Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
 Objavljeno: 11 Dec 2009 19:04 Naslov sporočila: 14. Pristop k poškodovancu v prometni nezgodi |
|
|
 |
|
14.1. Sprejem klica o prometni nezgodi
Intervencija reševalcev ob prometni nezgodi se začne s sprejemom klica o tem dogodku. Ko sprejmemo klic o prometni nezgodi, moramo zabeležiti naslednje pomembne podatke:
* Čas klica.
* Natančno mesto dogodka.
* Telefonska številka klicočega.
* Kakšna nezgoda se je zgodila (pešec, avtomobil, avtobus).
* Koliko je poškodovanih.
Na osnovi dobljenih podatkov se odločimo, kakšno ekipo bomo poslali na mesto dogodka.
Pri večini prometnih nezgod je potrebno poleg medicinskega tudi tehnično reševanje, ki ga izvajajo gasilci. Zato je za učinkovito reševanje pri prometnih nezgodah potrebno takojšnje aktiviranje gasilcev, ki naj z reševalci prispejo na mesto dogodka istočasno. Policijo obvestimo o prometni nezgodi vedno, kadar nam tega ne sporoče oni.
VOŽNJA NA MESTO DOGODKA
Vožnja reševalne ekipe mora biti varna za ekipo in druge udeležence v prometu. Če ob odhodu na intervencijo še niso bili znani vsi podatki o dogodku, jih lahko reševalci med vožnjo izvedo od dežurne sestre ali dispečerja, ki jih medtem skuša dobiti.
14.2. Prihod na mesto dogodka
Ko se reševalno vozilo ustavi na mestu dogodka, mora imeti ves čas prižgane vse signalne luči. Reševalno vozilo postavimo tako, da stoji med mestom nesreče in prihajajočimi vozili na istem voznem pasu (zaščita poškodovanih in ekipe pred naletom vozil). Še posebej je to pomembno, kadar je mesto nezgode na nevarnem, nepreglednem in nezavarovanem kraju.
Reševalno vozilo ustavimo v primerni oddaljenosti od mesta nezgode:
o Ne preblizu, ker bi imeli premalo prostora za oskrbo ponesrečenih. Še posebej pazimo na varno razdaljo v primerih nevarnosti požara, ali ko je požar že prisoten, in ob nezgodah, kjer so udeležena vozila, ki prevažajo nevaren tovor (cisterne).
o Ne predaleč, ker bi imeli reševalci predolgo pot od vozila do mesta nezgode (prenos poškodovanih in opreme).
Reševalno vozilo postavimo tako, da je lahko dostopno za reševalce, ko hodijo v vozilo po dodatno opremo (desna bočna stran in zadnja stran) in za nalaganje poškodovanih. Z vozilom ne ovirajmo drugih intervencijskih vozil. Ne izgubljajmo časa z manevriranjem, ko prispemo na mesto dogodka. Najprej se moramo posvetiti poškodovancem.
VARNOST REŠEVALCEV NA MESTU DOGODKA
Na mestu dogodka morajo reševalci skrbeti tudi za lastno varnost. Poškodovani reševalec ne more učinkovito sodelovati pri reševanju. Med intervencijo grozijo reševalcem naslednje nevarnosti: povoženje (kadar promet še ni ustavljen), udarnine (ob reševanju vkleščenih, nehotna sprožitev varnostne blazine), ureznine (ostri deli razbitin), padci (spolzka tla, neraven teren, pobočja), opekline (požar, kemične snovi), zastrupitev (požar v tunelu, uhajanje nevarnih snovi iz cistern), električne poškodbe (poškodovani električni objekti, nepravilna uporaba defibrilatorja), poškodbe pri posegih (vbodi z ostrimi kontaminiranimi predmeti, stik s kontaminiranim materialom), fizično nasilje (udeleženci v nezgodi, živali na mestu dogodka) i. dr.
Vsak član ekipe izstopi iz reševalnega vozila z zaščitno opremo (uniforma, čelada, maska z vizirjem, zaščitne rokavice (dvojne ali trojne), ustrezna obutev in po potrebi še usnjene rokavice - zaščita pred ostrimi deli poškodovanega vozila) ter z opremo za delo na terenu (zdravniška torba, torba tehnika - reševalca, reanimacijski kovček, imobilizacijska oprema, ostala oprema).
