Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05
Prispevkov: 997
Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
 Objavljeno: 14 Avg 2009 09:56 Naslov sporočila: Depresija- vredno branja |
|
|
 |
|
Sprašuješ: "Kaj naj naredim, da se mi bo stanje izboljšalo?"Odgovor: Zaposli samega sebe tako intenzivno, da boš imel čim manj časa za razmišljanje. Ukvarjaj se z vsemi mogočimi fizičnimi dejavnostmi: delo, šport, igre, zabave itd. Brez odvečnega razmišljanja, ne boš več spodbujal mračnih čustev, ki tvorijo psihološko stanje, imenovano depresija.
Vse lepo in prav, vendar pa je težava v tem, da ni takšne mogočne motivacije. Najti je potrebno takšno motivacijo, da boš brez večjega napora in truda počel dejavnosti, ki bodo v telesu povzročile ustrezno hormonsko in čustveno ravnovesje. To ravnovesje niha prav pri vsakem posamezniku in nihče ni imun pred psihološkim stanjem, kot je na primer depresija. Od tod tudi toliko ambicij, želja, upanj, sanj itd. Toda midva ne bova razvijala raznih pohlepnih ter družbeno škodljivih ambicij in želja, temveč motivacijo, ki bo zagotavljala osrednjo gonilo pri premagovanju depresivnih trenutkov. Jasno je, da nimaš izrazite volje po neprestani fizični aktivnosti in zdravemu načinu življenja. Vendar pa je takšen način življenja, na fizičnem področju, najbolj učinkovito sredstvo. Da bi pa to omogočila, pa je potrebno najprej nekaj zares in temeljito razumeti. Ne sklepaj prenaglo, da nekaj tako pomenskega in bistvenega resnično razumeš. Naj ti ne bo težko priznati samemu sebi, da nekaj še vedno ne razumeš. S takšnim priznanjem in iskrenostjo dovoliš samemu sebi novo razsežnost razumevanja. Če ni te iskrenosti in odprtosti, potem ne bo nič pomagalo, ne glede na to, kaj boš prebral ali naredil.
Z voljo depresije ni moč odstraniti, ne glede, kako močno si to želiš. In če bi zares razumel vzroke za nastanek depresije, si tega ne bi nikoli več želel. Rad bi, da spoznaš, da je depresija lahko tudi blagoslov.
Iz tvojih vrstic je razvidno, da je težava nekje drugje in ne depresija sama. Prav zato ni nikoli pomagalo, ko si se same depresije skušal znebiti. Trud je bil zaman, ker si se ubadal s posledicami in ne z vzroki. Bilo je, kot da bi se nenehno znova in znova ubadal le z "listi in trnjem", same korenine pa nisi nikoli našel, zato je tudi nisi mogel odstraniti. Odstranjevanje trnov je bil zate hud in težak napor, prav gotovo pa tudi breme tistih, ki so bili v tvoji bližini. Ker se tako krhajo osebni odnosi, se posameznik še bolj ukvarja s svojimi težavami, ki pod pretirano pozornostjo samo še dodatno rastejo. Takšno psihološko stanje izčrpa ogromno energije, vitalne energije, ki nas motivira, nam daje upanje, veselje do dela, raznih opravil, druženja z ljudmi itn. Izčrpane zaloge vitalne energije, vrsta mračnih čustev, misli in razpoloženj, pa tako tvorijo trajno psihološko stanje, ki jo imenujemo depresija. V depresiji se ponavadi znajdemo ravno zato, ker se trudimo odstraniti vsa tista negativna čustva, kot so žalost, razočaranje, obup, stiska, tesnoba ipd. V tistih mladostniških letih, ko so se pričele tvoje težave, se velikokrat znajdemo v kriznih trenutkih zato, ker se osamosvajamo, se postavljamo na lastne noge. Kriza v tistih najstniških letih je nekaj povsem normalnega (v tej sodobni kulturi), seveda pa je takšna psihološka kriza, ki traja deset let ali več, zadosten razlog za temeljito spremembo.
Nedvomno je depresija pri tebi življenjski izziv. Izziv, s katerim se je potrebno soočiti ter ga sprejeti. Spoznanje, da je depresija življenjski izziv, bo sedaj postalo osrednjo gonilo ali motivacija. Resnično je potrebno dojeti, da je zate življenjskega pomena soočiti se s težavami, jih razumeti ter tako znova zaživeti srečno in ustvarjalno. In ne le zato, ker si se depresivnega življenja naveličal ter si tako želiš spremembe, pač pa zato, ker je to izziv tvojega duha, namen tvojega življenja. Tega si nisi sam izbral, zgodilo se je naravno po zakonih, ki vladajo. Sama odstranitev ali celo potlačitev depresije ni trajna rešitev in ne zadovolji potrebe duha. Razumevanje depresije in svojih psiholoških značilnosti, pa tvori boljše in zrelejše razumevanje samega sebe. To je izrednega pomena, zato je nujno, da prav to postane gonilo ali motivacija, ki ti bo pomagala skozi te težke čase.
Kot veš, smo v otroških letih izpostavljeni vzgoji staršev, sorodnikov in drugih, ki nam z raznimi interakcijami ali vplivi izoblikujejo nekakšno pogojenost. V najstniških letih pa se zavest, ki se zaveda- to čutim, to vidim, slišim, tipam, mislim… prične upirati pogojenosti staršev, sorodnikov, učiteljev in drugih. Enostavno: Ta pogojenost, ne ustreza podobi našega duha. To je vir ali vzrok povsem spontanih mračnih ali celo grozljivih razpoloženj, čustev in misli, ki se tako rekoč pojavijo brez razloga. Ker se s tem najstniki uprejo ustaljeni družbi, so velikokrat krivično obsojani. Žal, starejša družba reagira povsem katastrofalno na takšen povsem naraven in vitalen duševni pojav. Zelo pomembno je, da tudi to poznaš, saj je depresija povezana z ožjo in širšo družbo. Družbe ne bova spreminjala, pač pa spoznala, da je dolgoletna depresija bila zaščitno sredstvo upora proti vsem zmotam in lažem tvoje resnice, tvojega smisla življenja. Na primer, da bi se ti vse lepo izšlo: šola, služba, družina, živeti srečno in zadovoljno življenje, brez težav, tesnobe, nemira itd. V takšnem primeru prav gotovo ne bi niti pomislil na kakšno temeljno spremembo. Zamisli se! Toda le v tej temeljni spremembi in preobrazbi človek duhovno raste in zori. Napredek se skriva prav v tej mogočni preobrazbi. V trenutku ko spoznaš, da so depresija in podobne težave pravzaprav ključ do duhovne rasti, se enostavno ne moreš več truditi odstraniti kaj takega, kot je ključ do česa tako pomembnega. Res je, da zmore depresija izredno otežiti življenje. Vendar pa boj, borba sama, je vzrok, zakaj se v vseh teh letih, depresije, še vedno nisi znebil. In dokler se boš boril z njo, se depresije ne boš mogel rešiti. Razvidno je, da si se z depresijo soočil. To je ustrezno in pravilno! Je pa tudi razvidno, da si se z depresijo boril ali skušal na silo odpraviti. To je bilo neustrezno in nepravilno! Potrebno se je ustrezno soočiti kot tudi ustrezno sprejeti. Sprejeti jo kot ključ do temeljne preobrazbe. Tvoj pristop je bil: Ostati enak in odstraniti depresijo- kar je vsekakor nasprotje temeljni preobrazbi. Obstaja pa drug pristop: Sprejeti depresijo in z njo iti skozi temeljno preobrazbo. Ko boš dovolj napredoval, se bodo znaki depresije konstantno zmanjševali ter odstranili. Seveda je za to potrebna vztrajnost, potrpežljivost ter zaupanje vase in svoje sposobnosti. Česar se posameznik tako dolgo oklepa, četudi z bojem, napetostjo in nemirom, postane zanj kaj takega že prava navada. Nobene navade pa se ne znebimo kar čez noč. Zato ne sme manjkati niti ena sama kvaliteta izmed prej navedenih.
