Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Katka · Administrator foruma

Piše: asist. mag. Karin Sernec, dr. med., specialistka psihiatrije

Motnje hranjenja v mednarodnih klasifikacijah bolezni niso uvrščene med bolezni odvisnosti. Kljub temu pa so jim v marsičem podobne.

Tako kot pri odvisnosti od psihoaktivnih snovi (npr.: alkohol, droge, določena zdravila, .) človek ves čas razmišlja le o tem, kako bo dobil snov, ki jo potrebuje, tudi pri motnjah hranjenja oseba ves čas razmišlja le o hrani. Hrana je v tem primeru tista snov, ki je središče vseh razmišljanj: kje in kako jo zaužiti in jo nato čimprej spraviti iz sebe, ali pa, kako se ji upreti. To je 24-urna zaposlitev, preokupacija, celo obsedenost.

Tudi posledice motnje hranjenja so podobne tistim pri boleznih odvisnosti. Kratkoročni odvisnosti (imenovani tudi "medeni tedni"), tekom katere se človek počuti celo boljše kot prej, postane bolj samozavesten, se ne "sekira" in je navidezno uspešnejši, dolgoročno sledi zapiranje vase, vedno večji občutek izgube kontrole in neobvladovanja svojega življenja, socialni umik in zapiranje vase.

Motnje hranjenja so zapletenejša odvisnost od vseh drugih, saj "nevarne snovi" (hrane) ne moremo prenehati uživati, temveč moramo hrano jesti in se jo obenem naučiti uživati drugače in na novo.

Če lahko pri odvisnosti z drugimi snovmi merimo ozdravitev s količino samodiscipline, ki se kaže v "zadnjem kozarcu", "zadnjem jointu" ali "zadnjem šusu", kar daje navidezni občutek, da smo ozdravljeni, tega pri odvisnosti s hrano ne moremo.

Katka · Administrator foruma

Motnje hranjenja zdravimo ambulantno in hospitalno, odvisno od motiviranosti in izraženosti same motnje. Osebe z motnjami hranjenja, ki pridejo k strokovnjaku po pomoč, sprva pogosto kot cilj zdravljenja navedejo željo po prenehanju prenajedanja, bruhanja, stradanja. To so le simptomi njihove motnje in tekom zdravljenja je potrebno ugotoviti ozadje, oziroma dejavnike in vzroke, ki so povzročili njih nastanek, se jih naučiti razumeti in sprejeti.

Motnje hranjenja so ozdravljive, potrebno pa je veliko volje, vztrajnosti in truda. Ozdravljenost ne pomeni le izginotja simptomov, temveč tudi ustrezno psiho-socialno funkcioniranje ter posledičen občutek zadovoljstva s svojim življenjem. Kar po domače pomeni, da se >dobro počutimo v svoji koži<.

Katka · Administrator foruma

Motnje hranjenja lahko ozdravimo le, če prepoznamo vzroke oziroma dejavnike tveganja njihovega nastanka. Z drugimi besedami, ko spet začnemo živeti v svojih telesih, ne da bi preveč razmišljali o tem, kakšno mora biti, da bo pravo, in kaj naj še pojemo, da bi lahko odkrili, kaj si v tistem trenutku zares želimo zase.

Dejavniki tveganja , ki pogojujejo nastanek motenj hranjenja so številni. Le redko lahko pri posamezniku izluščimo le enega. Večinoma gre za kombinacijo večjega števila dejavnikov, ki določeno osebo počasi, a vztrajno vodijo v eno izmed motenj hranjenja. Razdelimo jih lahko na tri skupine: družinske, socio-kulturne in biološko-genetske.
Družinski dejavniki tveganja za razvoj motenj hranjenja

Kronične telesne in duševne bolezni staršev povzročajo pri otroku in mladostniku občutek negotovosti, nestabilnosti in pomanjkanje varnosti. Poglejmo, kaj je povedala Ana:

"Moja mama ima hudo sladkorno bolezen. Pogosto je bila zelo bolna in je morala v bolnico. Nikoli nisem vedela, kdaj bo spet "odšla od mene". Ves čas sem živela v strahu, da se ji bo kaj zgodilo, saj sem videla, da se tudi oče boji in je bil torej moj strah utemeljen. Tolažila sem se s hrano. Tako se nisem počutila tako osamljene."