14.3. Vodenje intervencije
Zdravnik je vodja reševalcev in mora oceniti:
* kaj se je zgodilo,
* katere nevarnosti grozijo poškodovanim in reševalcem (naleti vozil, požar, nestabilnost vozil, uhajanje nevarnih snovi, nevarnost električnih poškodb),
* koliko je poškodovanih (živih, mrtvih),
* orientacijsko stanje poškodovancev,
* ali prva ekipa zadošča, ali so potrebne dodatne ekipe in koliko ekip,
* katere službe so še potrebne (gasilci, policija, če jih še ni),
* v kakšnem vrstnem redu bodo poškodovani oskrbovani,
* kdo bo oskrboval posameznega poškodovanca (razporeditev ekipe),
* katere posege je potrebno izvesti,
* ali bo oskrba poškodovanih potekala na mestu dogodka ali v reševalnem vozilu,
* kako bodo poškodovani prepeljani (vrstni red glede na stopnjo nujnosti in glede na transportni položaj - sede, leže),
* komuniciranje z dispečerjem svoje službe,
* obveščanje bolnišnice o številu poškodovanih in o vrsti poškodb (direktno, indirektno).
14.4. Ukrepanje na mestu prometne nesreče
A. Najprej hitro ocenimo celotno situacijo na mestu dogodka.
B. Sledi primarna obravnava vsakega poškodovanca - hitro ocenimo stanje vsakega poškodovanca, in če je potrebno, začnemo z neodložljivimi ukrepi.
C. Zaključimo s sekundarno obravnavo poškodovanca - dokončen natančen pregled in oskrba poškodovanca.
Elementi primarne in sekundarne obravnave poškodovanca se pogosto prepletajo in so odvisne od celotne situacije na mestu dogodka in od stanja poškodovanega.
A. NAJPREJ HITRA OCENA CELOTNE SITUACIJE
NA MESTU DOGODKA
Ugotoviti moramo:
* nevarnost situacije za poškodovane in reševalce (izpostavljeno mesto, nevarnost požara),
* koliko je ponesrečenih (živi, mrtvi),
* kje se nahajajo,
* hitro ocenimo stanje vsakega ponesrečenca in takoj začnemo z oskrbo, če je kateri od poškodovanih življenjsko ogrožen,
* vrstni red oskrbe poškodovanih (triaža),
* potrebo po pomoči dodatnih ekip reševalcev in drugih služb (gasilci).
Za hitro oceno ne smemo porabiti veliko časa. Če je večja nezgoda z več poškodovanimi, ali pa so poškodovana vozila med seboj močno oddaljena, začne del ekipe z oskrbo življenjsko ogroženih, drugi del ekipe pa pregleda ostali teren in dokončno oceni stanje.
S hitro oceno lahko poškodovance razvrstimo po stopnji nujnosti v 3 skupine:
1. neposredno življenjsko ogrožen (urgenten) - n. pr. zastoj dihanja, zastoj cirkulacije, motnje dihanja, huda krvavitev;
2. posredno življenjsko ogrožen (nujen) - n. pr. številne poškodbe, znaki nastajajočega šoka;
3. ni življenjsko ogrožen (nenujen) - n. pr. zlom zapestja.
Najprej in takoj začnemo z oskrbo poškodovancev, ki so v najvišji skupini po stopnji ogroženosti. O triaži odloča vodja reševalcev.
Če je ponesrečencev več, ne moremo sočasno popolnoma oskrbeti vseh, ampak se odločimo za primarno in sekundarno obravnavo poškodovanca. Tak pristop omogoča, da v kratkem času za vsakega poškodovanca ugotovimo stopnjo njegove ogroženosti in po potrebi začnemo s postopki za ohranitev življenjskih funkcij. Ko je poskrbljeno za življenjske funkcije, sledi dokončna (sekundarna) oskrba vsakega poškodovanca.
Pristop primarne in sekundarne oskrbe je lahko učinkovit tudi v primerih, ko je poškodovana le ena oseba, ki se nahaja v situaciji, kjer ni mogoče takoj izpeljati dokončnega pregleda in oskrbe (vkleščen poškodovanec, situacija, ki zahteva umik poškodovanca na varno). Takrat primarno pregledamo in oskrbimo poškodovanca na mestu dogodka, sekundarno (dokončno) pa, ko je na varnem oziroma na lažje dostopnem mestu (izven poškodovanega vozila, v reševalnen vozilu).
