Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Katka · Administrator foruma

Osteoporoza je sistemska bolezen kosti, ki se izraža z izgubo kostne mase in spremembo arhitekture kosti. To preprosto pomeni, da je osteoporoza bolezen, pri kateri se kosti postopoma redčijo in postanejo krhke, luknjičave in šibke, kar vodi v njihovo lomljivost. Osteoporozni zlom nastane že ob manjših obremenitvah, kot so: padec iz stojne višine, zlom ob dvigu manjših bremen kot na primer dvig vnuka ali pobiranje igrač iz tal. Pomembno je dejstvo, da bolezen poteka tiho in zahrbtno, brez opozorilnih znakov. Ko se pojavijo bolečine po kosteh, znižanje telesne višine, nepravilna ukrivljenost hrbtenice in končno zlomi (najpogosteje zapestja), hrbtenice in pozneje tudi kolka, je bolezen že v napredovalem stadiju. Pomembno je, da bolezen odkrijemo že ob njenem nastanku in jo pravočasno začnemo zdraviti; to je, še preden se pojavijo zlomi.

Pri več kot polovici žensk in približno tretjini moških pride v času življenja vsaj enkrat do zloma kosti zaradi osteoporoze. Čeprav je osteoporoza pred zlomom kosti povsem nema, brez kliničnih znakov, jo je mogoče pravočasno odkriti z merjenjem mineralne gostote kosti (KMG) in s spoznavanjem dejavnikov tveganja za njen nastanek. Poznamo učinkovite načine za preprečevanje in zdravljenje osteoporoze, zato lahko številne osteoporotične zlome preprečimo. (Philip D. Ross)

Kdaj se odločimo za merjenje mineralne kostne gostote (MKG)?

* starost: starost nad 50 let.
* spol: bolj ogrožene so ženske, še posebej ženska po menopavzi.
* zgodnja menopavza (pred 45. letom) ali dalj časa trajajoče obdobje brez menstruacije.
* pojav netravmatskih-osteoporoznih zlomov - že en takšen zlom zadostuje za postavitev diagnoze osteoporoza in je merjenje MKG bolj pomembno za samo sledenje bolezni.
* podatek o zlomu kolka pri najbližjih sorodnikih.
* uporaba kortikosteroidnih zdravil (npr. Medrol), ki se pogosto uporabljajo pri zdravljenju bolezni pljuč, artitisa, vnetne bolezni črevesja, …
* kajenje, alkohol.
* nizka telesna teža (BMI pod 19).
* neuživanje mleka in mlečnih izdelkov.
* nezadostna telesna dejavnost.
* pri sumu na sekundarno osteoporozo - nekatere bolezni vodijo v osteoporozo: primarni hipogonadizem, anorexia nervosa, malabsorbcijski sindrom (vključno kronična jetrna bolezen in črevesne vnetne bolezni), hiperparatiroidizem, transplantacija organov, kronično ledvično popuščanje, daljša imobilizacija, hipotireoza, Cushingov sindrom.

1. Merjenje mineralne gostote kosti MKG na področju hrbtenice, kolka in po potrebi zapestja.
Merjenje MKG predstavlja zlati standard za diagnozo in zgodnje odkrivanje osteoporoze, ki postaja čedalje pogostejša bolezen žensk in moških.

2. Posvet pri zdravniku: Predvsem v primeru odkrite osteoporoze je nujen pregled pri izbranem osebnem zdravniku ali pri zdravniku v ambulanti za osteoporozo. Po izključitvi sekundarne osteoporoze, to je osteoporoze, ki jo povzročajo druga obolenja, in po obveznih laboratorijskih preiskavah se na osnovi podatkov, pridobljenih na posvetu, odločamo za zdravljenje osteoporoze.
Pri odkriti osteopeniji je posvet pomemben za odkrivanje rizičnih dejavnikov za nadaljnje znižanje mineralne gostote kosti. Ob posvetu se zdravnik s pacientom pogovori o stilu življenje, s katerim lahko vsak posameznik pomembno vpliva na razvoj osteoporoze.

3. Laboratorijske preiskave: Za izključitev sekundarne osteoporoze so nujne laboratorijske preiskave, kot so sedimentacija, hemogram, določitev kalcija in fosforja v krvi, določitev alkalne fosfataze, kreatinina, sečnine, jetrnih testov SGOT , SGPT in gama GT, proteinogram, določitev TSH za ugotavljanje sprememb ščitnice in pri moških določitev testosterona.

4. VFA ocena zlomov hrbtenice. Številni zlomi hrbtenice niso diagnosticirani, čeprav so za napoved osteoporoze zelo pomembni.

Kalliste 2008 - 2009 © klinika Kalliste

Katka · Administrator foruma

Osteoporoza
“ Kosti dajejo človeškemu telesu obliko in oporo ter omogočajo gibanje. Kljub navidezni nedejavnosti so vse življenje tudi presnovno prav živahen organ. Osteoporoza je sistemska bolezen kosti z značilno okrnjeno kakovostjo kostnine in zmanjšano kostno maso, kar zveča pojavljanje zlomov že pri majhnih obremenitvah. Kosti postajajo vedno bolj krhke, zlomi pa najpogosteje prizadenejo vretenca, kolke in podlahtnici.

V prvi polovici življenja kostno maso gradimo (najmočneje med 11. in 20. letom), po 35. letu pa se pri obeh spolih začne počasen upad, ki je pri ženskah pospešen prvih nekaj let po menopavzi zaradi manjšega nastajanja ženskih spolnih hormonov – estrogenov. Osteoporoza je pri ženskah pogostejša, vsak peti bolnik pa je moškega spola, vendar večinoma ostane neprepoznan.

Proces “redčenja” kostnine lahko dolga leta poteka tiho in brez opaznih težav privede do zlomov z vsemi posledicami, ki izrazito poslabšajo kakovost življenja: bolečine, ovirana gibljivost, oteženo opravljanje vsakodnevnih opravil ter socialna izolacija.
Zlomi ob majhnih poškodbah so posledica osteoporoze

Najbolj značilna majhna poškodba je padec s stojne višine (tudi zlom zaradi zdrsa na ledu). Najpomembnejši so osteoporotični zlomi vretenc, kolka in podlahti nad zapestjem (t. i. zlom radiusa na tipičnem mestu). Medtem ko zlome kosti rok in nog seveda hitro opazimo, zlomi vretenc nastajajo manj izrazito in jih odkrijemo le v tretjini primerov. Nanje kažejo: zmanjšanje telesne višine za več kakor 3 cm (“čudno” dolg zimski plašč v naslednji sezoni), grba prsne hrbtenice (kifoza) ter bolečine v prsni in ledveni hrbtenici, ki se pojavljajo čez dan, predvsem ob nošnji težjih predmetov ter ob daljšem stanju in sedenju. Prenehajo leže, lahko že v nekaj minutah. Če so bolečine hude, se pomirijo šele z zdravili in daljšim ležanjem. Manjših zlomov včasih tudi z rentgensko preiskavo ni mogoče odkriti, zato je ob takšnih težavah dobro opraviti merjenje mineralne gostote kosti, s katerim obstoj osteoporoze dejansko dokažemo ali ovržemo.

Dejavnike nastanka osteoporoze lahko razdelimo na tiste, na katere ne moremo vplivati – starost, spol, dednost (osteoporoza v družini, zlom kolka pri materi), in tiste, na katere imamo vpliv – kajenje, prekomeren vnos alkohola in prave kave, premalo telesnega gibanja, prehrana, ki v sodobnem svetu pogosto vsebuje preveč živalskih beljakovin in kuhinjske soli (natrijev klorid), premalo pa za kosti pomembnih vitaminov (C, D in K) in mineralov (kalcij, kalij in magnezij, morda tudi silicij). Deloma lahko vplivamo tudi na bolezni in zdravila, ki osteoporozo povzročajo oz. poslabšujejo: zdravljenje s kortikosteroidi (pri nekaterih pljučnih boleznih, boleznih prebavil, revmatskih in avtoimunih boleznih), zgodnja menopavza in daljša obdobja brez menstruacij, ki lahko pri ženskah pomembno znižajo kostno maso. Osteoporozo povzroča tudi pomanjkanje spolnih hormonov in prekomerno delovanje nadledvičnih žlez, ščitnice in žlez obščitnic. Pojavlja se lahko pri vnetnih boleznih črevesja, kroničnih boleznih jeter in ledvic, po presaditvi organov in pri anoreksiji nervozi.

Tudi ob dejavnikih tveganja nikakor ni nujno, da imamo osteoporozo. Kostna masa je lahko le zmerno znižana – gre za osteopenijo, pri kateri verjetnost zlomov še ni pomembno zvečana, večja pa je nevarnost za razvoj osteoporoze.
Merjenje kostne mase

Osteoporozo ugotavljamo z dvoenergetsko rentgensko absorpciometrijo (DXA), s katero merimo mineralno kostno gostoto, navadno nad hrbtenico in kolkom. Dobro je vedeti, da je sevanje pri tej diagnostični metodi zanemarljivo in dejansko manjše od tistega, ki ga v enem dnevu prejmemo iz okolja. Z laboratorijskimi preiskavami krvi in urina preverjamo status vitamina D, kazalce presnove kosti (t. i. “turnover”) in morebitne bolezni, ki povzročajo osteoporozo. Če z meritvijo ugotovimo normalno kostno gostoto ali rahlo zmanjšanje kostne mase brez zvečanega tveganja za pojav zlomov (osteopenija), priporočimo in poudarimo pomen zdravega življenjskega sloga z zadostnim vnosom kalcija in vitamina D ter skušamo zmanjšati škodljivi vpliv morebitnih bolezni in zdravil na kostnino. Pri diagnosticirani osteoporozi je poleg teh ukrepov potrebno tudi specifično zdravljenje.