Podobne posledice ima tudi nefunkcionalen (neustrezen) partnerski odnos v smislu stalnih prepirov, pretirane nadvlade enega od staršev nad drugim ali celo nasilnosti. Ustrezen partnerski odnos je eden najmočnejših varovalnih dejavnikov za zdrav razvoj otroka. Ilustrativna je Petrova pripoved:

"Oče in mama sta se ves čas prepirala, ponavadi zvečer. Ležal sem v postelji in čakal, kdaj se bo spet začelo. Najraje bi kar izpuhtel. Obljubil sem si, da se nikoli ne bom poročil, saj ne bi prenesel živeti na tak način. Pričel sem se basati s hrano. Moje telo je kar "vzhajalo", nobeno dekle se ni zanimalo zame in tako ni bilo nevarnosti."

Pomemben dejavnik tveganja je tudi nefunkcionalno (neustrezno) starševstvo. V tem primeru mora otrok prevzemati vloge, ki jim ni dorasel: posredovalca, pogajalca, amortizerja ali razsodnika med staršema. Nefunkcionalno starševstvo je prisotno tudi takrat, ko eden ali oba starša svojega otroka ali pretirano varujeta, ga želita ubraniti "vsega hudega" ali pa mu prepuščata odločitve in samostojnost, ki ji še ni dorasel. O tem dejavniku tveganja nam veliko pove Andrej:

"Moja mama je kot vojskovodja bdela nad menoj. Na smrt se je bala, da se mi bo v tistem "groznem, nevarnem svetu tam zunaj" kaj hudega zgodilo. Mojega starejšega brata je pri osmih letih povozil avto in je umrl. Jaz sem bil takrat star eno leto. Sprva mi je to ugajalo, kasneje pa sem ugotovil, da se tudi sam vsega bojim. Sošolci so me vedno zafrkavali, da sem reva in tako sem bil raje sam doma kot pa z njimi. Hrana je bila moja edina prijateljica.

Pogoste diete v družini, predvsem s strani matere, seveda tudi niso koristna popotnica za doraščajočega otroka, ki prevzema vedenjske vzorce tistih, ki so mu najbližje. Poglejmo, kaj je doživljala Saša:

"Ko sem bila stara 10 let, me je mama poslala v šolo z dietno malico: v vrečko mi je dala narezan sir, mi prepovedala jesti sendvič, ki so ga jedli vsi drugi otroci, češ, da moram začeti paziti na svojo težo. Bilo me je sram pred sošolci, zato nisem nikoli odprla vrečk s sirom, ki mi jih je mama pripravljala. Mama me je naučila, da je hrana moja največja sovražnica. Moja mama je vedno trpela za tem, da se je videla preveč debelo."

Dejavnik tveganja je tudi uporaba hrane kot vzgojni pripomoček. V tem primeru se otrok pričenja izogibati skupnim obrokom, ali pa se jih že v naprej boji, saj ve, da ga bosta starša zasliševala glede šole, prijateljev, ga kregala in vršila nadzor nad njim. Hrana ni in ne sme biti sredstvo nagrajevanja ali kaznovanja. Preberemo lahko, kaj je povedala Tina:

"Oče me je med kosilom vedno zasliševal, kako je bilo v šoli, zakaj nisem boljše pisala kontrolne naloge in mi pridigal, kako se je on kot otrok veliko več učil in bolj trudil. Kadar sem bila še posebej neuspešna, pa je dejal, da vsaj en teden ne bom dobila pizze (pizza je bila moja najljubša hrana). Zasovražila sem skupne obroke in vso hrano. Kako srečna bi bila, če mi ne bi bilo treba nikoli več jesti."

Pomemben dejavnik tveganja je tudi neustrezna komunikacija med staršema in otrokom. Sem sodijo predvsem tako imenovana "dvojna sporočila". Dvojno sporočilo pomeni, da nam nekdo z besedami zatrjuje eno, z dejanji (vedenjem) pa ravno nasprotno. Jaka se tega dobro spominja:

"Nikoli nisem vedel kaj je res in kaj ni. Prišel sem na primer iz šole in staršema povedal, da sem matematiko pisal tri. Dejala sta, da nič hudega, a me cel teden nista "pocartala" in sta bila nekako odmaknjena od mene. Tudi s prijatelji sem postal izredno negotov, saj se ves čas sprašujem, ali mislijo resno, ko me povabijo s seboj, ali je to le vljudnostna poteza."

Omeniti velja tudi duševne, telesne in spolne zlorabe s strani odraslih do otroka. Vedeti je treba, da otrok za grehe odraslih pogosto išče krivdo v sebi in se posledično čuti slabega, nevrednega spoštovanja in tako razvije slabo samopodobo in nizko samospoštovanje. Pretresljiva je Klarina pripoved:

"Zvečer sem vedno v strahu ležala v postelji in prisluškovala. Kadar je pozvonilo pri vratih, sem vedela, da je moj stric in le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišel k meni "pocrkljat svojo najljubšo nečakinjo", kot je vedno dejal mojim staršem. Počutila sem se umazano in se spraševala, kaj sem naredila narobe, da moram biti tako trpinčena. Odločila sem se, da ne želim nikoli postati ženska. Na koncu sem bila le še okostnjak in stric je nehal prihajati."