Za oskrbo enega hudo poškodovanega sta potrebna vsaj dva reševalca. Pri enostavnejših opravilih lahko zaprosimo za pomoč gasilce, policijo ali očividce (pomoč pri prevezi, imobilizaciji, držanju infuzijske steklenice, prenašanju).
Ekipa si pri oskrbi enega poškodovanca razdeli delo (n. pr. en tehnik nastavlja infuzijo, drug tehnik oskrbi rane, zdravnik pregleduje poškodovanca). Če je poškodovanih več, se reševalci razporedijo tako, da poteka oskrba več poškodovancev sočasno. Prednost pri oskrbi imajo seveda najbolj ogroženi poškodovanci.
KJE ZAČNEMO S PREGLEDOM IN OSKRBO POŠKODOVANCA?
1. Na mestu dogodka
Vse poškodovane s hudimi poškodbami praviloma najprej pregledamo in oskrbimo tam, kjer jih najdemo, torej na samem mestu dogodka (v poškodovanem vozilu, na terenu). Pri poškodovancu preverimo življenjske funkcije, poskrbimo za prosto dihalno pot, zaustavimo pomembnejše krvavitve, ugotovimo vodilne diagnoze, imobiliziramo, vzpostavimo vensko pot, nastavimo infuzijo, apliciramo analgetik in šele nato prenesemo ponesrečenca v reševalno vozilo, kjer nadaljujemo s pregledom in oskrbo (sekundarna obravnava). Izjemoma se odločimo za premeščanje poškodovanca brez primarne obravnave na varno takrat, kadar je situacija ogrožujoča za poškodovanca in reševalce (požar v poškodovanem vozilu, padec poškodovanca v vodo, nevarnost naleta drugih vozil).
2. V reševalnem vozilu
Poškodovanega prenesemo v reševalno vozilo in šele tam začnemo z oskrbo v primerih:
* če stanje poškodovanca ne zahteva takojšnje oskrbe na mestu dogodka (brez znakov prizadetosti življenjskih funkcij, brez poškodbe hrbtenice, samostojno pokreten poškodovanec),
* če zunanje okoliščine ovirajo oskrbo na mestu dogodka (mraz, dež, sneg, tema, promet, gledalci) in takojšnji prenos v reševalno vozilo ne škoduje poškodovanemu.
Seveda moramo poškodovanega pred prenosom v reševalno vozilo pregledati, da ne spregledamo poškodb ali stanj, ki bi zahtevale takojšnjo oskrbo že na mestu dogodka (n. pr. poškodba vratne hrbtenice).
3. Kombinacija
Včasih na mestu dogodka zaradi neugodne situacije izvedemo pregled in le začetne posege (n. pr. ovratnica, zajemalna nosila), nato poškodovanega prenesemo v reševalno vozilo in nadaljujemo z natančnejšim pregledom in dokončno oskrbo (nastavitev infuzije, preveza ran).
B. PRIMARNA OBRAVNAVA POŠKODOVANCA - PRVA OCENA STANJA POSAMEZNEGA POŠKODOVANCA
IN NUJNI UKREPI
Oceniti moramo:
* ogroženost zaradi zunanjih nevarnosti (nevarnost naleta vozil, požara),
* zavest,
* dihanje in morebitno poškodbo vratne hrbtenice,
* cirkulacijo,
* krvavitev,
* vodilne poškodbe,
* stopnjo prizadetosti - " splošni vtis ",
* oskrbo, ki jo poškodovani potrebuje,
* način transporta (sede, leže),
* kakšno spremstvo bo potreboval,
* v katerem reševalnem vozilu bo prepeljan posamezni poškodovanec,
in začnemo z neodložljivimi ukrepi oživljanja, če gre za zastoj ali neposredno ogroženost življenjskih funkcij.