Z zdravili lahko uspešno ohranjamo kostno maso in preprečujemo zlome, pomembno pa je, da jih jemljemo redno in v skladu z navodili zdravnika. Uspešnost terapije moramo redno spremljati z meritvami kostne gostote (prva leta enkrat na leto, nato na dve leti). Na voljo je več zdravil: najpogosteje uporabljamo bisfosfonate, sledijo selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev (t. i. SERM), hormonsko nadomestno zdravljenje, kalcitonin, stroncijev ranelat in paratiroidni hormon.
Gibanje, kalcij in vitamin D

Za preprečevanje in zdravljenje osteoporoze lahko veliko storimo z redno, primerno telesno dejavnostjo in optimalnim vnosom kalcija ter vitamina D. Količino kalcija, ki smo ga zaužili s hrano, lahko približno ocenimo – večino tega minerala vnesemo z mlečnimi izdelki (1 dl mleka ali jogurta vsebuje 120 mg, 10 dag skute 100 mg in 10 dag sira okrog 800 mg kalcija), z “nemlečno” hrano pa v telo vnesemo približno 330 mg kalcija na dan. Razliko do priporočenega dnevnega vnosa lahko nadoknadimo s kalcijevimi preparati. Priporočen dnevni vnos kalcija je pri ženskah pred menopavzo in pri moških do 65. leta starosti 1000 mg, pozneje pa 1500 mg (gram in pol!), nekoliko manj, če gre za ledvične kamne (600 do 1000 mg). Bistveno večji vnos kalcija prek teh meja ponavadi ni smiselen, saj se korist večinoma ne veča, razen če se kalcij slabše absorbira, npr. pri zdravljenju s kortikosteroidi. Najvišji še varen odmerek kalcija je 2500 mg (večje količine kalcija lahko bistveno zvečajo nevarnost ledvičnih kamnov).

Vitamin D je nujno potreben za metabolizem kostnine, saj zagotavlja absorpcijo kalcija iz hrane in mineralizacijo kostnine, hkrati pa pomembno prispeva k mišični moči in ravnotežju ter zmanjšuje tveganje za zlome. V sodobnem svetu pomanjkanje vitamina D ogroža več kakor polovico starejših od 50 let, še posebno tiste, ki se manj gibljejo in redko zapuščajo stanovanje (premajhno nastajanje vitamina D v koži pod vplivom sončne svetlobe). Priporočen dnevni vnos znaša 400 do 800 IE oz. 10 do 20 mikrogramov.

Telesna dejavnost je zelo pomembna za izgradnjo kostne mase v mladosti in za njeno ohranjanje v drugi polovici življenja, hkrati pa z dobro telesno zmogljivostjo zmanjšujemo tudi možnost padcev, ki se končajo z zlomi.

Z ureditvijo življenjskega okolja in prilagoditvijo gibanja zmanjšamo možnost padcev in udarcev. V stanovanju na mesta, kjer je večja nevarnost za poškodbe, namestimo opornike in držala (kopalnica, stopnice). Izogibajmo se predklonom in dvigovanju težjih bremen, s počasnejšim vstajanjem pa zmanjšajmo možnost padca zaradi vrtoglavice.

Raziskave kažejo, da je ob zgodnjem odkrivanju in zdravljenju osteoporoze moč preprečiti kar polovico zlomov, kar je v starajočem se razvitem svetu ne le pomemben ekonomski, temveč predvsem človeški dejavnik.
Kdaj svetujemo meritev mineralne kostne gostote

Dejavniki tveganja za osteoporozo, ki narekujejo meritev DXA, so:

* prenehanje menstrualnih krvavitev pred letom ali več,
* nastop menopavze pred 45. letom starosti,
* zlom kolka pri materi,
* majhna telesna teža po menopavzi (manj kakor 60 kg),
* več kakor trimesečno zdravljenje s kortikosteroidi,
* hormonske motnje (hipertiroza, hiperparatiroidizem, Cushingov sindrom, hipogonadizem pri moških),
* kronične bolezni jeter in ledvic,
* bolezni prebavil z malabsorpcijo (npr. Crohnova bolezen),
* daljša obdobja negibnosti (imobilizacije),
* presaditev organov in
* anoreksija nervoza.

Meritev DXA opravimo ob zlomih zaradi krhkosti kosti (ob zlomih kolka, vretenc, zapestja in drugih delov ob padcu s stojne višine), zlomih vretenc, ki jih pokaže rentgensko “slikanje”, ob izgubi telesne višine, ob novo nastali grbi prsne hrbtenice in ob sumu na znižano gostoto kosti.
Zdravo življenje za trdne kosti

Kakor pri drugih kroničnih boleznih tudi zoper zvečano krhkost kosti in posledične zlome velja, da zelo veliko lahko storimo sami – z zdravim načinom življenja. Najbolj škodljivo na kostnino delujeta kajenje in prekomerno uživanje alkohola, zato razvadi čimprej opustimo! Dobro je vedeti, da k osteoporozi zaradi večjega izgubljanja kalcija iz telesa z urinom vodi tudi prekomerno uživanje kuhinjske soli in beljakovin živalskega izvora (zelo pogostih spremljevalcev sodobne prehrane). Dobrodejno pa deluje rastlinska hrana – sadje, zelenjava, neoluščena žita, semena in oreški, ki vsebujejo pomembne mikroelemente za trdnost kosti (kalij, kalcij, magnezij, vitamina C in K) in ne povzročajo večje kislosti organizma (kislost pospešuje izgubljanje kalcija iz telesa). Za trdnost kostnine je v vseh življenjskih obdobjih pomembno redno gibanje in zagotavljanje primernega vnosa kalcija (1000–1500 mg/dan) in vitamina D (400–800 IE/dan oz. 10–20 µg/dan).

Katka · Administrator foruma

Dejavniki, ki so udeleženi pri nastanku in napredovanju parodontalne bolezni so številni. Na prvem mestu je bakterijski zobni plak, sledijo starost, nepravilnosti v imunskem odgovoru, nezadostna in nepravilna prehrana, uživanje steroidov, spol, stres, kajenje, genetski dejavnik, sistemske bolezni, diabetes, hormonske spremembe in osteoporoza. Nekateri od teh dejavnikov so skupni pri nastanku osteoporoze in tudi parodontalne bolezni.

Osteopenija pomeni zmanjšanje kostne mase zaradi spremenjenega razmerja med izgubo in obnavljanjem kosti. Prevladuje raztaplajanje mineralov v kosti, kar vodi v osteoporozo, ki je kronična napredujoča bolezen in jo označujejo nizka kostna masa in spremembe v kostni mikroarhitekturi. Oboje vodi do povečane lomljivosti kosti ali povečanega tveganja za zlom. Osteoporoza je torej napredovala resna stopnja osteopenije, pri kateri se pojavijo bolečina in deformacije. Bolezen je fiziološko stanje, ki je vezano na spol in starost in izhaja iz izgube kostnih mineralov in strukturnih sprememb v kosti. Gostota kosti doseže vrh med 20. in 30. letom starosti. Izguba mineralov iz kosti se prične že po 30. letu, se poveča po menopavzi in je približno dvakrat hitrejša pri ženskah kot pri moških. Poglavitni dejavnik pri nastanku osteoporoze žensk v obdobju po menopavzi je pomanjkanje ženskega spolnega hormona estrogena. Vsaka tretja ženska ima v Sloveniji med 50. in 89. letom starosti znake osteoporoze in zato večje možnosti za zlome kosti. V ZDA na primer osteoporoza prizadene več kot 20 milijonov ljudi, pretežno žensk. Kot posledico tega ugotovijo vsako leto dva milijona zlomov. Najpogostejši zlomi zaradi osteoporoze so zlomi zapestja, vretenc, kolka, reber in sramne kosti.

PARODONTALNA BOLEZEN

Parodontalna bolezen je kronično vnetje obzobnih tkiv. S kopičenjem bakterij na zobeh nastajajo mehke zobne obloge (bakterijski zobni plak), kjer so ugodni pogoji za njihovo razmnoževanje. Bakterije s svojimi strupi v začetku poškodujejo dlesen, ki postane rdeča, otekla in zakrvavi na dotik. Poleg tega se ob vnetnem procesu aktivira človekov zaščitni, imunski sistem, ki sicer na eni strani poskuša omejiti vnetje, na drugi pa z vnetnimi mediatorji, ki se sproščajo ob tem, povzroči propad lastnih tkiv. Z napredovanjem bolezni propadajo tkiva, ki držijo zob v čeljusti (koreninski cement, pozobnica, čeljustna kost) zato se obzobni žepi poglabljajo. Mehka stena obzobnega žepa predstavlja kronično vneto rano, skozi njo pa vstopajo v krvni obtok bakterije, njihovi strupi in vnetni mediatorji. Parodontalna bolezen zato vpliva na nastanek ali poslabšanje nekaterih sistemskih bolezni. Bolniki, ki imajo parodontalno bolezen, so izpostavljeni večjemu tveganju za srčni infarkt kot ljudje brez vnetja obzobnih tkiv. Sladkorni bolniki težje kontrolirajo nivo krvnega sladkorja. Žene s parodontalno boleznijo rodijo prezgodaj, novorojenčki pa imajo nižjo porodno težo. Prav tako je dokazana povezava med parodontalno boleznijo in pljučnimi obolenji.

Epidemiološke raziskave po svetu so pokazale, da je pojavnost parodontalne bolezni različnih stopenj že po 21. letu starosti blizu 100 odstotkov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima napredovalo parodontalno bolezen, to je globoke obzobne žepe in resno izgubo čeljustne kosti, 5 do 15 odstotkov evropske populacije. Epidemiološka študija v Sloveniji pa je pokazala, da imajo preiskovanci med 55. in 65. letom starosti v 40 odstotkih napredovalo parodontalno bolezen.