Sklep: Klima telesa je narava in njeni naravni pojavi. Klima duha pa so psihološke značilnosti ter razpoloženja. Če spoštujemo telo, se z naravnimi pojavi ne ubadamo, temveč skrbimo, da bo telo zdravo in gibčno. Ukvarjamo se s športom, jogo, zdravo prehrano itd. Če spoštujemo duha, pa se s psihološkimi značilnosti ne ubadamo ter silimo v neko psihološko stanje ali razpoloženje, temveč iščemo resnico duha, pravi pomen bivanja. Se čimbolj spoznamo, sprejmemo kakršni smo in se ne trudimo biti nekaj kar nismo. Sem spada tudi trud, da bi se namerno znebili depresije, ne da bi prej razumeli nastanek pojava, ki ga imenujemo depresija. Po vseh teh letih bo že dovolj, če se postaviš v pravo smer. Prav tako je primerno, da se na vse načine razvajaš ter znebiš vseh mogočih prisil, da je potrebno storiti to in ono, če tega zares ne čutiš. Dovoli si čutiti in misliti to kar čutiš in kar misliš. S tem ni nič narobe. Družba nas nenehno obsoja in govori kaj moramo početi in kaj biti ali postati. Nujno je, da se temu upreš in dovoliš biti to, kar zares si, brez obsojanja in pritožb. Bodi kar se da iskren do sebe, saj je lahko krivično obsojanje in ne-sprejemanje postalo že nezavedni proces. S pravo pozornostjo, poštenostjo in iskrenostjo do sebe boš lahko prepoznal morebitne signale ne-sprejemanja, obsojanja in pritoževanja kot rezultat neustrezne vzgoje, se pravi pogojevanja staršev in ostalih, omenjeno že prej. Prav zato je pomembno, da smo pošteni in iskreni do sebe. Zato, da spoznamo, da se še vedno obsojamo, ne sprejemamo, ne maramo, ali celo zaničujemo, četudi mislimo ali verjamemo, da je vse v redu, da se sprejemamo, imamo radi in delamo vse pravilno. Najprej vadi poštenost in iskrenost, šele nato preveri, če počneš vse pravilno in ustrezno. Poskušaj pustiti preteklost za sabo. Preteklost je povsem ostudna stvar, še posebej, ker v preteklost spada vsa tista grozljiva pogojenost vzgoje in izobraževanja. Vzgoja, ki te ni nikoli sprejemala ter ti nenehno govorila kdo si in kakšen moraš biti, ter ti nakopala veliko težav, katerim si sedaj prepuščen povsem sam, z drobno pomočjo, ki jo iščeš. Prav tako bodi pozoren na vsa mogoča prepričanja, da recimo: ne zmorem, pretežko je, ne splača se ipd. Vsa ta prepričanja škodujejo motivaciji, ki jo trenutno potrebuješ. Poskušaj najti sredstva za motivacijo, ki jih lahko vključiš tukaj zraven. Sredstva, ki te bodo motivirala in spodbujala k aktivnemu življenju, k raznim aktivnostim. Priporočljivo je tudi prebiranje ustreznih tekstov osebnostne rasti. A pazi, da ne boš preveč razmišljal. Razmišljanja ne moremo ustaviti (bilo bi brezupno in škodljivo), lahko pa se na vse mogoče načine zaposlimo. Sprva z aktivnostmi, ki jih radi počnemo, zatem pa počasi vključujemo vse več različnih aktivnosti, ki se nam ponujajo. Seveda z ustreznim počitkom. Svetujem, da še večkrat povsem odprto prebereš nekatere članke in tekste na moji strani. Osebnostna rast ni samo vmesna postaja na poti življenja. Osebnostna rast je pot sama. Življenjska pot brez postaj. Lahko potuješ počasi ali hitro, vendar pa iz te poti življenja ne moreš izstopiti- le počasi potuješ. Pomembno je, da se zavedaš vrednosti osebnostnega dozorevanja, ker takrat pričneš hitreje potovati ali dozorevati. Življenje nam vedno ponuja obilo preizkušenj ter izzivov. Tvoj izziv morebiti res ni eden izmed lažjih, je pa takšen, ki ustreza določeni stopnji rasti. In če to zares razumeš, potem že ta hip potuješ naprej z namenom, da se znebiš depresivnega stanja na ustrezen način, ter vseh mogočih psiholoških ovir, ki te ovirajo, da bi življenje živel v polnosti, morebiti ne tako kot si si zamislil, a vseeno dovolj znosno in ustvarjalno. Pripravljen zbrati dovolj energije in moči za nov začetek, za bolj polno, z izkušnjami bogatejšo življenje. Te izkušnje bodo vir spoznaj in razumevanja ter sredstvo za pomoč drugim. V stanju, ko s svojimi spoznanji in izkušnjami pomagamo drugim, vemo, da smo zadano stopnjo rasti dosegli in da lahko potujemo naprej k novim izzivom, vedoč, da je vsak takšen izziv, blagoslov, za razvoj našega duha.
1. poglavje
Za lažje razumevanje
Poglabljali se bomo v razna psihološka ali duševna stanja, jih skušali bolje razumeti, odstraniti vse neprijetnosti in najti izvor sreče, miru in radosti. Iz izkušenj vemo, da se ne počutimo mirni in radostni, če nas obhajajo razna mračna psihološka stanja. Zato bi bilo dobro, če se lotimo vseh prevladujočih mračnih psiholoških stanj. Takšna stanja so: jeza, depresija, obup, žalost, nemir, frustracija, nestrpnost, nezaupanje, tesnoba.
Poglabljali se bomo v naravo teh psiholoških stanj in tako bolje razumeli samo naravo človeka. Razumevanje teh stanj bo povzročilo, da se bomo v bodoče z njimi lažje soočali, jih prepoznali, jim v miru sledili in jih naposled odstranili. Zakaj je to pomembno? Ker je narava človeka takšna, da obenem ne morejo obstajati svetla ali blažena ter tudi mračna občutja ali razpoloženja. Zato je nujno, če želimo biti srečni in radostni, da najprej razumemo tista občutja, ki nas pri tem ovirajo. Ovir se je potrebno znebiti in z razumevanjem se jih lahko znebimo. Začeli bomo najprej z jezo, ker je ena izmed vodilnih občutij, ki nam krajšajo mir in srečo.
Kaj je torej jeza? Zagotovo ste že vsi bili jezni, zato predvidevam, da vsi poznamo to občutje. Toda kot zgleda, še ji nismo nikoli zares pozorno sledili. Saj bi kaj kmalu ugotovili, da se občutje jeze pojavi takrat, ko nečesa ne moremo ali nočemo sprejeti tako, kot je. Jeza je torej odpor do določenega pojava, da bi ga sprejeli takega, kot je. Preprosto se ne moremo ali nočemo z njim sprijazniti. Navsezadnje imamo svobodno voljo in samo od nas samih je odvisno, če se bomo z nečim sprijaznili ali ne. A se je svet kdaj zanimal za to, če nam je bilo kaj po volji, po godu ali ne? Enostavno nimamo izbire. In naša svobodna volja da lahko nekaj spremenimo, je v stanju jeze le destruktivna ali uničujoča. Zato povzročamo veliko škode, ker psihološkega stanja kot je jeza, ne razumemo. Nič ni narobe, če se jezimo, toda jezo je potrebno razumeti. Življenje nam včasih daje zares težavne izzive in z določenimi situacijami se je resnično težko soočiti in jih sprejeti. To vemo vsi. Toda opazujte jezo, poskušajte jo razumeti, vedite le, da vam je tisto težko sprejeti. Sčasoma bo minilo, ne glede na položaj v katerem ste se znašli. Šele takrat se naprej odločajte. Takšno razumevanje vas bo vedno bolj osvobajalo jeze, se pravi, da boste pripravljeni stvari lažje sprejemati.
Depresija; je stanje globoke žalosti. In razumljivo je, da človek takšne žalosti nima zanimanja ali veselja do življenja. Nesmiselno bi mu bilo govoriti naj se bolj zanima za življenje okrog sebe. Saj ne razume, zato nima zanimanja. Ne moremo ga prisiliti. Le v globlje stanje depresije se spušča. Razumeti je potrebno zakaj pride do tega, zakaj smo žalostni ali nesrečni. Zakaj sploh čutimo žalost? Tukaj se ne pogovarjamo o žalosti, kot je na primer otožnost, katero ponavadi čutimo ob tragičnih trenutkih, kot je izguba drage osebe, premoženja in podobno, ki je ponavadi močno a kratkotrajno, če znamo biti bistri in ustvarjalni. Govorimo o žalosti kot nezadovoljstvu ter nezmožnosti živeti srečno in ustvarjalno. Korenine bomo našli v vzgoji. Nekako smo se navadili, da nekomu vedno služimo, ga poskušamo zadovoljiti. Najprej so to naši starši, zatem učitelji, ko pa se od teh oseb oddaljimo, pa si poiščemo druge ali pa to postane kar naš jaz (ego). V sebi še vedno čutimo željo, da bi nekoga zadovoljili. Gre za zadovoljstvo. Ker za nas življenje samo po sebi nima smisla, iščemo nekoga, ki bi ga lahko zadovoljili. To nam daje smisel življenja. Toda, ali je to res smisel življenja? Da bi nekoga nenehno zadovoljevali, mu služili. Si res želite biti suženj nekoga ali nečesa? Samo preverite in videli boste v kakšnem položaju se zares nahajate. Čutite žalost, ko nekdo v vaši okolici ni nad vami zadovoljen? Skorajda prav gotovo. Saj je cel svet ujet v to past. Tako so vas vzgajali, učili. Prav tako so vam govorili, da morate biti uspešni, da morate v življenju nekaj doseči. In če ne boste uspešni, če tega ne boste dosegli, boste spet razočarani, nesrečni, žalostni. Postali ste suženj samemu sebi. Vaša sreča je odvisna od cilja ali uspeha. Postali ste odvisni. Kako bomo odstranili to odvisnost? Saj si to želimo, kajne? Radi bi bili neodvisni, svobodni, samostojni, prosti vseh ovir. Če ste pozorno sledili, ste lahko opazili eno pomanjkljivost- smisel življenja. Iskati smisel življenja, je enako iskati odvisnost. Vaša sreča bo odvisna od smisla, ki si ga boste zadali. Torej, če hočete zares biti neodvisni, svobodni, samostojni, morate nehati iskati smisel življenja. Drugi tega niso razumeli, zato so bili vzrok, da ste se tudi vi znašli v tej pasti. In spet mora življenje samo dobiti ves smisel in pomen, če hočete odstraniti vso žalost in obup. Spet je potrebno najti tisto radovednost, zanimanje za življenje, ki smo ga v ranem otroštvu izgubili. In kako bomo to našli? Z razumevanjem! Razumeti je treba, kako nam določene želje po uspehu in tuja nagovarjanja povzročajo, da zapademo v stanje žalosti in razočaranja. In bolj kot se trudimo, bolj smo razočarani in nesrečni, dokler se naposled ne znajdemo v stanju depresije. Začeti je potrebno znova, toda zanimati se je treba za življenje samo, poskušati ga najprej čimbolj razumeti, najti tisto povezanost, enotnost, veselje igre, druženja, raziskovanja. Poglejte otroke! Oni sami poznajo najboljše zdravilo proti depresiji, ne vaši zdravniki.