C. SEKUNDARNA OBRAVNAVA POŠKODOVANCA - DOKONČNI PREGLED IN OSKRBA
Ko smo opravili hitro oceno stanja na mestu dogodka in primarno obravnavo poškodovancev, začnemo z dokončnim pregledom in oskrbo poškodovancev (sekundarna obravnava). Če imamo le enega poškodovanca, potekata običajno primarna in sekundarna obravnava poškodovanca sočasno.
Obseg pregleda je odvisen od stopnje prizadetosti poškodovanca, poškodb in časa, ki je na razpolago. Pri sekundarni obravnavi moramo odkriti pomembne poškodbe, ki jih pri primarni nismo opazili in izvesti posege in terapijo, ki jih v okviru primarne obravnave še nismo izvedli.
Pri sekundarni obravnavi moramo ponovno in natančneje:
* oceniti zavest, psihično stanje, vprašati za motnjo zavesti ob poškodbi (pretres možganov),
* oceniti dihanje (frekvenca dihanja, motnje dihanja, avskultacija pljuč - pnevmotoraks, hematotoraks, Sa O2) in oceniti stanje vratne hrbtenice,
* oceniti cirkulacijo (bledica, znojenje, nemir, pulz, krvni pritisk, avskultacija srca, EKG spremljanje),
* najti pomembne poškodbe (vprašamo za lokacijo bolečine, sistematično pregledamo poškodovanca - glava, vrat, prsni koš, hrbtenica, trebuh, medenica, zgornji okončini, spodnji okončini),
* oceniti bolečino,
* najti ostale nevrološke motnje (zenici, motnje senzibilnosti, motorike),
* najti druge motnje (anamneza o preteklih in sedanjih boleznih, poškodbah).
Na osnovi pregleda nadaljujemo z oskrbo. Ves čas oskrbe moramo spremljati življenjske funkcije in ocenjevati stopnjo prizadetosti poškodovanca, saj se njegovo stanje lahko spreminja.
Na mestu nesreče so tudi udeleženci, ki trdijo, da niso resneje poškodovani (n. pr. imajo morda le odrgnino obraza ali jih malo boli prsni koš od varnostnega pasu), so samostojno pokretni in nimajo vidnih težjih poškodb. Vse te paciente vedno vzamemo s seboj, ker potrebujejo natančen pregled in oskrbo v zdravstveni ustanovi. Pri vseh se lahko čez čas razvijejo znaki težjih poškodb (n. pr. notranje krvavitve v glavi, prsnem košu, trebuhu). Če kljub prepričevanju odklanjajo prevoz, jih je potrebno seznaniti z možnimi zapleti, ki se lahko razvijejo. Pri tem naj bosta prisotni vsaj še dve osebi kot priči (reševalci, policisti, gasilci). Pri prepričevanju poškodovanega skušajmo pridobiti sorodnike, da nam pomagajo. Če kljub našim nasvetom poškodovanci odklanjajo oskrbo, jih ne moremo na silo odpeljati s seboj, naročimo pa jim, naj se oglasijo še isti dan v ambulanti na pregled. Vedno zabeležimo njihove osebne podatke.
14.5. Odnos osebja do poškodovanih v prometni nezgodi
Vsak poškodovanec v prometni nezgodi je v stiski. Zato je odnos reševalcev do poškodovancev pomemben del oskrbe med intervencijo.
Upoštevati je treba, da se zaradi psihičnega stresa, poškodbe ali vpliva alkohola in/ali zdravil lahko poškodovani obnaša neustrezno situaciji, ne upošteva ali ne razume naših navodil, se upira ali celo agresivno obnaša. Nekateri poškodovanci so naglušni ali gluhi. Nekateri poškodovanci ne razumejo našega jezika. Nekateri so bili duševno moteni že pred prometno nezgodo.
Pri teh poškodovancih je potrebno pogovor prilagoditi njihovemu stanju in situaciji, saj lahko napačen način razgovora bolnike po nepotrebnem razburi, še bolj zmede, razjezi ali potre in bo oskrba otežena ali celo nemogoča.
Pri agresivnih poškodovancih moramo paziti na lastno varnost in na varnost poškodovanca.
Če nam uspe pridobiti zaupanje poškodovanca, bo sam bolje sodeloval pri pregledu in oskrbi, manj ga bo strah, počutil se bo varnega in verjetnost nastanka konfliktov je zanemarljiva. Če s primernim ravnanjem pri poškodovancu zmanjšamo strah, se bo zmanjšala tudi bolečina, poškodovani se bo bolje počutil in potreboval manj analgezije.