Pri napredovanju bolezni so udeleženi še drugi etiološki dejavniki. Pomembna je ugotovitev povezanosti med osteoporozo in parodontalno boleznijo, predvsem pri starejših ljudeh. Znanih je nekaj skupnih dejavnikov tveganja pri nastanku osteoporoze in parodontalne bolezni (Tabela 1).

Kar precej dejavnikov sodeluje pri izgubi kostne gostote. Vključeni so nespremenljivi in spremenljivi dejavniki tveganja. Nespremenljivi dejavniki pri nastanku osteoporoze so rasa, astenična oblika telesa, osteoporoza v družini, dednost, spol, pogostost zlomov v anamnezi in starost. Med spremenljive dejavnike pa spadajo zgodnji začetek menopavze, uživanje zdravil, predvsem kortikosteroidov in sredstev proti krčem, nepravilnosti v prehrani, pomanjkanje kalcija, pomanjkanje fizične aktivnosti, kajenje, čezmerno uživanje alkohola in kofeina ter nepravilnosti v razvoju kosti. Glavni etiološki dejavnik nastanka osteoporoze pa je vsekakor pomanjkanje hormona estrogena, zato se osteoporoza veliko pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških.

Dejavniki, ki so udeleženi pri nastanku in napredovanju parodontalne bolezni so številni. Na prvem mestu je bakterijski zobni plak, sledijo starost, nepravilnosti v imunskem odgovoru, nezadostna in nepravilna prehrana, uživanje steroidov, spol, stres, kajenje, genetski dejavnik, sistemske bolezni, diabetes, hormonske spremembe in osteoporoza. Nekateri od teh dejavnikov pa so skupni pri nastanku osteoporoze in tudi parodontalne bolezni.

POVEZANOST MED OSTEOPOROZO IN PARADONTALNO BOLEZNIJO

V študiji, v kateri so primerjali ženske z osteoporozo in zdrave ženske, so ugotovili, da je parodontalna bolezen bolj napredovala pri ženskah z osteoporozo. Gostota kosti pa je bila pri obeh skupinah statistično nižja, če so jo primerjali z gostoto kosti pri mladih ženskah, kar kaže na splošno osteopenijo tudi pri kontrolni skupini zdravih žensk. Zmanjšana kostna gostota pri skupini z osteoporozo se je klinično odražala z zlomi različnih kosti. Nekateri znanstveniki zato menijo, da osteoporoza lahko vpliva na hitrost izgube čeljustne kosti pri kronični parodontalni bolezni. Prav tako so ugotovili, da so ženske z osteoporozo izgubile več zob v primerjavi z ženskami brez osteoporoze.

Pomanjkanje estrogena v menopavzi ali po odstranitvi jajčnikov in osteoporoza pa sta v tesni povezavi in sta dobro znani. Nekateri raziskovalci so skušali dognati, kako pomanjkanje estrogena vpliva na izgubo čeljustne kosti. Pri izgubi kosti skeleta in čeljustne kosti so udeleženi nekateri vnetni mediatorji, ki spodbujajo nastajanje osteoklastov, to je celic, ki razgrajujejo kost. Ti vnetni mediatorji so prisotni tudi v tekočini, ki izteka iz obzobnih žepov pri parodontalni bolezni. Količina teh mediatorjev se pri ženskah s parodontalno boleznijo dodatno poveča ob nizkih koncentracijah estrogena v krvi, kar lahko vodi v hitrejše napredovanje parodontalne bolezni.

Pomembno študijo o povezanosti osteoporoze in parodontalne bolezni pa so naredili na ovcah, ki so jim odstranili jajčnike. Potrdili so statistično večjo izgubo čeljustne kosti že po 90 dneh od odstranitve in izrazito po enem letu. Ugotovili so, da izguba čeljustne kosti poteka skladno z osteoporozo in ni bila neposredna posledica vnetja, temveč pomanjkanja estrogena. Pomembna je tudi določitev statistično višje ravni vnetnih mediatorjev, ki spodbujajo osteoklaste, v dlesni ob globokih žepih živali, ki so jim odstranili jajčnike, v primerjavi z dlesnijo ob globokih žepih pri kontrolni skupini. Prav tako so izmerili povečano količino teh mediatorjev v serumu živali, ki so jim odstranili jajčnike. Pomanjkanje estrogena torej povzroči izgubo čeljustne kosti prek povečane količine vnetnega mediatorja, ki spodbudi osteoklaste k razgradnji čeljustne kosti.

Pomembne ugotovitve različnih raziskav o povezanosti osteoporoze in parodontalne bolezni torej so: osteoporoza/osteopenija in pomanjkanje hormona estrogena sta dejavnika tveganja za izgubo čeljustne kosti; zmanjšanje mineralne gostote skeleta pri že prisotni parodontalni bolezni vpliva na njeno poslabšanje; nizka koncentracija estrogena v krvi poveča v dlesni in tekočini iz obzobnih žepov količino nekaterih vnetnih mediatorjev in povzroči izgubo čeljustne kosti; bolnice z osteoporozo izgubijo v povprečju več zob kot zdrave ženske.

Dogajanja, ki vodijo do osteoporoze, patofiziološko še niso povsem pojasnjena, zato tudi zdravljenje osteoporoze še ni dovolj znanstveno podprto. Pri zdravljenju se uporabljajo zdravila, ki preprečujejo izgubo kosti, kot so estrogeni, bifosfonati, kalcitonin in kalcij. Učinek zdravil, ki jih uporabljajo, ocenjujejo predvsem klinično.

Povsem drugače pa je pri parodontalni bolezni. Znano je, da vnetje obzobnih tkiv povzročajo bakterije, ki se lepijo na zobe in dlesen. Bolezen lahko preprečimo z rednim in pravilnim odstranjevanjem bakterijskega zobnega plaka s površine zob. Ker je kajenje dejavnik tveganja za osteoporozo in parodontalno bolezen, je priporočljivo, da se odrečemo tej razvadi.

Katka · Administrator foruma

Osteoporoza dobesedno pomeni porozne kosti. Kosti, ki so bile enkrat močne, postanejo zaradi osteoporoze krhke in lomljive. Aktivnosti, ki se zdijo same po sebi umevne, kot je skloniti se in pobrati časopis ali dvigniti vnuka, lahko pri bolnikih z osteoporozo povzročijo zlome. Večina ljudi ne ve, da ima osteoporozo, dokler se kost ne zlomi. Takrat je bolezen že napredovala.

Osteoporoza je bolezen starejših ljudi. Zaradi neprepoznane in nezdravljene osteoporoze si bosta do 80. leta starosti zlomila kost vsaka tretja ženska in vsak osmi moški. Najpogosteje pride do zloma vretenca, kolka ali roke tik nad zapestjem. Ob tem je treba vedeti, da je tveganje ženske, da umre zaradi komplikacij zloma kolka, enako tveganju za smrt zaradi raka dojke.

Kosti se vse življenje neprestano prenavljajo. Tvorba kosti prehiteva njeno razgradnjo, vse dokler ne dosežemo največje kostne mase, kar se zgodi nekje do 30. leta starosti. Kasneje se začne postopna izguba kostne mase, ki se močno pospeši pri ženskah v prvih letih po menopavzi, nato pa se pri obeh spolih odvija enako hitro. Ker imajo ženske na splošno manjšo kostno maso kot moški in imajo poleg tega še obdobje hitre izgube kostne mase po menopavzi, ni presenetljivo, da je med bolniki z osteoporozo kar 80 odstotkov žensk.

Kosti si lahko predstavljamo kot bančni račun, na katerem je le toliko kosti, kot je na račun naložimo. Osteoporoza je zato dosti bolj verjetna, če v mladosti ne dosežemo najvišje kostne mase.

Vseh vzrokov za osteoporozo še ne poznamo. Znani so le nekateri dejavniki, ki močno povečajo tveganje zanjo. Ti dejavniki tveganja so ženski spol, starost, teža pod 60 kg, sorodniki z osteoporozo ali pogostimi zlomi, zgodnja menopavza pred 45. letom, prehrana z malo kalcija in vitamina D, telesna neaktivnost, kajenje in pretirano uživanje alkohola. Tudi nekatera zdravila, predvsem glukokortikoidi, so pogost, pomemben in včasih spregledan dejavnik tveganja v razvoju osteoporoze. Če je osteoporoza samo spremljevalka drugih bolezni (npr. nezadostnega delovanja spolnih žlez pri ženski ali moškem, bolezni ščitnice, ki izloča preveč ščitničnih hormonov, prekomernega delovanja obščitnic, vnetne bolezni črevesa, celiakije, bolezni jeter, bolezni kostnega mozga, revmatoidnega artritisa itd.), govorimo o sekundarni osteoporozi, kar pomeni, da je nujno zdraviti tudi osnovno bolezen, če želimo izboljšati kostno gostoto.

MOGOČE JO JE PREPREČITI

Osteoporozo je mogoče preprečiti. Govorimo o štirih stopnjah preprečevanja osteoporoze. Vsaka od njih sama po sebi ne zadošča, vse skupaj so pogosto učinkovite:

*
Uravnotežena prehrana, obogatena s kalcijem in vitaminom D

*
Redna telesna dejavnost

*
Zdrav način življenja brez kajenja in prekomernega uživanja alkohola

*
Pravočasno merjenje kostne gostote in uvedba zdravil, če je to potrebno

Kalcij je nujno potreben za kosti. Če ga zaužijemo premalo, se mora sproščati iz kosti, kjer je kar 99 odstotkov vsega kalcija v telesu. To ima za posledico znižanje kostne gostote in zvečanje tveganja za zlome. Priporočeni dnevni vnos kalcija se s starostjo spreminja in znaša od 1000 do 1500 mg na dan. Najbolj enostavno in najbolj naravno je, če zaužijemo predpisano dnevno količino kalcija s hrano. Odličen vir kalcija so manj mastno mleko in mlečni izdelki, za tiste, ki mleka ne prenašajo, pa priporočamo uživanje jogurtov in trših sirov. Druga, nemlečna hrana običajno zagotovi še 300 mg kalcija na dan. Odsvetujemo močno slano hrano z veliko beljakovinami, ki pospeši izgubo kalcija skozi ledvice. Včasih je treba kalcij vendarle nadomeščati s tabletami. Na voljo so številni preparati, ki vsebujejo kalcij, najpogosteje kalcijev karbonat, ki ga je treba jemati s hrano. Pomembno je vedeti, kakšna je vsebnost uporabnega (elementarnega) kalcija v tableti (v 1000 mg tableti kalcijevega karbonata je npr. 400 mg uporabnega oziroma elementarnega kalcija). Kalcij se bolje izkoristi, če zaužijemo le 500 mg elementarnega kalcija ali manj naenkrat, in sicer popoldan ali zvečer.