Imeli ste tudi rahel uvid v stanje obupa, ki je čustveni izraz neuspeha. Ko smo neuspešni potrebujemo nove želje, cilje, drugače zapademo v stanje obupa. Nove želje ali cilji nam dajejo upanje, kar je nasprotje obupu. Toda nič nam ne pomagajo, če se iz neuspeha nismo nič naučili. Prej smo lahko spoznali, da je igra uspeha in neuspeha le suženjstvo, katerega se ne bomo rešili, dokler se ne bomo znova začeli zanimati za življenje samo. Ga najprej bolje razumeli in spoznali, da so bile naše želje le zahteve drugih. Prav zato ni nikoli uspelo. Najprej se moramo bolje spoznati, šele takrat bomo vedeli kaj početi, ne da bi zašli v stanje obupa. Šele takrat bomo lahko delali tisto, s čimer se bomo pač ukvarjali, samo zato, ker nas to delo veseli in nas izpopolnjuje. In prav zato ker se ne poznamo, pogosto čutimo nemir in frustracijo, kar povzroča, da smo velikokrat nestrpni. Poznavanje samega sebe pa ni nič drugega, kot poznavanje sveta samega. Nismo ločeni, le zdi se tako. In ker smo se v mislih ločili, smo tudi izgubili vso zaupanje, ki je potrebno zato, da bi se iz izkušenj učili. Saj nam ravno naše lastne izkušnje govorijo o lažnem jazu. Ravno to, da smo vseskozi nezadovoljni nad našim početjem, priča o naši lažnosti. Tako se nam ni potrebno ukvarjati z nemirom, frustracijo in nestrpnostjo, temveč se je potrebno zavedati, da so to le znaki, ki nas nagovarjajo na to, da bi iskali resnico, bistvo. Vaje za pomirjanje torej ne pomagajo. Potrebno se je iz izkušenj učiti, da si znova pridobimo zaupanje. Zaupanje skozi spoznanje in učenje iz izkušenj. Samo nabiranje izkušenj ni dovolj, to je le znak otopelosti. Starost in količina izkušenj daje le nujna razpoložljiva sredstva, možnosti ter priložnosti. Bodite pozorni! Bistvo je iskanje resnice, skozi neposredna osebna izkustva. To govori tudi o odgovornosti in odgovoren posameznik se bo hitro znebil svoje lažnosti ter odkril svojo pravo naravo, kjer se nahaja trajni mir. V osnovi je najprej potrebno spoznati zakone, katerim smo hote ali nehote predani. Prav nič ne gre mimo njih. To so zakoni, kot je na primer zakon vzroka in posledice. Vemo in čutimo, da se nam to kar dajemo vedno nekako vrača. Tako lahko tudi od zunaj opazujemo naše trenutno psihološko stanje. Ampak ne nasedajte raznim tožbam drugih, ki vas skušajo s svojo maščevalnostjo opozarjati na zakon pravičnosti. Ta zakon obstaja zaradi učenja in razumevanja, in ne zaradi maščevalnosti ali krutosti. Vsakdo bolj ali manj deluje v skladu s svojimi željami in zahtevami. In če mu ne ugodite, vas utegne obsojati, zmerjati in obtoževati, samo zato, da bi dosegel svoj cilj, svoj namen. Drznite si pokazati odločen "ne", saj vaš namen ter smisel življenja ni služiti sovražnim in pohlepnim namenom človeštva, temveč živeti polno, ustvarjalno in radostno življenje. Opozarjam, nikoli se ne klanjajte takšnim zahrbtnim potezam. To nima nobenega opravka z zakonom pravičnosti z vaše strani. Oni sami izražajo maščevalnost in nezadovoljstvo ter bodo dejanja in posledice, ki izvirajo iz maščevalnosti in sovraštva tudi poželi. Tudi njihova naloga je, da se učijo brezpogojno ljubiti ter živeti skromno, pravično življenje, ne glede na to, kaj se jim dogaja, kaj dobivajo in česar ne dobivajo. Takšna zabloda človeške pravičnosti je vzrok za nastanek izkoriščanja in suženjstva, ki ga dodatno spodbujajo občutki krivde ter misli in dejanja obsojanja. V takih ljudeh tišči globoka nehvaležnost in pohlep, zato toliko zahtevajo, obsojajo in zavajajo ter pozabljajo na vašo pravico svobodne izbire, na vaše potrebe, trud, težave, razne omejitve in slabosti, muke, srčne želje in da vam lahko s takimi zahtevami in ravnanjem tudi škodujejo. Vi sami iščite resnico, se spoštujte in se cenite; boste že sami odkrili resnico pravičnosti. Vi sami boste odkrili, kolikor vam pripada ter kako zelo se vas ceni, spoštuje in ljubi. Še toliko prej, kolikor bo v vaši notranjosti skromnosti, naklonjenosti in uslužnosti. Nikakor ne dovolite, da vam drugi govorijo o pravičnosti, o tem, kaj si in česar si ne zaslužite. Nikoli, zares nikoli ne pozabite da ste Bitje duha, lepote, resnice in ljubezni, ne glede na to, v kakšni situaciji se trenutno nahajate ter kakšni se čutite sedaj. Vsi ste vredni vse brezpogojne ljubezni in žrtvovanja. Že te vrstice, ki jih sedaj berete potrjujejo to dejstvo. Bodite pozorni glede vsega tega ter raznih prepričanj, ki vas vodijo v skušnjave in pasti. Še posebej smo lahko previdni na zmotna in škodljiva prepričanja, ki delujejo v nas, saj s tem ne dovolimo, da bi se izrazila resnica, resnično stanje, ko na primer verjamemo, da smo nebogljeni, ubogi in si zaslužimo kruta dejanja ter kazni, se lahko zgodi, da si bomo nevede poiskali ljudi, ki nas bodo trpinčili samo zato, da bi si s tem zadostili in opravičili naša zmotna, zgrešena ter lažna prepričanja in verovanja. Ali npr.: verjamemo, da nas drugi ne marajo in ne da bi se zavedali in razumeli zakaj, nas dejansko res drugi zavračajo ter zanemarjajo. Zgodilo se je po zakonu izvršitve ali izpolnitve, toda prepričanje je bilo lažno. Samo sprejeti bi se morali taki, kot smo, z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi. Takrat bi nas tudi drugi pričeli sprejemati in odobravati take, kot smo. Ne bi imeli izbire. Le da tega nismo tako videli, zato tudi nismo mogli razumeti. Če npr.: verjamemo, da smo nevredni, da si nečesa ali nekoga ne zaslužimo, si lahko bistveno zmanjšamo kvaliteto življenja. Ali npr.: verjamemo, da smo zaradi določenega dogodka ali dejanja krivi, se lahko zgodi, da bomo po zakonu privabili določene ljudi, ki nas bodo po nepotrebnem nenehno obsojali samo zato, ker si tistega kar smo takrat storili, nismo odpustili. Nujno je, da se čimveč zavedamo kar se dogaja okrog nas ter znotraj nas samih. Tudi druga zmotna prepričanja obstajajo. Preprosto, v kaj verjamemo, to se utegne tudi zares dogajati. Zgodilo se bo po zakonu delovanja človeškega razuma. Pozorni moramo biti in v sebi poiskati kakšna prepričanja in verovanja se nahajajo. Bodite pošteni, pristni in iskreni. Samo pridobite lahko. In ne vznemirjajte se preveč, če ste skupaj z določenimi, ne ravno prijetnimi osebami, saj vas po zakonu privlačnosti ter zakonu sočasnosti opozarjajo na določeno pomanjkljivost. V osnovi se ljudje privlačimo zaradi podobnih težav in pomanjkljivosti, ki jih nosimo v sebi skrite, ali zaradi podobne zavesti, se pravi, da se na podoben način zavedamo okolice in si jo na podoben način tudi razlagamo. Pojavljajo se nam podobne misli in imamo podobne interese, zanimanja. Torej se lahko na tak ali drugačen način ustrezno učimo, odpravljamo ovire in pomanjkljivosti, ali pa se ustvarjalno učimo ter razvijamo. Pozorni pa smo lahko tudi na zakon spreminjanja (nastajanja in izginjanja) ter pazimo, da se na določene pojave ali predmete (ker je vse minljivo ali začasno) ne navežemo preveč; najbolje sploh ne, saj nas vsaka navezanost drži ujete in povzroča, da se tisto bistveno in resnično v nas ne razvija v skladu z razvojnim zakonom duhovne narave- zakon osebnega ali duhovnega razvoja. Vedite, da je potreba po varnosti vzrok navezanosti, želja po varnosti (posledica je globlja navezanost, ki se je pogosto ne zavedamo) pa je vzrok strahu; to je občutek ali čustvo, ki ga čutimo takrat, ko je globlja nezavedna navezanost ogrožena. Zaradi takšnega nezavednega aktivnega delovanja, je posameznikovo vedenje ali obnašanje pogosto neustvarjalno in destruktivno, razumevanje občutka strahu, pa je zelo ozko in površinsko. Pomembno in potrebno je razumeti navezanost. Življenje je minljivo. Ne iščite varnosti, raje spoznajte svojo pravo naravo na katero ste že pozabili. Takšno razumevanje drastično pripomore, da čimprej dozorimo in spoznamo svojo pravo naravo kot tudi naravo sveta na duhovni ravni. Toda spet opozarjam, da ste pošteni in iskreni. Ne branite svojega jaza, saj je lažno in vas samo ovira, da bi spoznali svojo Resnico. Sebe boste slabo razumeli, pojave okrog sebe prav tako, nesrečni boste in pravzaprav ne boste počeli nobene koristi, ne sebi, ne drugim. Ni niti vaš jaz, le vaša laž! Toda tega se je potrebno zavedati, spoznati. Ne verjemite le besedam. Verjemite temu kar je živo, temu, kar se dogaja okrog vas in tudi znotraj vas. Predvsem pa ne merite korakov napredka, samo oviralo vas bo. Potrebno je zaupanje. Tako se torej počasi približujemo temu kar je resnično, tisti vaši enkratnosti. Bolj kot se boste približali temu, bližje kot boste, bolj se bo začel odpirati vir vaše Biti. In tam se tudi nahajajo lastnosti, kot so prava sreča, radost, ljubezen, modrost, sočutje in plemenitost. Zaman iščete zunaj in nihče vam tega ne more dati, vas o tem poučiti. Le skozi prakso se da to doseči. Naj vam ne bo žal življenja za te reči, saj tako le za to obstaja.