Poškodovanca o njegovem zdravstvenem stanju in prognozi lahko seznanja samo zdravnik. Pred vsakim posegom je treba poškodovancu povedati, kaj bomo storili, zakaj je to potrebno in kako naj pri tem sodeluje. Pred aplikacijo zdravil mu je potrebno povedati, kakšne učinke lahko pričakuje, da ga ne bo strah, ko se bodo pojavili. Poškodovancu povemo, kam ga bomo prepeljali.
Poškodovanec ima pravico odkloniti posege in terapijo, če je psihično urejen in se zaveda posledic odklonitve. O upoštevanju odklonitve odloča zdravnik.
Posebno zahtevno je ravnanje s poškodovanim otrokom, ki zahteva povsem prilagojen pristop glede na starost in stanje otroka, ter na situacijo, v kateri se otrok nahaja. Odprto ostaja vprašanje spremstva poškodovancev s strani svojcev in še posebej spremstva poškodovanega otroka s strani staršev. Odločamo se vsakič sproti ob upoštevanju situacije. Izbiramo odločitve, ki so ugodne za poškodovance, in ki ne ovirajo poteka njihove oskrbe.
14.6. Odhod reševalne ekipe z mesta dogodka
Po hitrem ogledu mesta nezgode in primarni ter sekundarni oskrbi poškodovanih preverimo še enkrat, če ni na mestu dogodka ostal še kdo, ki potrebuje zdravniško pomoč. Ne sme se zgoditi, da po odhodu reševalne ekipe sporočijo z mesta nesreče, da so našli še enega poškodovanca.
Preden odpeljemo z mesta dogodka preverimo tudi, če so vsi člani ekip v reševalnih vozilih, in če smo pobrali in pospravili vso medicinsko opremo, ki smo jo uporabljali na terenu.
Ob odhodu obvestimo dispečerja o tem, da smo odpeljali in kam smo namenjeni. Če imamo življenjsko ogrožene poškodovance, naročimo dispečerju, da obvesti o našem prihodu sprejemno bolnišnico ali pa to storimo sami.
Sprejemno bolnišnico je treba obvestiti:
* koliko poškodovancev bo pripeljanih,
* kakšno je stanje poškodovancev (okvirne diagnoze),
* kdaj bodo poškodovanci pripeljani v bolnišnico.
PREVOZ V BOLNIŠNICO
V reševalnem vozilu dokončamo še pregled in oskrbo, ki do takrat še ni bila napravljena.
Med prevozom stalno nadzorujemo stanje poškodovanega:
* psihično stanje, stopnja zavesti, jakost bolečine,
* dihanje - frekvenca, dviganje prsnega koša, barva kože in sluznic, avskultacija pljuč,
* pulz,
* krvni pritisk - med prevozom je težko natančno meriti RR (zaviranje, pospeški, hrup motorja, zvok sirene), zato si lahko pomagamo z orientacijskimi meritvami sistoličnega pritiska - pri merjenju pritiska palpiramo mesto, ki ga sicer avskultiramo. Ko začutimo utripanje, odčitamo pritisk na skali. To je orientacijski sistolični pritisk poškodovanca. Brez pripomočkov lahko ocenimo orientacijsko pritisk tako: če je tipna arterija radialis, je arterijski pritisk vsaj 80 mg Hg, če je tipna arterija femoralis, je arterijski pritisk vsaj 70 mg Hg, če je tipna arterija karotis, je arterijski pritisk vsaj 60 mg Hg.
* zenici,
* učinkovitost preveze in hemostaze,
* učinkovitost imobilizacije,
* splošni vtis o prizadetosti (stabilnost, nestabilnost, slabšanje, izboljšanje).
Vsi težji poškodovanci morajo imeti nastavljen venski kanal, spremljan EKG in spremljati je treba vrednosti saturacije kisika s pulznim oksimetrom, ter po potrebi dovajati kisik.