Vitamin D omogoča, da pride kalcij iz črevesja v kri in kost in je tako ključen za zdrave kosti. Nastaja v koži pod vplivom sončnih žarkov. Zadošča, če vsak dan izpostavimo soncu obraz in roke do komolcev za vsaj 15 minut. Sposobnost nastajanja vitamina D v koži se s staranjem zmanjšuje, tako da postanejo pomembni tudi viri vitamina D v prehrani. To so z vitaminom D obogateni mlečni izdelki, jajčni rumenjak, morske ribe (sardine, slaniki, losos, tuna) in jetra. Dodatek vitamina D vsebujejo tudi nekatere kalcijeve tablete in multivitaminski preparati. Tudi mlajšim včasih svetujemo dodatek vitamina D vsaj v zimskih in jesenskih mesecih. Priporočena dnevna količina vitamina D je 400–800 IU (10–20 mikrogramov).

Telesna dejavnost je pomembna za gradnjo in vzdrževanje močnih kosti in mišic vse življenje. Kosti se, podobno kot mišice, odzovejo na telesno vadbo tako, da postanejo močnejše in gostejše. Za močne kosti so ključne predvsem tiste aktivnosti, kjer kosti in mišice delujejo proti težnosti, torej tek, hoja, hoja po stopnicah, ples, igranje z žogo. Koristne so tudi vaje z utežmi ali na fitnes napravah. Enostavno je vključiti vadbo v vsakdanje življenje, tako da gremo peš na delo ali v trgovino. Pri že izraženi osteoporozi se je treba izogibati aktivnostim z veliko možnostjo padca in vajam, ki zahtevajo močne ali sunkovite gibe oziroma povzročajo pretiran napor v določenem delu telesa (npr. trebušnjaki).

MERJENJE KOSTNE GOSTOTE

Osteoporoza pred pojavom zlomov ne povzroča nikakršnih težav, zato jo imenujemo tudi tiha bolezen. Edini način, da jo pravočasno odkrijemo in zdravimo, je merjenje mineralne kostne gostote. Merimo jo s posebno napravo DXA, ki deluje na osnovi rentgenskih žarkov. Metoda je varna, saj je sevanje izrazito nizko, kar 10 do 15 krat nižje kot pri običajnem Rtg slikanju pljuč. Meritev je opravljena v nekaj minutah, neboleče in zelo natančno. Na ta način lahko napovemo, kakšno je tveganje za zlom. S ponovnimi meritvami ocenimo izgubo kostne mase ali pa spremljamo učinek zdravljenja osteoporoze. Meritev kostne gostote naj bi opravili vsi z dejavniki tveganja (zgodnja menopavza pred 45. letom ali izostanek menstruacije za več kot eno leto, zdravljenje z glukokortikoidi več kot tri mesece, nizka telesna teža pod 60 kg, zlom kolka pri manjši poškodbi v ožji družini, bolezni, ki povzročajo sekundarno osteoporozo) in tisti, ki so utrpeli zlom pri manjšem padcu ali poškodbi. Na aparat DXA sodijo tudi tisti, ki so jim ugotovili zlom vretenca ali posumili na nizko kostno gostoto z Rtg, ali pa so se od mladosti bistveno znižali oziroma upognili. Ker lahko znižanje kostne gostote v območje osteoporoze pomeni tudi drugo kostno bolezen, je treba pred pričetkom zdravljenja opraviti predpisane laboratorijske preiskave za izključevanje teh bolezni.

Čeprav osteoporoze za zdaj še ni mogoče dokončno pozdraviti, poznamo zdravila, ki upočasnijo ali zaustavijo njeno napredovanje. Zdravila delimo na dve veliki skupini. Velika večina je tistih, ki zavirajo razgradnjo kosti: bisfosfonati, estrogeni, raloksifen in kalcitonin. V drugi skupini zdravil, ki spodbujajo tvorbo nove kosti, je za zdaj le teriparatid. Stroncij je novo zdravilo, ki ima lastnosti obeh skupin.

Bisfosfonati so nehormonska zdravila, ki delujejo le na kost. Vežejo se na njeno površino in zavirajo delovanje celic, ki kost razgrajujejo. Na ta način prevlada izgradnja kosti in kostna gostota se zviša. Stranski učinki so redki in zanemarljivi, če se zdravila jemlje točno po priloženih navodilih. Ob neupoštevanju navodil za jemanje lahko pride do draženja ali celo do razjede požiralnika.

Alendronat in risedronat sta novejši zdravili iz te skupine, za kateri je dokazano, da zmanjšata tveganje za zlom vretenc in kolka za približno 50 odstotkov.

Etidronat je starejši bisfosfonat, ki dokazano zmanjšuje tveganje za zlome vretenc, ne pa tudi za zlome kolka. Nadomestno hormonsko zdravljenje pomeni nadomeščanje ženskih spolnih hormonov, ko jih jajčniki prenehajo izdelovati v obdobju menopavze. V letu 2002 so zanesljivo dokazali, da zmanjša tveganje za zlom vretenc, zlom kolka in druge nevretenčne zlome, zmanjša pa tudi tveganje za rak debelega črevesa. Žal se je obenem izkazalo, da ženski spolni hormoni zvišajo tveganje za rak dojke, možgansko kap, koronarno srčno bolezen in venske strdke. Takšni nezaželeni učinki se zlasti izrazijo pri dolgotrajnem jemanju (več kot 5 let). Zaradi teh podatkov lahko zdravnik predpiše ženske spolne hormone za preprečevanje ali zdravljenje osteoporoze le za kratek čas (do 5 let, če ne gre za zgodnjo menopavzo pred 45. letom) v primeru, če gre istočasno tudi za izrazite menopavzalne težave.

Raloksifen spada v novo skupino zdravil, ki jih imenujemo selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev, za katere je značilno, da se v določenih tkivih obnašajo kot ženski spolni hormoni (estrogeni), v drugih pa ravno nasprotno. Je nehormonsko zdravilo, za katerega je dokazano, da zmanjšuje tveganje za zlome vretenc za približno polovico. Ni dokazov o zmanjševanju tveganja za zlome kolka, zmanjša pa se tveganje za nekatere oblike raka dojke.

Kalcitonin je hormon, ki ga izločajo posebne celice ščitnice in običajno sodeluje v uravnavanju serumskega kalcija. Ker je beljakovina, je v obliki tablet neučinkovit, zato ga dajemo v obliki podkožnih injekcij, še pogosteje pa v obliki nosnega pršila. Zadošča en vpih zdravila na dan. Zmanjšuje tveganje za zlome vretenc, ni pa podatkov o zmanjšanju tveganja za vse druge zlome. Zmanjšuje tudi bolečine ob osteoporoznem zlomu.

Teriparatid je sintetična oblika hormona žlez obščitnic. V obliki podkožnih injekcij enkrat na dan močno zmanjša tveganje za zlom vretenc, kolka in druge zlome. Pospešuje gradnjo nove kosti in je rezerviran za bolnike z najhujšimi oblikami osteoporoze.

Stroncij je povsem novo zdravilo za osteoporozo, ki zavira kostno razgradnjo, istočasno pa spodbuja izgradnjo nove kosti. Odlikujeta ga dobro prenašanje in učinkovito zmanjševanje tveganja za vretenčne in nevretenčne zlome.

Poleg zdravljenja z zdravili je pomembno tudi preprečevanje padcev, saj vsako leto pade približno tretjina ljudi, starih 65 let ali več. Če so kosti porozne, se namreč marsikateri padec konča z zlomom. Ocenjujejo, da v Evropi vsakih 30 sekund pride do zloma zaradi krhkosti kosti.

Če pri preprečevanju in zdravljenju osteoporoze ne bo pomembnega napredka, se bo zaradi staranja prebivalstva število takšnih zlomov v naslednjih 50-tih letih podvojilo.

asis.dr.Tomaž Kocjan, dr.med.

Katka · Administrator foruma

Na maksimalno kostno maso lahko vplivamo v 20 do 40 odstotkov s pravilno prehrano, redno telesno dejavnostjo in opuščanjem razvad (kajenje, uživanje alkohola). S hrano pridejo v telo snovi, ki jih potrebujemo za tvorbo, rast in obnovo kosti. Zato je pomembno, da jemo hrano, ki vsebuje dovolj kalcija, vitamina D, kalija, magnezija ter vitaminov C in K. Živila, bogata s temi snovmi, so navedena v nadaljevanju in v preglednici.

Kosti so pomemben organ, saj dajejo telesu oporo in omogočajo gibanje. Vse življenje se pregrajujejo, tako se obnavljajo in ohranjajo vitalnost. V prvih treh desetletjih življenja tvorba kosti znatno presega razgradnjo. Kosti rastejo v dolžino in širino ter se krepijo. Kakšno maksimalno kostno maso bo človek dosegel v tem obdobju, je v 60 do 80 odstotkih odvisno od genov, ki jih je podedoval, in od spolnih hormonov (moški imajo zaradi vpliva testosterona močnejše in večje kosti kot ženske).