Preventivno lahko starši delujejo tako, da pri otroku spodbujajo "zdravo agresivnost" (postaviti se zase, poskusiti nove stvari, upati si stopiti v svet), individualnost ter odprto in direktno komunikacijo, pohvaliti je potrebno trud in ne le dosežen cilj. Zavedati se morajo, da so otrokovi vzorniki in da ne morejo od otroka pričakovati tistega, česar sami ne zmorejo in ga niso naučili.
Socio-kulturni dejavniki tveganja za razvoj motenj hranjenja

Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da se je vloga ženske v zadnjih desetletjih zelo spremenila. Tako je samo po sebi umevno, da je ženska zaposlena, hkrati pa večinoma še vedno prevzema vse naloge, ki so včasih veljale za tradicionalno ženske. Dandanes velja za uspešno tista ženska, ki je hkrati lepa, negovana, zaposlena, izpolnjuje vse tradicionalne funkcije (mati, gospodinja,.) in je seveda vitka. Veliko so k tej " idealni" podobi ženske doprinesli tudi mediji, ki glorificirajo vitkost za vsako ceno. Tako je potrebno odpreti le katero koli revijo namenjeno dekletom in ženskam in že smo dobesedno oblegani z razno raznimi dietami z naslovnic pa se nam smehljajo čudovito lepe, vitke mladenke, modeli, ki v nas vzbujajo občutke krivde ob vsakem gramu zaužite hrane.
Biološko - genetski dejavniki tveganja za razvoj motenj hranjenja

Pomemben dejavnik tveganja je prekomerna telesna teža ob rojstvu in v otroštvu. Debel otrok je tarča posmeha vrstnikov, jeze staršev. Četudi kasneje shujša, je težko popraviti slabo samopodobo, ki si jo je ustvaril o sebi.

Deduje pa se tudi nagnjenost k specifičnim osebnostnim potezam, ki so rizične za razvoj motenj hranjenja. Med njih uvrščamo: perfekcionizem, pretirano storilnost, izrazito pridnost, potrebo po potrjevanju, pohvalah in potrditvah s strani okolice.

Raziskovanje dejavnikov tveganja za razvoj motenj hranjenja poteka po dveh vzporednih poteh: biološki (genski inženiring in nevrotransmiterske funkcije) in psiho-socio-kulturološki. Dokončen odgovor pa bomo najbrž dobili upoštevajoč izsledke obeh, ki jih bo mogoče in jih je že mogoče uporabiti pri načrtovanju najširših preventivnih programov.

Katka · Administrator foruma

Najpomembnejši predpogoj za uspešno zdravljenje je lastna motivacija (želja po spremembi in s tem po zdravljenju). Dokler se oseba sama ne odloči, da želi spremeniti svoje življenje, je nihče ne more k temu prisiliti. Kljub temu pa je potrebno izvajati redne ambulantne pogovore in na ta način motivirati mladostnika ali odraslo osebo za nadaljnje intenzivnejše zdravljenje.

Pri motiviranju mladostnika z motnjo hranjenja za zdravljenje lahko odigrajo zelo pomembno vlogo njegovi prijatelji in sošolci .

Zato je prav, da veste, da so motnje hranjenja resne bolezni, ki zahtevajo strokovno pomoč. Zato je vloga najstnika, ki opazi, da gre pri vrstnici/vrstniku morda za anoreksijo ali bulimijo, v tem, da svojih opažanj in sumov ne zamolči. Skrivanje skrivnosti, da prijateljica bruha po vsakem obroku, ne pomaga. Kasneje kot pride prizadeti do strokovne pomoči, težje in daljše je zdravljenje. Zato naj najstnik izbere zaupno odraslo osebe (starše, učitelja, šolskega svetovalnega delavca) in ji pove o svojih opažanjih ter jo prosi za ukrepanje. Da bi bila nadaljnja pot do zdravljenja čim lažja in čim hitrejša, objavljamo seznam strokovnjakov , kjer lahko poiščete pomoč.

Dejstvo je, da so motnje hranjenja 24 - urna preokupacija, polna občutkov krivde, sramu in tako se slej ko prej vsak odloči, da ne želi več živeti tako naprej in poišče ustrezno pomoč (povprečno mine od 5 do 6 let, da se obolela oseba odloči in poišče strokovno pomoč). Od tega trenutka dalje terapija ne bo služila le vzdrževanju življenja (pomoč pri hranjenju in nadzor nad hranjenjem, infuzije, nazogastrična sonda, psihiatrično in internistično spremljanje) in izvajanju motivacijskega procesa, temveč bo vodila v zdravje (telesno in duševno).