Vse kanale in priključke je treba prav tako stalno nadzorovati:
* intubirani poškodovanec (je tubus še v traheji, kontrola lege, je še povezan z respiratorjem),
* sistem za dovajanje kisika (koliko je še kisika v jeklenki, kakšen pretok kisika je nastavljen, je dotok kisika po cevju nemoten (kolena, iztaknitev cevi), je izbrana ustrezna maska, ustrezen % kisika),
* infuzija (je venski kanal še prehoden, je hitrost infuzije primerna),
* EKG nadzor (so EKG nalepke še na mestu, se je kabel iztaknil),
* pulzni oksimeter (možnost napačnega izvida! - umazani ali krvavi prsti, lakirani nohti, premikanje, podhlajenost, hipotenzija, šok, priključenost senzorja, zastrupitev z CO (požar)).
Še posebej nadzorujemo vse omenjeno, kadar je poškodovani nemiren, če ga sami obračamo, prestavljamo in premeščamo na druga nosila.
PRIHOD V BOLNIŠNICO
Zdravnik ob predaji poškodovancev sprejemnega zdravnika seznani z dosedanjim potekom oskrbe. Zdravnik, ki je spremljal poškodovane v bolnišnico, mora tudi izpolniti obrazec Protokol nujne intervencije za vsakega poškodovanega in eno kopijo oddati sprejemnemu zdravniku. Če v ekipi ni zdravnika, bi moral obrazec izpolniti zdravstveni tehnik, v skladu s svojim znanjem.
14.7. Vkleščeni poškodovanci
Vkleščeni poškodovanci morajo biti praviloma oskrbljeni predno se jih iznese iz poškodovanega vozila. Izjemoma jih iznesemo neoskrbljene iz vozila, kadar je nevarnost za poškodovanega in reševalce (izbruh požara v vozilu, izpostavljenost vozila novim naletom, padec vozila v vodo).
Oskrba vkleščenih je odvisna od njihove stopnje prizadetosti in poškodb.
Poškodovancu moramo že v poškodovanem vozilu:
* sprostiti dihalno pot, če je ovirana, in po potrebi začeti z umetno ventilacijo,
* pri nezavestnih vedno namestiti ovratnico, pri moteni zavesti ali pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice,
* zaustaviti večje krvavitve in sterilno pokriti večje rane,
* napraviti imobilizacijo z imobilizacijskim steznikom za izvlečenje iz razbitin - pri nezavestnih, pri sumu na poškodbo vratne in drugih delov hrbtenice,
* nastaviti intravenski kanal z infuzijo,
* aplicirati analgetik v primeru bolečin še pred izvlečenjem iz razbitin,
* izvesti ostale postopke glede na stopnjo prizadetosti in poškodbe.
Pri vozilih, ki imajo zračno blazino (airbag), ki se ni sprožila, je potrebno najprej izvleči ključ iz ključavnice za pogon motorja ali pa odklopiti akumulator vozila (s tem preprečimo možnost sproženja zračne blazine in dodatne poškodbe žrtev in reševalcev).
Z gasilci se dogovorimo, kaj bomo napravili s poškodovancem in kako ga bomo izvlekli. Gasilci, ki izvajajo tehnično reševanje, predlagajo mesto, kjer je najprimerneje odstraniti in razpreti razbitine. Pred začetkom reševanja mora biti vozilo stabilizirano. Tako se prepreči premikanje ali celo prevračanja vozila med intervencijo in s tem možnost poškodb poškodovancev in reševalcev.
Med reševanjem vkleščenih je potrebno paziti na varnost poškodovanca in reševalne ekipe. Poškodovancu damo na glavo čelado (zaščita pred sproščenimi kosi pločevine in drobci stekla), pokrijemo ga z odejo (zaščita pred drobci stekla).
Reševalci, ki oskrbujejo poškodovanca v vozilu, morajo biti ustrezno zaščiteni (čelada z vizirjem, zaščitna uniforma, dvojne rokavice, usnjene rokavice) .
Če je mogoče, delajo reševalci in gasilci sočasno. Če to ni mogoče, morajo gasilci omogočiti dostop reševalcem do poškodovanega in nato počakati, da reševalci izvedejo osnovno oskrbo, ter pripravijo poškodovanca za izvlečenje.