KALCIJ

Kalcij je najpomembnejša rudninska snov, ki se vgrajuje v kosti in jim daje trdnost. Če ga ni dovolj, postanejo kosti mehke in lomljive. Večina (99 % ) telesnega kalcija je v kosteh, en odstotek pa ima pomembno vlogo pri delovanju mišic, živcev, srca in pri številnih kemičnih procesih. Koncentracija kalcija v serumu je konstantna, za kar skrbijo številni regulatorni mehanizmi. Če ga ne zaužijemo dovolj, se kalcij za te izjemno pomembne življenjske procese in vzdrževanje normalne serumske koncentracije izplavlja iz kosti, te pa se redčijo.

Najpomembnejše obdobje, ko potrebuje telo največ kalcija, je doba rasti in zorenja. Največ kalcija potrebujejo mladostniki pred puberteto, med njo in nekaj let po njej. V tem obdobju je tudi resorpcija kalcija iz črevesja najučinkovitejša. To je najpomembnejši čas za primarno prevenco osteoporoze, zato morajo otroci in mladostniki uživati veliko mleka in mlečnih izdelkov, da si izgradijo čim večjo kostno maso. V celjski regiji so z raziskavo, v katero so vključili 650 najstnikov, ugotavljali, da le 12 odstotkov osnovnošolcev in srednješolcev na dan zaužije dovolj kalcija za zdrav razvoj kosti. Posebno dekleta uživajo premalo mleka in mlečnih izdelkov. Nekatere druge študije so pokazale, da mladina uživa preveč gaziranih pijač, posebno različnih kol, ki negativno vplivajo na kostno maso. Že v vrtcih in osnovnih šolah, posebno pa še doma, bi morali otroke navajati, da za žejo namesto raznih kol pijejo hladno mleko. Hrana, bogata z mlekom in mlečnimi izdelki, ki vsebuje tudi veliko sadja in zelenjave, je v dobi rasti in odraščanja najučinkovitejše orožje za preprečevanje osteoporoze (primarna prevenca).

Odločilen vpliv ima kalcij tudi v zrelih letih in starosti (pri ženskah po 50. letu, pri moških malo pozneje), ko se začne kostna masa manjšati. Če v tem obdobju ne uživamo dovolj kalcija, bo izgubljanje kostne mase pospešeno, osteoporoza pa se bo razvila prej. V starosti – po 70. letu – lahko s kalcijem in vitaminom D zmanjšamo pojav zlomov kolka. Največji učinek ima kalcij pri tistih, ki so doslej uživali v hrani premalo kalcija. V starosti je resorpcija kalcija iz črevesja v kri slabša, zato moramo zaužiti več kalcija, da ga dobimo dovolj v telo. Dnevne potrebe po kalciju v različnih starostnih obdobjih so predstavljene v preglednici 1.

Najboljši vir kalcija je mleko. Posneto mleko in izdelki iz njega imajo enako količino kalcija kot polnomastno mleko. Pri izbiri sirov priporočamo manj slane. Z mlekom in mlečnimi izdelki zadostimo 75 do 80 odstotkom potreb po kalciju, s preostalimi živili pa ga dobimo povprečno 250 mg. Druga živila, na primer zelena listnata zelenjava, vsebujejo prav tako precej kalcija, ki pa ga telo lahko izkoristi v bistveno manjšem obsegu. Zato naj bi bili mleko in mlečni izdelki na jedilniku vsak dan. Pomembno je, da so izdelki posneti ali delno posneti (nemastni, lahki); tako ne zaužijemo prevelikega deleža maščob. To je pomembno v starosti. Otroci pa lahko uživajo polnomastno mleko, da dobijo več vitaminov, ki se topijo v maščobah. Z enim litrom mleka ali jogurta dobimo 1200 mg kalcija

Velikih potreb po kalciju, posebno v starosti, pa vedno ne moremo zadostiti s hrano. Pomagajo nam pripravki kalcija v tabletah. Ugotovili so, da najlažje prehajajo iz črevesja v kri kalcijeve soli organskih kislin (npr. citrat ali glukonat v šumečih tabletah), kalcijev karbonat pa v manjši meri, posebno pri ljudeh, ki imajo premalo želodčne kisline. Pomagamo si lahko tako, da zaužijemo tableto (ali jo raztopimo) s pomarančnim sokom ali pa skupaj z drugo hrano. Iz črevesja se lahko naenkrat resorbira le do 500 mg čistega kalcija. Če jemljemo večje odmerke, jih moramo razdeliti. Na trgu so številni kalcijevi pripravki, zato moramo preveriti, koliko čistega kalcija vsebujejo. Tableta z enim gramom kalcijevega karbonata, npr., vsebuje 400 mg kalcija. Kalcijeve pripravke običajno jemljemo zvečer ali pozno popoldan, če pa nam povzročajo težave (bolečine), jih vzamemo med jedjo. Bolnikom z ledvičnimi kamni kalcijeve pripravke odsvetujemo.

STRAH PRED KALCIJEM

Nekateri zmotno mislijo, da se kalcij, ki ga zaužijemo, odlaga v žilno steno in povzroča aterosklerozo. Če smo zaužili preveč kalcija, se celotna zaužita količina ne bo resorbirala iz črevesja v kri, ampak ga bomo izločili z blatom. Odvečni kalcij se iz krvi izloči tudi skozi ledvice s sečem. Odlaganje kalcija v žilno steno ni povezano z uživanjem kalcija, ampak z dejavniki, ki okvarjajo žile, npr. z zvečano vrednostjo maščob (holesterola in trigliceridov) v krvi, zvišanim krvnim tlakom in še nekaterimi drugimi. V že okvarjene predele žilne stene se lahko odlaga tudi kalcij, ki je v krvi na voljo ves čas, ne glede na to, koliko ga zaužijemo. Priporočene količine kalcija lahko uživamo brez strahu, da bi škodovali svojemu ožilju.

VITAMIN D

Kalcij prehaja iz črevesja v kri in kosti s pomočjo vitamina D. Ta nastaja v koži, če jo izpostavimo sončnim žarkom. Dovolj je, če smo na soncu nekajkrat na teden po pol ure. V zimskih mesecih pa ni dovolj sončnih dni in sonce nima dovolj „moči”. V koži starejšega človeka se tvori veliko manj vitamina D kot pri mladem. Nekateri starejši ljudje gredo le redkokdaj na sonce. Zato večini starejših ljudi vitamina D primanjkuje. Vitamin D, ki nastaja v koži, se v jetrih in ledvicah pretvori v aktivno obliko, ki ji rečemo hormon D. Ta ima v telesu različne pomembne učinke: omogoča resorbcijo kalcija iz črevesja v kri, odlaganje kalcija v novonastalo kostnino, povečuje resorbcijo kalcija iz urina in ima velik vpliv na imunski sistem in mišice. Povečuje mišično moč in mišično maso. Dokazali so, da zmanjšuje pogostost padcev, kar pripisujejo njegovemu ugodnemu delovanju na mišice.

Vitamin D je tudi v nekaterih živilih: v mleku, jajčnem rumenjaku, jetrih in morskih ribah, vendar ga s hrano ne moremo dobiti dovolj. Ugotavljajo, da vitamina D primanjkuje veliko ljudem, predvsem tistim, ki niso veliko na soncu. Zato ga je treba dodajati v obliki zdravil. Mlajši od 70 let dobivajo kapljice holekalciferola (Plivit D3 4 kapljice, AD3 Krka po 8 kapljic), starejši pa potrebujejo aktivno obliko vitamina D v obliki kapsul alfakalcidiola ali kalcitriola (Alpha D3, Rocaltrol). Po uvedbi obeh aktivnih oblik vitamina D je treba kontrolirati serumski kalcij, ker obstaja nevarnost, da koncentracija kalcija v serumu poraste čez zgornjo mejo normalnih vrednosti, posebno pri prikritih oblikah bolezni obščitničnih žlez (primarnem hiperparatiroidizmu). Dnevne potrebe po neaktivni obliki vitamina D so 400 do 800 enot (10 do 20 mikrogramov). Vitamin D je tudi v različnih multivitaminskih pripravkih, kar mora bolnik preveriti, saj prevelike količine vitamina D lahko škodujejo. Nekatere študije so pokazale, da sočasno jemanje velikih količin vitamina A (več kot 9000 enot) škoduje kostem, saj povečuje njihovo razgradnjo in zmanjšuje tvorbo.

KALIJ, VITAMIN C, VITAMIN K IN MAGNEZIJ

Tudi druge sestavine v hrani vplivajo na tvorbo in zdravo obnovo kosti. Hrana, bogata s kalijem (sadje, zelenjava), zmanjšuje izločanje kalcija s sečem in ustvarja alkalno okolje, npr. en krompir ali ena velika banana zadržita v telesu 60 mg kalcija. Vitamin C (agrumi, paradižnik, zelje, paprika) je potreben pri tvorbi beljakovinskega dela kosti (prokolagena). Vitamin K (listnata zelenjava, jetra, rastlinska olja) je potreben za nastanek nekolagenskih kostnih beljakovin. Magnezij (zelena listnata zelenjava, jedrca, žita, ribe in morski sadeži) je potreben za aktivacijo vitamina D, za sproščanje in delovanje nekaterih hormonov in drugih dejavnikov, ki sodelujejo pri tvorbi nove kosti.

ŠKODLJIVE SESTAVINE V PREHRANI

Če uživamo nekatera živila v prevelikih količinah, povečajo izločanje kalcija s sečem.