V kolikor so pri osebi z motnjo hranjenja huje prizadete telesne funkcije, v smislu telesnih motenj, je potrebna internistična obravnava, seveda ob psihiatričnem spremljanju. Sicer pa je najustreznejše tisto zdravljenje, ki ne odpravlja le znakov (bruhanje, stradanje, prenajedanje, jemanje diuretikov in/ali odvajal, pretirana telesna aktivnost), temveč ugotavlja tudi vzroke nastanka motnje. To sta vedenjsko - kognitivna psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenjskih vzorcev in stališč preko spoznavnih procesov) in dinamska psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenja preko razumevanja in upoštevanja preteklih izkušenj).

Motivirana oseba, ki nima močno izražene klinične slike ene od motenj hranjenja, se lahko vključi v ambulantno individualno ali skupinskopsihoterapevtsko zdravljenje. Za osebo z bolj izraženo in dalj časa trajajočo klinično sliko ene od opisanih motenj hranjenja, pa je priporočljivo bolnišnično psiohterapevtsko zdravljenje (od 3 do 4 mesece), nato vključitev v izvenbolnišnično psihoterapevtsko skupino in kasneje še večletno ambulantno spremljanje.

Potrebno je poudariti, da so motnje hranjenja ozdravljive. Ozdravljenost ne pomeni samo biti brez znakov, temveč tudi ustrezno psiho-socialno funkcioniranje v ožjem (družinskem) in širšem (šola, služba, prijatelji, .) pomenu.

Pot je sicer dolgotrajna in naporna, vendar zelo pogosto uspešna. Ozdravljene osebe vedo povedati, da jim je izkušnja motnje hranjenja tudi nekaj dala: bolj se cenijo, pridobile so veliko pomembnih spoznanj tako o sebi, kot tudi o življenju nasploh in zato bolj kvalitetno živijo. Preberemo lahko o Almini izkušnji.

"Če bi bila ti, bi bila pogumna. Naredila bi tisto, kar si že dolgo želim in ne bi me skrbelo za posledice, bila bi vesela. Smejala bi se, ko bi se, ko bi bili drugi resni, bila bi preprosta kot ti. In vsi bi rekli, da sem preprosta in bi me imeli zaradi tega radi. Če bi bila ti, ne bi bilo mene. A nekdo potrebuje mene, prav takšnega človeka kot sem. Ti si ti in jaz sem jaz. Vesela sem, da se poznam ."

Iz Labirinta - glasila bolnikov Enote za zdravljenje motenj hranjenja
Pomembni naslovi - več informacij

* Center za zdravljenje bolezni otrok
* KOMZ, Klinični oddelek za mentalno zdravje
* KOMZ, Klinični oddelek za mentalno zdravje: Enota za zdravljenje motenj hranjenja
* Overeaters Anonymous: Slovenska skupnost OA
* Pediatrična klinika: Pedopsihiatrični oddelek
* Psihiatrična ordinacija
* Specialistična psihiatrična ordinacija
* Splošna bolnišnica Slovenj Gradec: psihološka ambulanta
* Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA
* Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana
* Zasebna specilistična psihiatrična ambulanta v Idriji
* ZD Domžale: Psihiatrična ambulanta
* Zdravstveni dom Celje: Psihiatrični dispanzer
* Zdravstveni dom Kranj: Dispanzer za mentalno zdravje
* Zdravstveni dom Maribor: dispanzerji za psihohigieno
* Zdravstveni dom Murska Sobota
* Zdravstveni dom Nova Gorica
* Zdravstveni dom Novo mesto: Razvojna ambulanta
* Zdravstveni dom Piran: Psihohigienski dispanzer Lucija
* ZD Šiška: Psihiatrična specialistična ambulanta za otroke in mladostnike
* Ženska svetovalnica

Katka · Administrator foruma

Motnje hranjenja so čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane.

Motnje hranjenja predstavljajo zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter ne-sprejemanja sebe. Oseba, ki trpi zaradi motenj hranjenja, izraža svoje čustvene težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano v globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali odklanjanje hrane postane izraz osvoboditve notranjih, bolečih in ne-prepoznanih čustev.