14.8. Prometne nezgode z večjim številom poškodovanih
V primeru prometnih nezgod z večjim številom poškodovanih so pomembni trije elementi: organizacija reševanja, izvedba medicinskega reševanja (reševalci) in izvedba tehničnega reševanja (gasilci). Po hitri oceni situacije, se reševalci in gasilci dogovorijo za izvedbo reševanja.
Menimo, da je vodja reševanja v prometnih nezgodah, kjer ni večjih dodatnih nevarnosti za poškodovane in reševalce, zdravnik. V primerih, kjer je v prometni nezgodi prisotna večja nevarnost za poškodovane in za reševalce (požar, padec vozila v vodo, uhajanje nevarnih snovi), pa vodijo reševanje gasilci, ker je v ospredju tehnično reševanje.
Pri organizaciji reševanja mora zdravnik ali reševalec, če zdravnik ni prisoten, poskrbeti za organizacijo reševanja na mestu dogodka in za organizacijo prihoda dodatnih ekip, transporta poškodovanih, ter za komunikacijo s sprejemno bolnišnico.
Reševalne ekipe bi morale biti opremljene s komunikacijskimi sredstvi za povezavo med seboj, z dispečerjem in z ostalimi službami, ki sodelujejo pri reševanju (gasilci, policija) in z bolnišnicami.
POTEK REŠEVANJA V PRIMERU PROMETNE NEZGODE Z VEČJIM ŠTEVILOM POŠKODOVANIH
* Ocena stanja na mestu dogodka (nevarnost, število poškodovancev, ocena poškodb, triaža).
* Zahteva za dodatno pomoč (dispečer obvesti bližnje, daljne reševalne postaje, lokalne bolnišnice, klicanje osebja na dom).
* Razporeditev ekip po deloviščih.
* Vzdrževanje ustreznega števila ekip, ki delajo na terenu, z nadzorom prihoda svežih ekip in odhoda ekip s ponesrečenci.
* Primarna obravnava - skrb za življenjske funkcije (dihanje, cirkulacija, hemostaza, sterilna preveza večjih ran, imobilizacija).
* Sekundarna obravnava - če je možnost in čas (osebje, oprema, časovna stiska).
* Transportna triaža - po stopnji nujnosti, po načinu transporta, odrediti spremstvo.
* Obveščanje bolnišnice o številu poškodovancev, vrsti poškodb in o času prihoda.
* Prevoz poškodovanih z ustreznim spremstvom v zdravstveno ustanovo.
NAČRT ZA PRIMER NEZGODE Z VEČJIM ŠTEVILOM POŠKODOVANIH
Na prometne nezgode, še posebej na nezgode z večjim številom poškodovanih, je treba biti pripravljen. Te nezgode presegajo zmogljivost reševalnih ekip, ki so na voljo na določenem območju. Zato je potrebno imeti pripravljen načrt ukrepanja za take primere. Načrt naj bi vseboval sheme za:
* aktivacijo lastnih ekip,
* aktivacijo sosednjih reševalnih postaj, aktivacijo lokalnih bolnišnic,
* klicanje osebja v lokalni zdravstveni dom (zdravniki, reševalci, sestre),
* depo rezervne opreme, ki bi bil namenjen za take nezgode,
* seznami osebja z naslovi in telefonskimi številkami,
* seznami reševalnih postaj in bolnišnic s telefonskimi številkami,
* seznami opreme in dostopnost.
ANALIZA INTERVENCIJE
Prav bi bilo, da se po končani intervenciji sestane celotna ekipa in se pogovori o poteku reševanja. Oceniti je potrebno, kje so delali dobro in kje so delali slabo. Smisel analize je objektivna ocena reševanja. Če se ugotovijo pomanjkljivosti in napake, jih je potrebno analizirati in odpraviti, zato da se pri naslednji intervenciji ne bodo več ponovile. Poudariti je potrebno delo, ki je bilo dobro opravljeno in nove izkušnje, ki jih je ekipa pridobila ob reševanju.
Pomembno je, da vsak član ekipe pove, kako je doživel reševanje. Reševalci so namreč med intervencijo pogosto izpostavljeni hudim psihičnim stresom, ki jih obremenijo in jih še dolgo nosijo s seboj. Pri nas se še ne ukvarjamo organizirano s pomočjo reševalcem, ki so doživeli potravmatski stres. |
|
Seznam članov
Prijava
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