Beljakovinska živila tvorijo v telesu kisline in povečajo izločanje kalcija v seču. Skuta in siri vsebujejo veliko beljakovin in soli (NaCl), zato je mleko boljši vir kalcija. Tudi natrij (sol) v hrani poveča izgubo kalcija s sečem. Za začinjanje lahko uporabimo kuhinjska zelišča. Čezmerno pitje kave (kofein) poveča izločanje kalcija s sečem. Zaradi nastajanja netopnih kalcijevih oksalatov ovirajo resorpcijo kalcija tudi živila, ki vsebujejo veliko oksalne kisline. Uživanje teh živil (rabarbara, špinača, kakav, čokolada) bi moralo biti omejeno.

RAZVADE

Kajenje spodbuja resorpcijo kosti, spremeni presnovo estradiola v hormonsko neaktivne kateholoestrogene, kadilke imajo zgodnejšo menopavzo in nižjo telesno težo. Vse to povzroča manjšo mineralno kostno gostoto.

Alkohol neposredno okvarja osteoblaste in tako zavira tvorbo nove kostnine. Kdor uživa veliko alkoholnih pijač, se po navadi neustrezno prehranjuje (ne mara mleka), tudi resorpcija kalcija iz črevesja je pogosto motena, kalciurija povečana, kar še poslabšuje stanje kosti. Zaradi jetrne okvare je motena aktivacija vitamina D. Pri alkoholikih z jetrno cirozo se lahko razvije hipogonadizem. Našteti dejavniki povzročajo osteoporozo in ovirajo njeno zdravljenje – zdravila niso učinkovita. Čezmerno uživanje alkohola je v Sloveniji pri mlajših moških najpogostejši vzrok za osteoporozo.

Doc. dr. Marija Pfeifer, dr. med.

Katka · Administrator foruma

Osteoporoza je sistemska skeletna bolezen z značilnim upadanjem kostne čvrstosti v procesu staranja, ki vodi do povečane ogroženosti za nastanek zloma. Glede na pogostost pojavljanja in povprečno starost bolnikov z osteoporotičnim zlomom je prvi morebitni znanilec zloma zaradi osteoporoze zlom koželjnice na tipičnem mestu ob zapestnem sklepu. Povprečno 5-10 let starejši so bolniki z zlomi hrbteničnih vretenc. Najpogosteje se zlomijo ledvena vretenca in nad njimi ležeči zadnji dve prsni vretenci ter srednja prsna vretenca. Svetujem, da ob koncu srednjega življenjskega obdobja pravočasno opravite preventivno denzitometrijo po posvetu s svojim družinskim zdravnikom ali z ginekologom v perimenopavzalni posvetovalnici.

“Luknjičavost kosti” je prvi ugotovil sredi 19. stoletja alzaški zdravnik Lobstein, ko je pregledoval rezino kostnega tkiva starejšega človeka, ki si je zlomil kolk in posledično umrl. Pod svetlobnim mikroskopom je ugotovil, da se kost bolnika razlikuje od kosti mladega odraslega človeka. Iz grških besed osteon (kost) in poros (luknjica) je skoval besedo za tisto, kar je videl pod mikroskopom. Osteoporosis ali luknjičavost kosti. 50 let kasneje so v medicini dobili novo sredstvo za pregledovanje kosti, Röentgenove žarke X. Pri rentgenski preiskavi lahko z gotovostjo ugotovimo osteoporozo šele takrat, ko je mineralna kostna gostota zmanjšana za več kot tretjino. Nove možnosti je raziskovalcem osteoporoze prinesla denzitometrija (density – angleški izraz za gostoto). S šibkimi žarki, ki imajo približno 10.000-krat manjšo energijo kot zdravju škodljivi rentgenski žarki, presvetljujemo preiskovani del skeleta in dokaj natančno izmerimo, ali je prisotno bolezensko razredčenje kostnega tkiva.

Ob rojstvu so novorojenčkove kosti sestavljene iz vezivnega kostnega tkiva. Otrokov skelet zori prvi dve desetletji življenja tako, da se ob prisotnosti vitamina D v organski kostni matriks kopičijo kalcijeve soli. Sredi tretjega desetletja doseže skelet svojo največjo kostno maso (pick bone mass), ki je v večjem deležu odvisna od faktorjev dednosti in v manjšem od faktorjev okolja. Na prirastek kostne mase vplivajo primerna telesna aktivnost, pravilna prehrana, izpostavljenost sončnim žarkom, a tudi kronično zastrupljanje telesa, zlasti v času zorenja skeleta (alkohol, tobak, droge). 5-10 let po menopavzi se prične mineralna kostna gostota zmanjševati. Posledica hormonskih sprememb je beg kalcija iz kosti. Proces je zvezen, poteka kontinuirano do konca življenja. Pri ženskah poteka z večjo intenzivnostjo kot pri moških. Ko se pojavijo na skeletu današnjim diagnostičnim metodam vidne spremembe, je bolezen že močno izražena. V začetnih fazah je človek ne čuti. Do pozne starosti izgubijo ženske 85 odstotkov mase kortikalne kosti in 50 odstotkov mase spongiozne kosti. Pri moških je ta izguba za četrtino manjša. Kritično zmanjšanje mineralne kostne gostote predstavlja prag za nevarnost nastanka zloma. Hkrati se s spremembo gostote spreminja tudi sposobnost kosti upreti se delovanju zunanje sile nanjo.

Dolge cevaste kosti človeškega telesa (nadlaktnica, koželjnica, podlaktnica, stegnenica, golenica, mečnica ...) imajo na vsakem koncu betičasti razširjeni sklepni konec s sklepno površino – epifiza, ki se lijakasto zoži proti dolgemu cevastemu telesu – diafizi. V betičastem prehodu (metafizi) med epifizo in diafizo je največ gobastega kostnega tkiva (spongioza). Na površini njenih kostnih gredic poteka živahna kostna premena. Kostne celice stalno kostno tkivo razgrajujejo (osteoklasti) in obnavljajo (osteoblasti). V letu dni se pri zdravem mladem človeku obnovi približno sedmina vse kostnine. Njihovo delovanje je pod vplivom hormonov. V menopavzi se ob spremembi v hormonskem ravnovesju spremeni tudi do tedaj uravnoteženo delo obeh skupin kostnih celic. Osteoklasti prično razgrajevati več kostnine, kot je utegnejo osteoblasti izdelati na novo. Kosti zato postanejo čedalje bolj votle in krhke. Kostne gredice v metafizah se tanjšajo, med seboj so vse manj mostičasto povezane. Ta pojav imenujemo mikroarhitekturne spremembe, ki v kostni zgradbi povzročajo tipične zlome. Tipični zlomi zaradi krhkosti kostnine nastanejo v betičastih prisklepnih razširitvah dolgih cevastih kosti (metafizah), kjer je bilo do menopavze gosto gobasto kostno tkivo, ki podobno kot armaturno železo v gradbeništvu daje metafizi elastičnost. Enako tkivo se nahaja tudi v telesih hrbteničnih vretenc in po menopavzi ga doletijo enake spremembe. Glede na pogostost pojavljanja in povprečno starost bolnikov z osteoporotičnim zlomom je prvi morebitni znanilec zloma zaradi osteoporoze zlom koželjnice na tipičnem mestu ob zapestnem sklepu. Nastane navadno pri padcu na roko. Značilna starost poškodovancev je 55 let. Zlom moramo naravnati in ga v tako popravljenem položaju zadržati v mavčevi imobilizaciji 4-6 tednov. Po zacelitvi je potrebno nekajtedensko razgibavanje. Posledica je lahko boleča in zmanjšana gibljivost v priležnem sklepu. Povprečno 5-10 let starejši so bolniki z zlomi hrbteničnih vretenc. Najpogosteje se zlomijo ledvena vretenca in nad njimi ležeči zadnji dve prsni vretenci ter srednja prsna vretenca. Ti zlomi se po nastanku razlikujejo od zlomov hrbtenice, ki nastanejo pri delovanju velikih sil na telo poškodovanca v prometnih nesrečah ali pri padcih z velike višine. Osteoporotično razredčeno gobasto kostno tkivo se namreč seseda podobno kot stiskajo otroci kepo iz mokrega snega. Bolj ko jo stiskajo, bolj je čvrsta, a hkrati tudi manjša. Telo hrbteničnega vretenca se upira sili teže telesa nad njim. Z zmanjševanjem kostne gostote se ji ukloni, zmanjša se njegov volumen, tako da nova gostota ob zmanjšanem volumnu zopet zadošča za prenašanje sile teže telesa nad njim. Zlomi nastanejo pri hoji, pri padcih doma s stola, v kopalni kadi ipd. Ker se telo hrbteničnega vretenca pri osteoporozi seseda le v navpični smeri pod vplivom relativno majhnih, običajno fizioloških sil nanj, zlomi praviloma niso nevroagresivni in ne poškodujejo živčnih struktur v hrbteničnem kanalu. Zdravimo jih s kratkim mirovanjem do umiritve bolečinske faze, nato pa z aktivacijo bolnika s fizikalno terapijo in z zdravili proti bolečinam. V tretjini primerov bolniki z zlomom hrbteničnega vretenca zaradi osteoporoze niti ne pomnijo nezgodnega dogodka. Zlom rentgensko odkrijemo po slikanju starostnika z bolečinami v križu. Z zlomi hrbteničnih vretenc, ki se lahko dogajajo zapored, se znižuje bolnikova telesna višina. V hujših oblikah osteoporoze se spodnji rebrni lok nasloni na greben črevnice medeničnega obroča, kar povzroča pri globokem dihanju ali kašlju bolečine. Pojavi se grba v prsno-ledvenem prehodu hrbtenic, trebuh se izboči navzven, lok ledvene hrbtenice pa se izravna. Po 65. letu se zlomom zapestja in hrbteničnih vretenc po pogostosti pridružijo zlomi kolka. Kolčni sklep je sklep med sklepno ponvico, ki jo sestavljajo vse tri medenične kosti (črevnica, sramnica in sednica, acetabulum) in glavica stegnenice. Tisto, kar imenujemo zlom kolka, je v resnici zlom prisklepne betičaste razširitve zgornjega dela stegnenice v vratu in ob stegnenični veliki grbi (velikem trohantru). Medtem ko vsi ostali zlomi zaradi osteoporoze povzročajo bolečine in morebitno invalidnost po zacelitvi, zlomi kolka ogrožajo neposredno bolnikovo življenje. Več kot tretjina bolnikov umre v prvem letu po operaciji. Ta odstotek v zadnjih letih celo narašča zaradi povprečno vse višje starosti bolnikov, ki doživijo zlom zaradi osteoporoze. Umrljivost po zlomu kolka je primerljiva umrljivosti pri rakavih boleznih. Vzrok zanjo je največkrat pooperativno poslabšanje drugih bolezni, za katerimi je poškodovanec bolehal že pred nastankom zloma kolka. Tudi za nastanek zloma kolka ni potrebna velika zunanja sila. Zadošča padec iz stojne višine. Zdravljenje je praviloma operativno. S hitro operacijo skušamo bolnika čimprej postaviti na noge, da bi se izognili zapletom: pljučnici, žilni trombozi, infektu sečil itd., in da bi ohranil dotedanji način življenja. Žal kar tretjini bolnikov ne uspe več shoditi. Zdravljenje zlomov kolka je zelo drago, zlasti če upoštevamo pogosto dosmrtno nego takšnega starostnika in številne invalidske pripomočke, ki jih potrebuje za svoje življenje.

STATISTIKA

Svetovna zdravstvena organizacija uporablja razmerje med številom bolnikov z zlomljenim kolkom in številom celotnega prebivalstva kot pokazatelj razvitosti neke države. Ob višjem standardu doživi več ljudi visoko starost in s tem večjo verjetnost za nastanek zloma. Med značilne metafizarne zlome dolgih cevastih kosti, ki jih povezujemo z osteoporozo, spadajo tudi zlomi zgornjega dela nadlahtnice, ki nastanejo prav tako pri padcu starostnika iz stojne višine. Ob izgubi ravnotežja se poskuša uloviti na zgornji ud in pri tem doživi zlom v višini proksimalne metafize nadlahtnice. Njihovo zdravljenje je praviloma konservativno. Poskusi zdravljenja štiripartitnih zlomov zgornje nadlahtnice s protetičnim nadomestkom so v literaturi deležni nasprotujočih si stališč. Ramenski sklep je viseči sklep. Starostnik mora po zacelitvi zloma doseči funkcionalni rezultat, ki ni nujno premosorazmeren z anatomsko zacelitvijo: z roko mora doseči strateške točke na telesu za samostojnost pri vzdrževanju osebne higiene in prehranjevanja.

Kaj lahko stori vsak sam, da bi se izognil zlomu zaradi osteoporoze? Z zdravim načinom življenja, s pravilno prehrano in stalno telesno aktivnostjo že od mladih nog omogočimo svojim kostem doseči čim večjo maksimalno kostno maso, ki nam je dedno dana. Ob koncu srednjega življenjskega obdobja pravočasno opravimo preventivno denzitometrijo po posvetu s svojim družinskim zdravnikom ali z ginekologom v perimenopavzalni posvetovalnici. K tej odločitvi nas lahko usmerijo tri vprašanja:

*
ali imajo starši ali bližnje krvno sorodstvo osteoporozo in z njo povezane zlome,

*
ali je prisotna katera od kroničnih bolezni, ki povzroča sekundarno osteoporozo in

*
ali smo katerega od zlomov, značilnega po lokalizaciji in mehanizmu nastanka, doživeli že pred menopavzo.

S sodobnimi zdravili kosti ne znamo pomladiti na kostno gostoto iz mladih let, učinkovito pa znamo preprečiti nadaljnje redčenje kostnine. Torej čimprej, predvsem pa ob menopavzi, pomislimo tudi na to, da so naše kosti organ kot vsi drugi organi telesa, ki potrebujejo za normalno delovanje določene hranilne snovi, in da lahko lastnikova nespamet po nepotrebnem povzroči bolezen kostnine.Osteoporoza je bolezen, ki povzroča značilne zlome v predelu metafiz dolgih cevastih kosti in v telesih hrbteničnih vretenc, kjer je kost do menopavze bogato izpolnjena z gobastim kostnim tkovom. Za nastanek osteoporotičnega zloma zadošča majhna energija, praviloma padec iz stojne višine.

BOLNIKI SO ORGANIZIRANI

Mednarodna fundacija za osteoporozo (IOF), evropsko združenje za ortopedsko kirurgijo in travmatologijo (EFORT) in projekt Desetletje gibal (Bone and Joint Decade) Svetovne zdravstvene organizacije so sodelovali pri izdelavi priporočila svetovne ortopedske osteoporozne organizacije (World orthopaedic osteoporosis organization, WOOO). Ortopedski kirurg oziroma travmatolog je po navadi prvi in pogosto edini zdravnik, ki ga sreča bolnik z zlomom zaradi osteoporoze. Posledično ima izjemno priložnost in hkrati odgovornost zagotoviti, da se bo ob pričetku zdravljenja zloma diagnosticirala in ustrezno zdravila tudi osnovna bolezen, ki je privedla do zloma. Ortopedski kirurg oziroma travmatolog je seznanjen z dejstvom, da bo 50 odstotkov žena in 30 odstotkov moških v svojem življenju doživelo zlom zaradi osteoporoze (najpogostejši so zlomi hrbteničnih vretenc, zapestja, kolka in zgornjega dela nadlahtnice), da so zlomi zaradi osteoporoze združeni s povečano obolevnostjo in smrtnostjo, da bo polovica bolnikov po doživetem zlomu kolka ostala invalidna in da jih bo 25 odstotkov potrebovalo stalno domsko oskrbo po operaciji zlomljenega kolka. Doživeti zlom zaradi osteoporoze pomeni največji faktor tveganja za prihodnje zlome. Nevarnost nastanka naslednjega zloma se po prvem zlomu poveča za 5-krat. Osteoporoza je sistemska skeletna bolezen z značilnim upadanjem kostne čvrstosti v procesu staranja, ki vodi do povečane ogroženosti za nastanek zloma, včasih s katastrofalnimi posledicami. Mineralna kostna gostota je klinični indikator kostne čvrstosti. Ta je v 60-80 odstotkih določena z mineralno kostno gostoto. Merila Svetovne zdravstvene organizacije za določitev diagnoze osteoporoze, določena z zmanjšanjem mineralne kostne gostote, merjeno s standardnimi deviacijami glede na mlado odraslo osebo istega spola, niso edini dejavnik, odgovoren za pričetek zdravljenja. Ne glede na vrednost mineralne kostne gostote je treba pričeti zdravljenje pri tistih bolnikih, ki so že doživeli zlom zaradi osteoporoze. Pri starostnikih po zlomu kolka Svetovna zdravstvena organizacija niti ne svetuje meritve mineralne kostne gostote ob pričetku zdravljenja. Doživeti zlom zaradi osteoporoze in hkratno bolezensko zmanjšanje mineralne kostne gostote dramatično povečata nevarnost za nastanek naslednjega zloma. Vsi bolniki z zlomom zaradi osteoporoze, starejši od 50 let, potrebujejo meritve mineralne kostne gostote, razen bolniki z zlomom kolka, starejši od 80 let. Če kirurg, ki zdravi bolnika z zlomom, ni vešč diagnosticiranja in zdravljenja osteoporoze, je dolžan bolnika takoj napotiti k ustreznemu zdravniku. Nevarnostni dejavniki za nastanek zloma zaradi osteoporoze, na katere ne moremo vplivati, so bolnikovi predhodni zlomi v odrasli dobi, zlomi zaradi osteoporoze pri neposrednih krvnih sorodnikih, bela rasa, višja starost, ženski spol, demenca, sočasna prisotnost drugih bolezni, ki zmanjšujejo bolnikovo splošno zmogljivost. Nevarnostni dejavniki za nastanek osteoporotičnega zloma, na katere lahko vplivamo, so majhna mineralna kostna gostota, čezmerno kajenje, čezmerno uživanja alkohola, majhna telesna masa, pomanjkanje estrogena s pojavom menopavze pred 45 letom starosti, uporaba glukokortikoidov, majhna vsebnost kalcija v zaužiti hrani, pogosti padci (psihofizične lastnosti, slab vid), pomanjkanje telesne zmogljivosti. V Sloveniji je smernice za odkrivanje in zdravljenje primarne osteoporoze v sodelovanju s kliniko izdelalo Slovensko osteološko društvo.

Prof. dr. Radko Komadina, dr. med., svetnik

Katka · Administrator foruma

Telesna vadba vpliva na gostoto kosti. Njen vpliv je odvisen od količine vadbe, vrste vadbe, stanja hormonov, prehrane in starosti. Vaje, pri katerih izkoriščamo težnost, npr. pri obremenitvi s telesno težo, bolj vplivajo na mineralno gostoto kosti kot tiste brez težnosti, kamor prištevamo plavanje. Večji potencial kostne mase bomo dosegli z večjo silo in manjšim številom ponovitev. Zelo intenzivna večurna vsakodnevna vadba je za okostje manj primerna, saj je vpliv na kostno maso možen le do določene mere, prekomerna vadba pa lahko privede do nasprotnega učinka. Kostna masa se po navedbah znanstvenikov povečuje do 6 ur vadbe na teden in takrat doseže maksimum.