Sedaj pa bomo raziskali globlja mračna, prevladujoča psihološka stanja, kot so: sovraštvo, zavist, pohlep, krivda, nevrednost ali manjvrednost, samovšečnost, agresivnost.
Pri opazovanju in razumevanju globljih psiholoških stanj, bo prišlo do rahle razsvetlitve vaše notranjosti, kar je nujno potrebno zato, ker se teh stanj težje zavedate. Vaša trenutna zavest je preveč ozka in površinska, da bi tem notranjim pojavom lahko v celoti sledili, ko se takšna psihološka stanja pojavijo. Zato ponavadi opazujete ali doživljate bolj posledice, kot pa sama psihološka stanja.
Zelo pogosto notranje stanje sodobnega človeka, je sovraštvo. Lahko ste opazili, da se posamezniki z veliko sovraštva pogosto osamotijo, so nedružabni, ker jih srečanje z osebo nekako sili v to, da se svojega sovraštva začnejo bolj zavedati. Srečanje z določeno osebo jih pripravi do tega, da se sovraštvo v njih izrazi. To je potlačeno sovraštvo, ki povzroča agresivno vedenje posameznikov in ker imajo kritičen odnos do sovraštva, so raje sami, ker sovraštvo takrat ni tako zelo aktivno. Zato so velikokrat nemirni, histerični, neodgovorni, ter se pogosto vmešavajo v tuje zadeve. Preprosto povedano: Ne znajo in ne upajo se soočiti z notranjimi stanji mračnih razpoloženj. Samo soočenje ni dovolj, potrebno je razumeti. Za razumevanje pa je v tem primeru potrebna ne le iskrenost, temveč tudi pogum in odločnost. Ker pa tega primanjkuje, dajem preprosto razlago sovraštva. Kaj je torej sovraštvo? Je ne-sprejemanje tega, kar je. Zavračanje! Torej je zelo podobno, kot pri jezi. Lahko bi tudi govorili o potencirani ali potlačeni jezi, kateri se zaradi dodatne napetosti pridruži agresivnost in napadalnost. V osnovi se precej zmanjša občutljivost, zaradi zmanjšane občutljivosti, pa se poveča destruktivno ali uničujoče ravnanje določene osebe. Od tod torej kritični odnos do sovraštva. V osnovi pa ni nič drugo, kot globlje ali trajno psihološko stanje. In s pravilnim odnosom do sovraštva, lahko to stanje v celoti odstranimo. Kako? Tako kot pri jezi! Le da se v tem primeru od vas zahteva odločnost in pogum. Potrebno ga je najti. In vsakdo ga lahko, če to zares hoče. Kako boste torej ugotovili, če ste sovražni? Opazujte svoje vedenje, obnašanje. To ni težko! A veliko obsojate, zavračate? A vam je v odnosu do mirnih oseb nelagodno? Vse to so že znaki sovraštva.
Zavist. Kaj je zavist? To vsi vemo. Toda zakaj sploh nekomu zavidamo? Zakaj mu tega kar ima, ne privoščimo? Zaradi tekmovalnosti! Takšna tekmovalnost pa je primerjanje. Primerjanje pa je znak sovraštva, je obsojanje, vmešavanje. In ker tekmujemo, hočemo vedno več, hočemo biti vedno boljši na račun nekoga drugega, zatorej se sedaj znajdemo pri pohlepu. V osnovi je pohlep navezanost ali odvisnost. Navezanost na telo, na predmete, na fizično ali materialno. Vsesplošno bi lahko takšna psihološka stanja, kot so zavist, pohlep in samovšečnost označili kot pomanjkljivo razumevanje človekove narave, pomanjkanje duhovnih kvalitet. Zato ne bi nič naredili, če bi se s temi lastnostmi posebej ukvarjali. V bistvu bi jih samo povečali. Če se jih hočemo znebiti, se je treba predati duhovnemu raziskovanju. Gre za vrednotenje. Ko boste ugotovili, da vas materialno, fizično ne zadovoljuje več, se bo vaša zavest spontano začela zanimati za duhovne vrednote. Začeli se boste zanimati za duhovnost in ob zanimanju se bo hkrati zmanjševala vaša navezanost na telo, kar pomeni manj zavisti, pohlepa, samovšečnosti. Gre za polje številnih dimenzij zavesti. Ko vaša pogojena osebnost deluje skozi nižje centre, dojemate realnost, smisel in namen življenja v okvirjih materialnih ali fizičnih vrednot. In ko skozi osebna izkustva, učenje, dozorevanje ali rast odpravljate lastno pogojenost lažne fizične osebnosti, pričnete spoznavati višje in polnejše dimenzije zavesti ter nje skrite ali pozabljene blagoslove, vrline, darove in druge notranje potenciale. Zaradi takšne notranje transformacije se spremeni zavedanje, mišljenje, čustvovanje in ostale lastnosti ali značilnosti. Ta postopek je urejen preko svobodne volje posameznika ter univerzalnih kozmičnih zakonov, ki vladajo in delujejo v vesolju.
Krivda. Kdo je kriv? Zakaj smo sploh krivi? Če sem to jaz, še nismo prišli do konca, kajti pojavi se vprašanje: Kdo me je ustvaril? Nisem se sam! Če sem jaz kriv, je kriv tisti, ki me je ustvaril. Kdo je potem kriv? Toda če krivimo tistega, to tako ali tako ni nič novega, saj ga že od vsega začetka nenehno krivimo ali obsojamo. In kakšna je bila korist od vsega tega? Na to vprašanje mi najbrž ni potrebno odgovarjati. Za hip smo se torej seznanili z nesmislom krivde in obsojanja. Pa vendar je najbolj vpliven dejavnik pri tem, da se čutimo ujetega, da se ne učimo, rastemo in razvijamo ravno zaradi tega, ker se čutimo krivi. Toda zakaj? Vse kar smo storili, kaj delamo in kaj bomo delali, je pogojeno z zakoni delovanja v tem vesolju. Sploh ne moremo narediti drugače, kot vsak trenutek naredimo. Vsako dejanje, ki ga naredimo, je izraz naše celostne notranjosti usklajene z zakoni. To lahko dokažemo in o verjetnosti tega se lahko vsakdo prepriča. A pomembno je, kaj se dogaja v naši notranjosti. Dobro je vedeti, da nam občutek krivde za razliko od občutka odgovornosti jemlje moč. Moč in sposobnost, da bi nekaj naredili, morebiti popravili ali spremenili. Zato je vedno zelo učinkovito in razvojno, če občutek krivde spremenimo v občutek odgovornosti. Toda sami izberite, imate svobodno voljo in svobodo izbire. Boste raje krivi za nekaj ali raje odgovorni? Rezultat je lahko bistveno drugačen. Krivda je fikcija, sredstvo suženjstva, past. Za svoja dejanja pa boste le vi sami odgovarjali. Zato se ne dajte ujeti, ne pustite se, bodite bistri! Imate svobodno voljo.
Podobna past je tudi nevrednost ali manjvrednost. Spet ni nobenega razloga, da bi se čutili nevredni ali manjvredni. Ocenjujete! Toda zakaj? Če ne bi ocenjevali, se ne bi čutili nevredni. Sicer lahko korenine najdemo v vzgoji, izobraževanju, tudi družba nas nenehno ocenjuje, toda ti ljudje nas prav gotovo ne marajo preveč, saj nas drugače ne bi ocenjevali. Če pozorno opazujemo ocenjevanje, lahko opazimo zanimivo lastnost. Na primer, da vam dajem same dobre ocene in pohvale. Na začetku se me boste veselili, a čez čas naveličali. Saj, kakšen smisel pa bi imelo, da bi vam dajal same najboljše ocene brez primerjave. Če pa vam dajem same slabe ocene s primerjanjem, se me boste hoteli čimprej znebiti. Zato se ocenjevanje obnese samo v primerjavah, kjer hlepite po najboljših ocenah. Če ni primerjave, vam tudi najboljše ocene nič ne pomenijo. Na vsak način se gre za primerjanje, o primerjanju pa smo že govorili. Preprosto: Ko primerjamo, takrat ne sprejemamo, pač pa zavračamo ali obsojamo. In v tej pasti obsojanja se boste slej ko prej vsi znašli, ne glede na to, kako privlačno se vam zdi ocenjevanje na začetku. Spodbuja tekmovalnost in takšna tekmovalnost vas drži v ječi, v pasti, kjer se le s težavo razvijate oziroma premikate naprej. Poleg tega pa ste lahko v prvem delu zasledili hude posledice krivde in nevrednosti v smislu zakonskega delovanja zakona vzroka in posledice, delovanja razuma, ter zakona izvršitve. In če vzamemo v vednost tudi to, da smo za vse kar se nam dogaja odgovorni, si lahko bistveno olajšamo življenje in osebnostno rast, z upoštevanjem teh preprostih načel.