Motnje hranjenja se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, kočlovek vso svojo energijo osredotoči na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in problemom. Lahko predstavljajo način obvladovanja življenjskih problemov, ki se zdijo nerešljivi, ali pa gre za prizadevanje kontrolirati lastno telo in življenje v razmerah, ko prizadeti čuti, da ga kontrolirajo drugi. Motnje hranjenja pa so lahko tudi reakcija na dolgotrajno, leta trajajočo, nerazrešeno stresno situacijo.
Vrste motenj hranjenja

Med motnje hranjenja uvrščamo:

* anoreksijo nervozo
* bulimijo nervozo in
* kompulzivno prenajedanje.

Pojavnost anoreksije nervoze se v zadnjih 20-ih letih ni zelo spremenila in znaša v razvitem svetu med 0,5-1%. Drugače pa je pri bulimiji nervozi, kjer ugotavljajo, da strmo in linearno narašča. Sprva so bile številke enake kot pri anoreksiji, danes pa so nekajkrat večje (med 3 in 5%). Podatki za kompulzivno prenajedanje pa še niso znani, saj je to najmlajša kategorija od vseh treh motenj hranjenja.

Tudi razmerje med spoloma se je spremenilo. Sprva so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, danes ni več tako. Tako velja, da na 9 do 10 žensk z anoreksijo nervozo, zboli 1 moški in na 7 do 8 žensk z bulimijo nervozo, zboli 1 moški. Pri kompulzivnem prenajedanju pa naj bi bila porazdelitev med spoloma približno enaka.

Motnje hranjenja so opredeljene kot bolezni od druge polovice prejšnjega stoletja in jih uvrščamo med duševne motnje. Med duševne motnje pa sodijo zato, ker so vzroki za njihov nastanek različne čustvene stiske, čeprav se navzven lahko kažejo s telesnimi znaki. Prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in diuretikov ter pretirana telesna aktivnost so torej le zunanji znaki motenj hranjenja.

Katka · Administrator foruma

Okrevanje od motnje hranjenja

Okrevanje od motenj hranjenja je dolgotrajen proces, pri katerem osebo z motnjo hranjenja čakajo številni izzivi:
priznati si, da ne zmore in ne želi več tako živeti;
najti podporo pri ključnih bližnjih osebah ter si poiskati strokovno pomoč;
dojeti, da je motnja hranjenja simptom – pokazatelj drugih težav in stisk, ki jih oseba doživlja v življenju, in da se jih je za uspešno okrevanje nujno treba dotakniti – prepoznati mora, kakšno funkcijo je imela motnja hranjenja v njenem življenju;
vnovič se učiti prepoznavanja občutka za fizično lakoto in druge telesne potrebe, začeti na spodbuden način skrbeti za svoje telo – brez ekstremnih vedenj, začeti sprejemati raznovrstno hrano, imeti redne obroke;
sprejemanje telesa in prepoznavanje telesnih potreb in občutkov poteka hkrati s prepoznavanjem svojih čustev in izražanjem le-teh. Z razvojem motnje hranjenja je oseba potlačila vase veliko čustev, naučila se jih je “pojesti skupaj s hrano, jih izbruhati iz sebe, jih izstradati”Okrevanje pomeni proces, v katerem se oseba ponovno uči prepoznavati svoja čustva in jih izražati na drugačen način kot preko prehranjevalnega vedenja;
spremeniti način razmišljanja, prevzeti odgovornost za svoje misli. Obsesivne misli, ki se tičejo hrane in telesa, mora prepoznati kot del motnje;
naučiti se izbirati, čemu želi posvečati svojo energijo, čas ter svoje misli;
vzpostavljati realne medosebne odnose, v katerih se lahko izraža, pri čemer pa upošteva tudi sočloveka;
spremeniti način življenja;
prebuditi svoje doživljanje – čut za naravo, živali, ljudi, umetnost, hobije, duhovnost;
iti skozi proces žalovanja za vsemi bolečimi stvarmi, ki so se ji zgodile v življenju, za vsemi leti, ko ni polno živela, in stopiti na pot zavedanja in konstruktivnega nadomeščanja zamujenega;
odrasti, se osamosvojiti;
naučiti se biti potrpežljiva, nežna do sebe.
Okrevanje od motnje hranjenja je zelo oseben proces. Vsaka oseba okreva od motnje hranjenja na svoj način. Motnja hranjenja je v življenju posamezni(ka)ce imela določeno funkcijo. Oseba je razvila motnjo hranjenja, ker je bil zanjo v določenih okoliščinah to najboljši, najbolj ustvarjalen način, da je poskrbela zase. Ni znala in mogla drugače.

Za okrevanje si je treba vzeti čas. Pomaga, če živiš vsak dan posebej in si ne zadajaš prezahtevnih ciljev.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli