imenovana natrijeva-kalijeva črpalka prav tako močno vpliva na peristaltiko. Natrija sicer dobimo dovolj s soljo, kalija pa nam ponavadi primanjkuje. Kalij je v artičokah, pivskem kvasu, fižolu, kakavu, lanenem semenu, peteršilju, v pistacijah, špinači, rdeči pesi, pšeničnih otrobih in soji. Toda, zaprtja ne moremo odpraviti, če ne uživamo tudi veliko vlaknin in vode! Kmalu bodo na trgu tudi redkvice, ki kar žarijo za zdravje črevesja, saj uničujejo bakterije in glivice ter razkužujejo sluznico. Kar je narobe v prebavnem traktu, se pokaže tudi na koži. Lepota prihaja od znotraj in mi jo samo izžarevamo!
Marija Merljak, univ.dipl.ing.živ.teh. |
|
Seznam članov
Prijava
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