2. poglavje
Sporočilo za vse izgubljene
Že od samega začetka čutimo nejasno podobo samega sebe. V sebi nosimo praznino in nevednost. Naša čutila so zazrta navzven in naša pozornost prav tako. Osamljenost in samota nas dušita in v brezupu se predamo tujim, vendar zmotnim prepričanjem o tem, kdo in kaj smo. To so različna mnenja s katerimi se strinjamo in verjamemo, da so prava in resnična, ker se skladajo z našimi željami, kakršni bi radi bili. Pomembno pa je vedeti, da smo se rodili brez želja, zato so te želje sposojene, so od drugih. So le zahteve drugih; kakršni bi naj bili, da bi ustrezali ali ugajali drugim. Najprej so to vaši starši, sčasoma pa se jim pridruži vsa družba, s katero se vsak dan srečujete. In kaj kmalu pride dan, ko spoznamo, da je podoba nas samih lažna in da nam prinaša le neprijetnosti in trpljenje. Takrat se zavedamo da smo izgubljeni, da smo se izgubili. In vse kar nam preostane je, da stare laži in želje zamenjamo z novimi. A ne bo dolgo, ko bo spet prišel dan izgubljenosti, nemira in obupa. In ta dan bo samo še hujši, bolj boleč. Zato je sedaj skrajni čas, da nekaj razumemo.
To kar smo (duša, duh, Jaz, Resnica), imenujte kakorkoli želite, je kot cvet, ki zori. Potrebuje svoj čas, da zraste, zasije, zacveti. To svojo lastno ječo ali pogojenost ne moremo kar tako odstraniti, pa naj si to še tako želimo. Samo še bolj ujeti bomo. Za to težavo obstaja le ena rešitev in to je: Ne se strinjati!
Naj pojasnim. V lastni nevednosti smo bili nekako prisiljeni se strinjati z določenimi mnenji, ki so nam takrat zaradi različnih vzrokov in okoliščin ustrezale. To so bila mnenja, ki so nam govorila da smo takšni ali drugačni (dobri, slabi, prijazni, nesramni itn.) in ker smo jim verjeli, so nam povzročala ujetost in tesnobo. Če pa se zares hočemo spoznati in biti to kar resnično smo, moramo odstraniti vsa mnenja o sebi in se v bodoče z nobenim več ne strinjati. Ne govorim o boju. Nobene potrebe ni, da bi se s kom ali s čim borili. Gre za sproščen upor proti vsem lažem in zmotam o nas samih. Če odstranimo vse laži, ostane le resnica. Povsem razumljivo, kajne? Tisto resnično zares raste in cveti, če so ustrezne razmere. Le za to je potrebno poskrbeti. To je vaša edina prava služba. Da ste na straži, budni in pozorni. In tisto resnično ni ne lepo, ne grdo. Ne dobro, ne slabo. Resnično je, in plemenito je. Potrebna je le vztrajnost in potrpežljivost. Zaupanje vase, pa precej pripomore k samo-uresničenju ali osvoboditvi.
Predstavljajte si vrtnico, ki zori! Potrebno jo je zalivati, se pravi negovati. Mora imeti ustrezno okolje, razmere za rast in razvoj. Najprej se pojavi steblo, listje in nato še cvet, ki se počasi odpira. Pomislite: "…še kakšen teden, in bo." A zgodi se lahko, da vas že jutri preseneti odprt cvet. Prav zato je pomembno da zaupate, da ne dvomite.
A ste kdaj opazovali drevo sredi lepega vremena? Skozi dan prileti na to drevo ogromno ptic. In to kar zaenkrat mislite da ste, je kot ta ptica. Za čas se usede na vejo in kmalu odleti. Sporočilo tega pa je, da ste drevo in ne ptica. Ptice so vaša razpoloženja. So le začasna. Če pa hočemo spoznati drevo, se pravi to kar smo, moramo le nemoteno opazovati različna razpoloženja, ne da bi se jim skušali izogniti ali na silo odpraviti. Če jih bomo videli in sprejeli na tak način, jih bomo tudi razumeli. In razumevanje nas bo osvobodilo začasnih razpoloženj, ki povzročajo le nemir in zbeganost. In v tej osvoboditvi bomo našli trajni mir ter srečo in radost po kateri hrepenimo. Preprosto povedano; samega sebe. Saj v bistvu le po tem zares hrepenimo.
3. poglavje
O modrosti in pravilnem razumevanju
Ste se že kdaj spraševali kaj je modrost? V osnovi se nam moder človek zdi kot oseba, ki veliko zna. A tudi izobražen posameznik daje vtis vedenja, znanja. In pogosto se pojavlja vprašanje, če je za modrost potrebno znanje, se pravi izobrazba. Ali je res nujno da smo izobraženi, če želimo biti modri? In kakšna je sploh nuja, da smo polni modrosti in razumevanja? To bomo kmalu ugotovili, ko bomo raziskali pojme, kot so vzgoja, izobraževanje, ter težave v medčloveških odnosih.
V otroštvu, ko smo predani vzgoji, kažemo veliko zanimanja in odprtosti do okolice in navzočih. Torej smo se pripravljeni učiti in razumeti stvari takšne, kakršne so. Veliko nas zanima in pogosto postavljamo vprašanja, na katera dobivamo le skope informacije. V ozadju vidimo, da že v ranem otroštvu kažemo nagnjenje k modrosti. Modrost bi namreč lahko imenovali tudi pravilno razumevanje. Pravilno razumevanje pa je razumevanje brez predsodkov, prepričanj in vnaprej sprejetih miselnih vzorcev ali drugače: razumevanje in sprejemanje sveta takšnega, kot je. Vsi predsodki in prepričanja nam namreč povzročajo nekakšen domiseln svet ter le s težavo vidimo in razumemo stvari takšne, kot zares so. Pogosto zaradi takšne sleposti tudi trpimo, saj zaradi takšne zamegljene zaznave ne vidimo, kaj se dogaja neposredno pred nami. In nujno je, da težave vidimo in razumemo takšne, kot so, saj jih le tako lahko odpravimo. Vsa lažna ali zmotna prepričanja nam ustvarjajo središče nerazumevanja, kar povzroča človeški jaz. Ker sveta ne razumemo takšnega, kot je, pričnemo opravičevati in vsiljevati naš lažni svet, se pravi naš jaz ali ego. In ker se takšen fenomen zaradi nepravilne in neustrezne vzgoje ter izobraževanja pojavi v vsaki osebi in ker je narava uma le ena, lahko govorimo le o enem jazu. Vsakdo si ga le drugače prisvoji. Nepravilno razumevanje je torej vzrok jaza, ega. Narava ega pa so vsi predsodki, prepričanja, spomini, razna praznoverja in vse kar nas ovira, da bi stvari razumeli takšne, kot so.
Kaj je torej predsodek? Predsodek je vnaprej obdelano mnenje, ki ima sedež v preteklosti in se zatorej ne ujema, sklada s sedanjostjo, z resničnostjo. Njegova narava je zavračanje, skrivanje ali obsojanje tega, česar se zaveda naša zavest. Torej je to mnenje popolnoma zmotno ali zgrešeno, ker preprečuje, da bi stvari videli in razumeli takšne, kot so.
Kaj je prepričanje? Prepričanje je slepo verovanje o verjetnosti nekega pojava, dogodka in nas prav tako ovira, da bi stvari videli takšne, kot so. Trdno smo odločeni, da je lahko samo to verjetno ali možno v kar sami verjamemo oziroma verjame naš jaz, ki biva v svetu iluzij. Resnica nas praktično ne zanima. Torej je tudi to mnenje popolnoma zgrešeno, zmotno. Prav tako nam tudi spomini odvračajo pozornost, da bi opazovali pojave okrog sebe in tudi v sebi takšne, kot se nam kažejo. Razna praznoverja pa so tako ali drugače le izraz posameznikove bede, strahu in obupa. Kot vidite je vse to lažno, neresnično, toda vseeno dovolj živo, da v vsakem od nas ustvari nekakšen izmišljen, ločen svet. In jedro te ločenosti imenujemo ego ali jaz.
Da bomo bolje razumeli, bomo raziskali delovanje jaza. Pogosto to označujemo kot sanje v budnem stanju. Od tod potreba po meditaciji, po tem, da bi se zbudili. To si lahko razložimo kot nekakšno trenje našega izmišljenega sveta z resničnim. Z meditacijo in s pozornim opazovanjem postanemo bolj zavestni naše izmišljenosti ali lažnosti. In ko se lažnosti zavedamo in jo tudi prepoznamo kot laž, laž izgine. Tako lahko z meditacijo odkrijemo našo lažnost, jo samodejno odstranimo, dokler ne ostane le še resničnost. Resnični svet. Kar pomeni tudi lastno resničnost- resnični Jaz. Toda kot zgleda ne razumemo, da z vsem tem delom, ki pogosto zahteva izredno predanost, samo odpravljamo posledice nepravilne vzgoje, izobraževanja, se pravi socializacije. Zares ne bi potrebovali nobenih meditantov in raznih mojstrov, če bi resnično razumeli pomen in vrednost ustrezne, pravilne socializacije. Šele zdaj lahko dojamete, kakšnega izrednega pomena je uvajanje posameznika v ta svet na ustrezen, primeren način. In to že v najzgodnejših letih otroštva. Izmišljen in ločen svet lahko postane neznosen. Za "mlado, še nerazvito dušo", je to breme pogosto pretežko in takrat pride do raznih družbenih, socialnih, psiholoških ali duševnih težav. Takšni posamezniki so velikokrat nasilni, depresivni, nejevoljni in brez zanimanja za življenje. Kot vidite so to posamezniki, ki potrebujejo veliko sočutja in topline, saj so žrtve neustrezne socializacije (vzgoje in izobraževanja). In zdaj se znajdemo na točki ustrezne socializacije, se pravi vzgoje in izobraževanja. Kaj je ustrezna vzgoja? Kakšna je ustrezna vzgoja? In kakšno je ustrezno izobraževanje? Vse premalo se sprašujemo o tem. Premalo časa posvečamo temu. A časa imamo na pretek. Neskončno ga je. Zakaj se ne ukvarjamo s tem, če sedaj vidimo, da je to vir vseh težav, vir vse groze na tem svetu. Morali se bomo začeti ukvarjati s tem. Čimprej, tem bolje. Ta svet je šel že predaleč in vsak nov dan je ogromno, preveč žrtev neustrezne socializacije. Če ste do sem vsaj malo sledili vam je popolnoma jasno, da je sprememba absolutno potrebna. Kaj bomo torej storili in kako bomo to storili? Vsekakor smo iz sledečega izvedeli, da je potrebno odpraviti vsa zmotna prepričanja, predsodke, praznoverja itn., kar ovira posameznika, da bi se jasno zavedal in razumel tako, kot je. In ker se začne pri otrocih, je to še toliko bolj pomembno, saj je otrokova zavest toliko bolj odprta, dovzetna za učenje in razumevanje. Otroci so bistri, iznajdljivi, ustvarjalni in toliko bolj potrebni pravilnega razumevanja. To je razumevanje sveta takšnega, kot je. Zakaj jim potem vsiljujemo naša prepričanja in predsodke? Kdo smo mi, ki se imamo za njihove učitelje? Smo mar res njihovi učitelji? Mar ne vidite? Kaj pravzaprav počnete?! Uničujete jih. Uničujete ta svet. Njihov svet. Naš svet. Le en svet je. Preprosto: Uničujete! Toda tega niste vi ustvarili. Zakaj potem uničujete? Ne morete drugače, kajne? In če je res tako, zakaj še naprej vztrajate? Boste odgovarjali? Verjemite da boste. Za vse bomo odgovarjali. Zatorej odstopite in prepustite to delo in odgovornost nekomu, ki je za to usposobljen. To je ta, ki se je svojih ovir znebil, ki je resničen, zavesten in odgovoren. Resničen človek je tudi poln modrosti, razumevanja, sočutja in ljubezni. In le takšen človek je lahko zares učitelj. Zdaj torej vidite, da je modrost izrednega pomena tako za starejše kot tudi mlajše. Vse je povezano. In če niste na teh odgovornih mestih, pa ste nekdo, ki ima otroke ali pa ste v obdobju odraščanja, kjer boste nekoč morebiti imeli otroke. In kdo jih bo učil? Vidite! Prav vsi smo odgovorni. Poskrbeti je treba, da bo to urejeno, da bodo pravi ljudje na ustreznih mestih, saj le tako lahko spremenimo svet na boljše.
Informativno: Nič ne bo narobe, če podam nekaj budnic in spoznanj. Dobro bi bilo vedeti, kje se trenutno nahaja največ psiholoških ovir za posameznikovo rast in razvoj. To so ovire, ki posameznika ovirajo, da bi spoznal samega sebe, svojo resničnost in spoznal ta svet na podlagi resničnosti. Resnično je torej živo, tisto kar se spreminja, kar dejansko obstaja. To je tisto, čemu dan danes posvečamo vse premalo pozornosti. Preveč se zanimamo za mrtvo, neživo in lažno. Zdaj vemo zakaj je to nekoristno. Povzroča nam ujetost, ločenost in vrsto psiholoških težav. In na žalost to spodbujajo najbolj vplivne organizacije, kot so šole, vzgojni centri, religije in razne politične organizacije. Zato bo na tem področju potrebno veliko dela in vztrajnosti, saj se ravno tukaj nahaja največ lažnih prepričanj, predsodkov in nesmiselnega praznoverja. A koristi lahko le tisti, ki je sam na poti uresničenja, resničnosti. Ki ga lažno, mrtvo ne zanima. To je tisti, ki je iskren, resnicoljuben in se iz lastnih izkušenj pripravljen odgovorno učiti. Takšen posameznik bo prepoznal posledice ozke sebičnosti, lažnosti, jih kot take tudi razumel in ne bo se mu težko odpovedati temu, kar je lažno, neresnično. Tistemu, kar povzroča tesnobo, nemir in obup. Ki pravzaprav ničemur ne koristi, saj ustvarja ločen, izmišljen svet.
4. poglavje
O (brezpogojni) ljubezni
Rad bi se pogovarjal o ljubezni. Videti je namreč, kot da se ljudje zanimamo za ljubezen. Skorajda vsi govorimo o njej in prav vsakdo je že kdaj razmišljal o ljubezni. A naj kar na začetku omenim, da razmišljati o nečem ni nikoli stvar sama, torej je razmišljanje o ljubezni nekaj povsem drugačnega od dejanske, obstoječe ljubezni. Skozi čas smo odkrivali, da se prav vse povezuje z zakoni delovanja, ki veljajo v vesolju. Lahko bi torej rekli, da ima prav vse svojo naravo, svoje življenje. Če se torej hočemo zares pogovarjati o ljubezni, moramo naprej razumeti njeno pravo naravo- ne sme ostati le misel. Kaj je torej narava ljubezni? Kakšno je njeno resnično življenje? Če sploh zares obstaja. Zdaj bo verjetno marsikdo porekel da ljubezen je, da jo čuti ali pa, da jo je že kdaj čutil. Toda kako veste, da je to zares ljubezen? Občutki so prijetni, čutite privlačnost, toda kaj vam daje vedeti, da je to zares ljubezen? Nimate nobene primerjave in sploh se ne morete prepričati, zatorej obstaja velika verjetnost, da ste v popolni zmoti.
Raziščimo zdaj, kaj se dogaja okrog tako imenovane ljubezni. V naši družbi se takšno napačno razumevanje pojavlja takrat, ko srečamo določeno osebo, kajne? Takrat govorimo o zaljubljenosti, ki pa ni nič drugega kot rahla razsvetlitev vaše zavesti. Izziv, ko srečate določeno osebo, vam takšna spontana reakcija govori, kdo in kaj v resnici ste. Ker pa tega ne razumete, začnete izkoriščati ta objekt, to osebo. Še posebej, če omenim, da vaju je vesolje po zakonitosti združilo zaradi preteklih, nerazrešenih dogodkov zakona vzroka in posledice, zakona sočasnosti, ter zakona privlačnosti. To pogosto imenujemo tudi karmična privlačnost ali usodna privlačnost. Najprej posameznika čutita močno privlačnost, pozneje, ko pa v zavest prodrejo razni občutki in čustva nerazrešene preteklosti, pa se prične izkoriščanje in nenazadnje trpinčenje drug drugega. Verjetno je povsem jasno, da govorimo pravzaprav o sovraštvu. In na tem stoji današnji svet. Že samo besede "ljubim te..." pravzaprav velikokrat pomenijo: sovražim te. Samo pomislite! Ko vam nekdo reče "ljubim te", čutite laskavost, zadovoljstvo. Torej vam te besede krepijo ego, jaz. Zelo pogosto vam nekdo pove te besede, ker od vas nekaj zahteva. Torej tudi njemu ali njej te besede krepijo ego, jaz. In ego vedno nekaj zahteva, podreja ali kako drugače manipulira z vami. Samo opazujte njegovo ali njeno reakcijo, ko on ali ona izreče besede "ljubim te...". Za temi besedami se skriva trdno pričakovanje, zahtevanje. In če se ne boste ustrezno odzvali bo nezadovoljen ali nezadovoljna. Mara vas le v določenih okvirjih ali pogojih, zatorej vas ne ljubi, sprejema takšne, kot ste, temveč vas s privlačnimi besedami samo zavaja. To je narava uma in um ne zmore ljubiti. Zna se le igrati z besedami. Ker ne razumemo sovraštva in njegovega nastanka, se urimo v besedah, v tem, kako druge zavajati, ker se bojimo biti sami in odkriti ter spoznati pravo, resnično ljubezen.
"Pozor: Bistvo sporočila je, da ste pozorni na dejansko stanje neodvisno od besed. Če živite v stanju pristne ljubezni, besede niso potrebne, prav tako pa tudi niso nobeno zlo. V nasprotnem primeru pa obstaja velika verjetnost zavajanja in njega hudih ter dolgoročnih posledic."
Um je od objekta, ki se ga zaveda ločen in zna načeloma le obsojati, zavračati in ko mu nekaj ne ustreza, poskuša na vso moč to spremeniti. Od tod potreba po tolikem znanju. Z znanjem imamo moč in sposobnost nekaj spremeniti. In to znanje, ali znanje, ki si ga nabiramo s takšnim namenom, je le orodje sovraštva. To spodbuja družba, religije, šole… torej vas učijo sovražiti. Kot vidite, ne znate zares ljubiti, ne zmorete, ni v vaših močeh, pa naj se še tako zelo trudite. Preprosto: Ljubezen ni stvar jaza. Zelo pomembno je, da to razumete, saj vas le pravilno razumevanje lahko tega odreši. Le s pravilnim in ustreznim razumevanjem se lahko odrešite svojega lažnega jaza. Pravilno razumevanje pa je razumevanje brez predsodkov in prepričanj ter zagovarjanja lastnih stališč, kar povzroča, da branite svojo lažnost, omejenost- lažen jaz. Namreč, s pozornim opazovanjem in razumevanjem boste dojeli, kako poteka igra ega, ki vam prinaša le razne neprijetnosti. In povsem naravno bo, da se boste hoteli teh neprijetnosti tudi znebiti. Toda nujno je, da ste iskreni in resnicoljubni, saj lahko drugače ta proces samo upočasnite ali zavlačujete. Izkušnje in razumevanje teh izkušenj vas bo samo od sebe pripravilo do tega, da bo vaš lažni sebični jaz počasi izginjal. Sama narava vesolja vas bo pripravila do tega, da boste zmožni začutiti tisto ljubezen, ki ni samo misel ali beseda, ki ni stvar ali igra ega. To bo potekalo samo po sebi, po zakonih, ki vladajo in delujejo v vesolju. Postali boste bolj zavestni, budni in samo zavest lahko prepozna ljubezen. Odprta, dovzetna ter sočutna zavest. In nenazadnje boste spoznali, da ljubezen sploh ni stvar, ki bi jo morali iskati, da ni nekaj ločenega od vas, da ni nobeno čustvo ali občutek, temveč, da ste v bistvu to vi sami v polnem razcvetu vaše notranjosti. Kajti ljubezen ni samo čustvo, temveč posebno zavestno psihološko ali duševno stanje duha, ki biva v Enosti- primarnem univerzalnem zakonu. Ljubezen je torej le besedna oznaka za primarni univerzalni zakon Enosti. Občutek ali čustvo, ki ga takrat doživljate, pa je le rezultat ali posledica takšnega zavestnega stanja. Zakonitost ljubezni je namreč takšna, da se v stanju zavedanja ljubezni ne čutite ločeni, česar se zavedate. Zato ni mogoče prepoznati ljubezen kot nekaj ločenega od vas. Ljubezen postane vaš lastni sijaj, ostalo pa so le miselne razlage izkustev, ki so lahko pravoverne, iskrene ali zmotne, zgrešene.
Pogoste pa so izkušnje privlačnosti sovraštva med osebami, kar je seveda nekaj povsem drugačnega, kot je privlačnost ljubezni. Ljubezen…to je vaše celostno Bitje, to kar v resnici ste, pa vam to ni nihče povedal ali pokazal in v lastni nevednosti ste iskali nekje zunaj in upali, da boste morebiti nekega dne našli. A upanje je kot vidite bilo zaman. Če za vas predstavlja ljubezen (ki je pravzaprav le čustvena navezanost) določena oseba, ste od nje odvisni. To morebiti celo čutite, toda težko se vam je s tem soočiti, saj v vas vlada bolesten strah osamljenosti, ki je pogosto vzrok nasilja in krutosti, ne samo ljubosumnosti. Tudi vsi ti nesmisli zvestobe in varanja, so čiste zablode človeškega ega in njegovih nesmiselnih fantazij. Saj so praktično vsi partnerski odnosi, ki jih doživljate in živite osnovani v glavnem na neporavnanih dolgovih iz večne zgodovine vašega zemeljskega bivanja k iskanju Resnice, vaše pozabljene narave. Zakaj sploh zamerite partnerju? Zakaj sploh ideja o zvestobi in varanju? Zamera ni nič drugega kot sovraštvo in slej ko prej bo ta potencialna zamera, to vaše notranje sovraštvo prišlo na dan, na svetlo. Slej ko prej boste prevarani, kajti živite v iluzijah časa in ega, ki v sebi skriva le bedo, gnus in sovraštvo. Naj se še tako trudite preoblikovati človeško bedo in sovraštvo ter ustvarjati izmišljene podobe intimnosti, nežnosti in ljubezni, v bistvu le sami sebe slepite ter zavajate tako sebe kot druge. V resničnem stanju brez časa in jaza varanje ne obstaja, ne glede ne to, kako si ga razlagate. Saj bi potem nenehno varali, vedno, ko bi s kom bili. Kajti vedno obstaja še nekdo drug, nekdo, ki je lahko vaš bodoči potencialni partner, ki bi ga potem takem že sedaj varali. Toda v iluziji časa in jaza tega ne vidite. Tega dejstva nočete sprejeti. Ko se je stvarstvo razdelilo na duhovno in materialno, na dan in noč, ženska in moški itd., na enak univerzalni način obstaja tudi vaša duhovna energija v drugi osebi, ki je vaš partner že od trentka razdelitve. Ni nujno, da ga boste tukaj srečali, toda nekje obstaja. Vaše samo jedro, lepota in bistvo duha v drugi osebi, ki bi ga vedno varali, kadar ste skupaj z določeno osebo. Samo pomislite! Življenje je celota, in Vi in vaš partner, ki izhaja iz celote, ki vidva sta, ta partner je vedno znotraj Vas, v Enosti. To je prava duhovna poroka, ki jo ne more povzročiti nobena človeška roka. Ko boste to Enost, to brezpogojno in resnično ljubezen v sebi znova našli, bo odpadla potreba po izkoriščanju drugih partnerjev ter po vaših igricah tako imenovane zvestobe in prevare. Ne boste več iskali ljubezni in zvestobe v drugih, ne boste več zahtevali, saj ste sedaj/takrat našli kar ste iskali. In ko bo prišel čas snidenja s tem partnerjem, ki sta Eno, boste spoznali to drobno resnico, to, da ste ves čas bili on/ona, da ste ga/jo ves čas imeli v sebi. Morda boste celo presenečeni, ko boste zagledali podobo tiste osebe. Lahko da ste ga/jo že srečali ali celo imeli ves čas pred sabo, pa tega niste videli, prepoznali. Niste prepoznali, ker niste prej odkrili svojo resnično ljubezen in naklonjenost. S takim spoznanjem se hipoma odpravi vso neustrezno ravnanje do samega sebe in do osebe, ki Ste, ki sta. Toda takšna radost in veličanstvo se skriva v naravi vašega duha resnične ljubezni. Sedaj pa živite v lastni zablodi, kjer opravičujete svojo potencialno šibkost in sovraštvo z raznimi obsodbami, kot je varanje. In to samo zato, da vam ne bi bilo treba uvideti in spoznati dejstva o vas, dejstva, kako ste sovražni in polni zamerljivosti. Vsako dejanje tako imenovanega varanja, je izziv, da se v vas izzove resnična brezpogojna ljubezen, ki je nekaj povsem drugačnega od vašega trenutnega odziva zamere in sovraštva, ki nastaja iz navezanosti ali odvisnosti od trenutnega partnerja. To so le omejitve in šibkosti vaše pogojene osebnosti, ki v sebi skriva marsikatero mračno lastnost. V vaši mračni podzavesti se skriva marsikaj in počasi, počasi se boste morali soočiti in sprijazniti z vsem, kar je v vas, z vsem, kar trenutno ste, saj je to edina pot iz vaše ujetosti. Vaš beg povzroča nemir in napetost, za spoznanje resnice pa je pogosto potreben pogum in odločnost. Izmikanje, izogibanje in neodgovornost so edine prave ovire za vaš razvoj, za to, da bi spoznali to kar v resnici ste; se pravi ljubezen sama. Kot vidite, ljubezen ni nekaj zunanjega, prepoznali jo boste v sebi in zmožni jo boste prepoznati tudi v drugih. A začelo se bo pri vas, ko bo jaz počasi izginjal, ko v sebi ne boste čutili ničesar več, kar bi morali braniti, ničesar več, zakaj bi se morali bati, ko bo obstajala le predanost, brezpogojna predanost in naklonjenost do vseh in vsega kar obstaja. Le takrat boste lahko spoznali samega sebe, tisti sijaj, vašo enkratnost. In četudi doživite takšno izkušnjo le za trenutek ali dva, bo univerzalni zakon alkimije prispeval k temeljiti notranji preobrazbi k bolj dovršenemu, razvitemu človeškemu bitju. Vsak napredek vztrajnosti, lojalnosti, zvestobe in potrpežljivosti bo nagrajen preko zakona izvršitve ali izpolnitve. Za konec bi rad dodal še misel, kako pomembno je, da to vsaj delno razumete, saj je že opozorilo na to, da ste z osebo s katero ste skupaj, enostavno povedano zato, ker vam je ta oseba všeč. Zdi se nekako logično. Toda namigujem na to, da se še enkrat zamislite, kaj vam je na tej osebi všeč? Če je to le telo, potem vedite, da se telo postara, lahko tudi zboli, ali pa se preprosto v letih spremeni. Torej ta privlačnost ne bo dolgo trajala. In zgodi se, da boste izgubili določeno osebo ravno takrat, ko jo boste najbolj potrebovali. Lahko vam je oseba všeč zaradi denarja ali premoženja, toda tudi to se lahko izgubi. Lahko tudi zaradi določenih navad, običajev, pogledov, razmišljanja itn., toda tudi to se spreminja. Zdaj torej razumete, da boste tisto kar se spreminja, kmalu nehali marati, če v vas ne bo vsaj malo pristne in iskrene ljubezni vašega notranjega sijaja. In vedite, da ljubezen ne deli ali ločuje. Za ljubezen je vse Eno, tako tisto materialno kot tudi duhovno. Vse je sveto. In ljubezen živi in obstaja skupaj s spremembami, jih ne zavrača, pač pa toplo sprejema. Iz tega torej sledi, da ljubezen ne le obstaja, temveč je tudi najbolj živa in resnična, saj se v svojem skrivnostnem Viru nenehno obnavlja, rojeva in živi, v tem danem trenutku resničnosti. A na vas je, da to resnico sami spoznate. Nihče drug vam je ne mora dati, ker, kot je že bilo rečeno, je to vaše najgloblje bistvo vas samih. Le zavedati se je treba, le spoznati morate. Pot mogoče ne bo lahka, saj se boste nenehno soočali z izkušnjami sebičnega jaza, ki ne bodo preveč prijetne in bodo povzročale tesnobo, zmedo in nemir, kot najmilejše posledice jaza. Toda, če boste predani, se pripravljeni iz izkušenj učiti, predvsem pa vse občutke krivde zaradi preteklosti spremeniti v odgovornost, se utegne tisto živo in resnično kaj kmalu zgoditi. Zares smo odgovorni za vse to kar se nam dogaja. To nam življenje, stvarnost, nenehno nekako sporoča. Vse se nam vrača. Takšen je zakon. Verjemite, da ne bo preveč hudo, če boste to odgovornost sprejeli. In vemo, da znajo začetki biti tudi težavni. A le tako se lahko premaknete naprej, se razvijate in nenazadnje spoznate tisto, po čem ves ta čas hrepenite.
5. poglavje
Šolska vzgoja ter izobraževanje
Prav gotovo se skorajda vsi sprašujemo, zakaj in od kod toliko gorja, skrbi, napetosti, nasilja in podobno. Tako kot včasih iščemo izgubljeno stvar tam kjer je ni ter nikoli ne pomislimo da se morebiti nahaja kje drugje, mogoče na najbolj običajnem, znanem mestu, tako tudi redko kdaj pomislimo, da se vzroki za največ trpljenja in gorja nahajajo na najbolj običajnih in znanih krajih. Eno izmed njih je šola in druge vzgojne ter kulturne ustanove. Šolski sistem je dolgo časa ostajal skorajda nespremenjen, sprememba pa je velikokrat predstavljala samo korak nazaj. Od dne, ko se je pričela uveljavljati šolska obveznost, se je količina nerazumevanja, izkoriščanja in nasilja še dodatno povečala in je sledila škodi, ki so jo že povzročale razne tradicionalne religije. To je zgodovinsko dejstvo. Vsaka religija bolj ali manj sloni na idejah in zahtevah, poleg uničujočih prepričanj in predsodkov. Današnji šolski sistem pa se v bistvu ne razlikuje veliko od religioznega. Sestavljajo ga ideje, pričakovanja in zahteve o tem: kdo ste, kaj morate narediti, in kaj postati. Sestavljen je iz: pohval (dobre ocene) in graj (slabe ocene), zato spodbuja tekmovalnost, kjer se uspešni odobravajo ali celo nagrajujejo, neuspešni pa obsojajo ali celo kaznujejo. Ko pa vam kaj takega pride v kri (v navado), se je tega težko znebiti. Povsem jasno je, da takšna igra obsojanja (sovraštva) ne prinaša koristnih posledic. Tako je šolski sistem v večini primerov postal zelo destruktiven. V šoli se ne ocenjujejo samo izdelki in znanje, temveč tudi posamezniki kot individualne osebe, kar je seveda povsem nekorektno in neustrezno. Kadar ocenjujete, je izredno težko oceniti samo tisto, kar pri otroku ne bo puščalo zamer in drugih psiholoških ran, saj se s svojimi deli velikokrat poistoveti. Tako bi morali biti izredno budni in pozorni, zato bi bilo veliko učinkovitejše, če bi se ocenjevanje v celoti opustilo, ker je določenih posledic primerjanja in obsojanja, ki ga prinaša ocenjevanje, zelo težko odpraviti. Bistvena vrednota šolskega sistema je spomin in pomnjenje na pamet. Razumevanje, ki ga učitelji(ce) zahtevajo, pa je le prisiljeno dojemanje in odobravanje snovi v okvirjih, ki ustrezajo učiteljem. Zato so spletkarsko razvili sistem, kateremu se podrejajo, da bi opravičevali svojo subjektivnost in tako zagovarjali njihova početja, ki škodljivo vplivajo na to mlado družbo polno upanja, veselja in radosti. Sposobnost pomnjenja je odvisna od podedovanih genov intelektualnih sposobnosti. Intelekt je neke vrste bioračunalnik in sam po sebi ne vsebuje nobene inteligence. To je zdaj tudi znanstveno dokazano. Zato se s krepitvijo koncentracije, pomnjenja in s kopičenjem informacij ni nikoli krepila inteligenca, razumevanje in zavestnost. Preprosto povedano je inteligenca prisotnost duha, šolski sistem pa počne ravno obratno- odmaknjenost duha. Z nasilnim razumevanjem, ki ga spodbuja šolski sistem, pride do odmaknjenosti duha, inteligence. Naravno, inteligentno razumevanje ni odvisno od vaše volje, zgodi se, ko so ustrezne razmere. Za inteligentno razumevanje je potrebna pozornost, navzočnost, zanimanje, predanost in zaupanje. Na silo ni mogoče poglobljeno in celostno razumeti, ker se v posamezniku po naravni poti pojavi odpor, kar je nasprotje predanosti in zaupanju, obenem pa se zmanjšuje navzočnost in zanimanje. In takšno psihološko nasilje bomo morali čimprej odpraviti, saj povzroča razne duševne motnje in bolezni, kot tudi porast nasilja v družbi, na ulicah. V šolah ste "prisiljeni" se naučiti tuja spoznanja na pamet, ne glede na to, če vam snov ugaja, se vam zdi zanimiva ali pa ne. To vas ne bo nihče vprašal. Snov, ki se je učite na pamet, pa je velikokrat prenesena od duševno zmedenih posameznikov, bodisi iz naravoslovnih, književnih ali drugih strokovnih ved. Če vas nekdo pri tem sili, lahko to razumemo kot psihološki zločin. Sicer pa, če se uprete, boste na vsak način prikrajšani pri odobravanju, pohvalah in dobrih ocenah, zato vas bo družba še bolj grajala in izločila. Za otroka je to veliko breme, saj hrepeni po odobravanju in sprejemanju. Znano je, da se skorajda vsak otrok, bolj ali manj očitno, temu upre. To je povsem naraven proces. Vsiljevati tuje misli in spoznanja nekomu, obenem pa še ga zaradi upora dodatno kaznovati, je tako grozljivo početje, da se tega ne da niti opisati! To počnejo religije, šole in druge obvezne in neobvezne organizacije, škoda, ki pri tem nastane, pa je izredno velika. Šola vas s takim početjem zavrača, graja in sovraži, zato otroku ne govorite, da mora zaradi lastne koristi v šolo. Samo vedno bolj bo zmeden. Ljudje so po naravi občutljiva bitja in tudi če otrok tega ne zna opisati, lahko sluti, da ga šola zavrača in obsoja. Nič čudnega, da ga srečanje s prvo ljubljeno osebo tako zelo prevzame. To je tako, kot v primeru sestradanega psa, ki je bil tako zelo sestradan, da se je tako zelo najedel, da mu je počil želodec in je umrl. V tistih mladostniških letih, ko najdete svojo "prvo ljubezen", ste ljubezni tako zelo lačni in sestradani, da se takratnih mladostniških posledic ljubezni, ki velikokrat povzročajo trpljenje, ne morete izogniti. To kar je takrat in danes počela religija in druge vplivne ustanove, počne tudi šola. Dolgoletno zavračanje in obsojanje zagotovo ne prinaša koristnih posledic. Zato so huda psihološka trpljenja in bolečine mladostnikov, ki v skrajnih primerih vodijo do samo-uničevanja ali celo samomorov, le logične posledice dolgoletnega obsojanja in sovraštva, ki ga povzročajo religiozni in šolski sistemi. Kot učitelj(ica), ne morete zagovarjati klasičnega in tradicionalnega šolskega sistema, ne da bi odgovarjali za posledice, ki ga takšen šolski sistem prinaša. Posledice pa so izredno hude, vključno s konkretnimi primeri trpečih mladostnikov in žrtvami samo-uničevanja (alkohol, cigareti, prepovedane droge).
Šola bi vas morala spodbujati pri spoznavanju samega sebe, svoje Resnice, saj bi le tako lahko vedeli kaj pozneje v življenju početi, hkrati pa bi postajali vedno bolj občutljivi, zavestni in inteligentni. Sedaj pa je vse odvisno od vaših umskih sposobnosti. Vsa vaša sreča in radost je odvisna od tega ali boste podedovali visoke ali nizke umske sposobnosti. Ves smisel je skoncentriran na najbolj porazen del človeškega telesa- vaš um. Bolj kot ste intelektualno nadarjeni, se slepo prilagajate učnemu režimu ter se trudite, boljše ocene boste imeli in zato več možnosti za napredek, nadaljevanje v študiju. Višja izobrazba vam zagotavlja višji status in s tem možnost večjega denarnega prihodka. A ne glede na to kako privlačno se vam vse to zdi, je vaša zavestnost ozka, inteligenca okrnjena, duh odmaknjen, sebe pa zelo slabo poznate, zato so misli o lepi in spodbudni bodočnosti le čiste iluzije. V življenju bo veliko nepričakovanih dogodkov, zato je vaša sreča na zelo majavih nogah. Zaradi navezanosti na materialno in na svoj lažni jaz, se vam na začetku zdijo pojmi kot so visok status ter bogastvo zelo privlačni, mamljivi in ni potrebno veliko, da nasedate raznim obljubam vaših staršev, učiteljev, prijateljev in drugih, ki vas zavestno ali nezavedno samo zavajajo. Zaradi takšne navezanosti in nevednosti velikokrat hudo zbolite ali kako drugače trpite ter težite k pomanjkanju in izgubi, ker vas odsotnost duha pripravi do takšnih "tragičnih" dogodkov. V bistvu so takšni dogodki vaš blagoslov, saj bodo spoznanja, ki bodo temeljila na teh izkušnjah, pravzaprav vse, kar boste na koncu odnesli.
Poznam primere zanemarjanja duha. V takšnih primerih se vaš duh nahaja v nekakšni psihološki ječi in takrat se je še težje spoznavati, delovati v skladu z lastno Resnico. Takšna psihološka ječa je izraz ali skupek vseh misli in prepričanj o tem, kdo in kaj ste. Ta prepričanja pa imajo korenine v vzgoji in izobraževanju, kateremu se dodatno pridružijo lastna in samovoljna zgrešena prepričanja. Ker se oseba tega ne zaveda, tudi ne ve, v kako grozljivem stanju se pravzaprav nahaja. Vsa sreča, veselje, radost, smeh, vse to so samo maske, laži. Takšni ste lahko na površju, v globinah pa trpite bolj kot si lahko predstavljate. Prav zato je nesmiselno upati na lepo bodočnost, saj vam notranja beda |
|
Seznam članov
Prijava
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