Kot se ne moremo izogniti staranju človeka, se ne moremo izogniti staranju kosti, ki se kaže v njihovi krhkosti in lomljivosti. Vzdrževanje telesne pripravljenosti z redno telesno vadbo lahko v veliki meri izboljša in vzdržuje stanje gibalnega sistema, krepi kosti ter preprečuje padce in posledične poškodbe. Slabe telesne sposobnosti imajo običajno starostniki, bolniki in telesno neaktivni ljudje. Vidno se po 65. letu zmanjšajo mišična masa, moč in vzdržljivost, minutni volumen srca in poraba kisika, kosti so tanjše in nagnjene k zlomom. Postajamo počasnejši, bolj okorni in slabše gibljivi. Tudi vid, telesna drža, ravnotežje in reakcijski časi se slabšajo, kar spremeni zaznavanje telesa in ima za posledico večje tveganje za padce in s tem povezane poškodbe. Po zlomu kolka umre vsak peti bolnik že v prvem letu po zlomu in več kot polovica jih ostane odvisna od tuje pomoči.

Torej storimo za svoje kosti čim več, ko je še čas za to!Telesna vadba vpliva na gostoto kosti. Njen vpliv je odvisen od količine vadbe, vrste vadbe, stanja hormonov, prehrane in starosti.

Nedvomno vseživljenjska telesna aktivnost veliko pripomore k manjšemu tveganju za razvoj osteoporoze. Izguba trdnosti kosti bo manjša, če si bomo v zgodnjem življenjskem obdobju zagotovili čim večjo ťkostno bankoŤ z zdravim načinom življenja, pri katerem ne sme manjkati vsakodnevno gibanje v obliki športnih aktivnosti in dnevnih opravil. Kost se gradi tja do 30 leta, nato pa počasi ťkopniŤ.

Skrb za optimalen razvoj kosti se začne že v nosečnosti, ko bodoča mati z uravnoteženo prehrano in gibanjem zagotovi dober razvoj skeleta svojega otroka, hkrati pa ohranja homeostazo lastnega telesa. Osteoporoza se lahko razvije tudi v nosečnosti, ker so potrebe po kalciju zaradi razvijajočega se ploda in dojenja večje. Označujemo jo kot prehodno osteoporozo in je pogostejša v družinah z nagnjenostjo k osteoporozi. Lahko je tudi posledica drugih obolenj ali napačnega zdravljenja.

ZAČETI JE TREBA ZGODAJ

Čim bolj zgodaj v življenju moramo pričeti obremenjevati kosti s telesno aktivnostjo, saj se rast kosti bolj odzove na delujoče sile kot pri zreli kosti. Gibanje v zgodnjem življenjskem obdobju ima sistemski in lokalni učinek na kost in je odvisno od vrste aktivnosti. Vaje, pri katerih izkoriščamo težnost, npr. pri obremenitvi s telesno težo, bolj vplivajo na mineralno gostoto kosti kot tiste brez težnosti, kamor prištevamo plavanje. Otroci, ki odraščajo v mestih, imajo v primerjavi z vrstniki, ki odraščajo na vasi, slabše kosti. Ko so v šolsko športno vzgojo skupini otrok vključili vadbo, ki je vsebovala veliko poskokov, se jim je trdnost kosti zboljšala, v skupini, kjer ni bilo poudarka na skokih, pa ne. Tudi prehrana odraščajoče mladine vpliva na kakovost kosti.

Izbira in stopnjevanje sta pomembni sestavini telesne vadbe. Večji potencial kostne mase bomo dosegli z večjo silo in manjšim številom ponovitev. Ob tem se moramo zavedati, da je zelo intenzivna večurna vsakodnevna vadba za okostje manj primerna, saj je vpliv na kostno maso možen le do določene mere, prekomerna vadba pa lahko privede do nasprotnega učinka. Kostna masa se po navedbah znanstvenikov povečuje do 6 ur vadbe na teden in takrat doseže maksimum. Vadba čez to mero ne povečuje učinkov, kot bi pričakovali. Dekleta, ki več ur na dan trenirajo ritmično gimnastiko, balet in podobne discipline, zaradi stalne skrbi za linijo tudi manj jedo. Slab vnos kalcija in naporni treningi lahko vodijo v amenorejo (izguba menstruacije) in posledično izgubo kosti. Da ima vadba lahko tudi lokaliziran učinek, so dokazali na veliki skupini igralcev tenisa, ko so primerjali širino zapestij obeh rok in ugotovili značilno debelejša zapestja na roki, s katero držijo lopar. Tudi tekači imajo večjo mineralno gostoto kosti na nogah kakor na rokah. Bistveno se razlikujejo kosti dvigovalcev uteži od kosti plavalcev.

Sila težnosti ima močan vpliv na kosti. Deset minutna pokončna stoja bolnika nadomesti večurno vadbo v postelji. Hoja z nahrbtnikom, v katerem so uteži, je za kosti učinkovitejša. Znani so nam tudi nepopravljivi vplivi breztežnosti na skelet astronavtov in njihovi vsakodnevni treningi na posebnih napravah v vesoljskih plovilih, da bi minimalizirali učinke breztežnosti na celotni gibalen sistem.

Za širšo populacijo, predvsem žensko, se najbolj priporoča aerobika v kombinaciji z vajami proti uporu, kjer je skelet obremenjen s telesno težo in dodatnim bremenom, kot so naprimer uteži. Na čvrstost kosti prav tako pozitivno vplivajo gimnastika, step-aerobika, poskoki in vaje za moč. Pomembno je poudariti, da z ekscentrično mišično kontrakcijo (mišica je skrčena in se podaljšuje) razvijemo večjo mišično silo in s tem posredno bolj jačamo kosti kot s koncentrično obliko (mišica je skrčena in se krajša) vadbe. Ko so v zgoraj opisane elemente vadbe za jačanje kosti vključili še pliometrično vadbo, ki vključuje skoke in poskoke, pri katerih se izmenjuje koncentrično mišično delo z ekscentričnim, se je učinek vadbe na kosti še povečal.

Retrospektivna študija na velikem vzorcu Angležinj srednjih let je pokazala pozitivno povezanost med izmerjeno gostoto kosti in njihovo telesno dejavnostjo v mladosti. Tudi po 30. letu življenja in celo v obdobju menopavze lahko še krepimo svoje kosti, vendar ne več tako učinkovito.

VADBE ZA DOBRE KOSTI

*
Pogostost: hoja vsak dan, sistematična vadba najmanj 3 - krat na teden, boljše 5 - krat;

*
Čas trajanja: 30 do 60 minut na dan in da bodo učinki na kosteh zaznavni, mora trajati najmanj 9 mesecev;

*
Inteznivnosti: progresivna vadba z uporom glede na moč mišic, aerobna vadba 60-80 odstotkov maksimalne srčne frekvence glede na stopnjo telesne pripravljenosti;

*
Vrsta aktivnosti: vaje proti težnosti, ki vsebujejo poskoke in vplivajo tudi na zboljšanje splošne aerobne zmogljivosti (step aerobika, tek, odbojka, rokomet itd.), vaje proti uporu z dodatno silo (uteži, trakovi, fitnes naprave), vaje gibljivosti, koordinacije, dobre drže in ravnotežja.

Telesna višina je dober pokazatelj stanja kosti. Ženska lahko po menopavzi, med 50 in 60 letom starosti izgubi od 2 do 9 cm telesne višine. Ko so primerjali meritve telesne višine izraelskih vojakov in vojakinj pri dvajsetih letih in 50 let kasneje, so ugotovili največjo izgubo telesne višine pri tistih, ki se nikoli niso ukvarjali s telesno vadbo. Pri obeh spolih se ni bistveno razlikovala telesna višina tistih, ki so bili aktivni samo v mladosti, od tistih, ki so pričeli telesno aktivnost po 40. letu. Najmanj telesne višine so izgubili tist, ki so bili ves čas telesno aktivni. Bodite torej pozorni na izgubo telesne višine in pravočasno obiščite zdravnika.

Zelo neodgovorno bi bilo pri ženski v menopavzi z odkrito osteoporozo v terapevtske namene predpisovati samo telesno dejavnost brez ustreznih zdravil in rednih kontrol pri zdravniku. Vsak zlom v tem obdobju nas mora opozoriti, da gre lahko za resno osteoporozo, ki se z imobilizacijo, povezano z zmanjšano telesno aktivnostjo, samo še stopnjuje. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je merjenje mineralne gostote kosti postalo dostopno širši populaciji, so bile opravljene številne študije o vplivu telesne aktivnosti na kostno gostoto pri ženskah v menopavznem obdobju. Pokazala se je učinkovitost vadbe, ki obremenjuje skelet z lastno težo, še posebno v kombinaciji z utežmi in poskoki. Tako danes zelo priporočamo hojo, planinarjenje, vrtnarjenje in gibanje razporejeno preko celega dneva. Izogibati se moramo dolgemu sedenju, vožnji v avtomobilu in uporabi dvigal ter vseh situacij, ki nas silijo v upognjeno (flektirano) držo. Plavanje pa ni povsem neuporabno za večanje kostne mase, kot je ugotovila neka japonska študija. Pomembno pa je, da je dovolj intenzivno z dovolj hitrimi gibi, kontinuirano in trajati mora dovolj časa, npr. 20 do 30 minut. Pri nekaterih osebah, posebno po poškodbah, je lahko plavanje edini način vadbe, ker jim s telesno težo obremenjeni sklepi povzročajo bolečine in onemogočajo svobodo gibanje in ukvarjanje s športom.

Učinkovitost vadbe je v obdobju menopavze učinkovitejša v kombinaciji s hormonsko nadomestno terapijo, posebno pri ženskah, ki kažejo že prve znake osteoporoze. Ženske, ki se odločajo samo za hormonsko nadomestno terapijo, se morajo zavedati, da ne bodo pridobivale na telesni pripravljenosti (moči, gibljivosti, vzdržljivosti, boljši koordinaciji…..) in bodo s tem potencialno večale tveganje za padce. Tudi če bo prišlo do padca, se bodo slabše rehabilitirale.

Vadba je za bolnike z odkrito osteoporozo sicer koristna, vendar ne sme povzročati nobene nenadne ali prevelike sile na kost. Vaje, ki vključujejo upogibanje trupa povečajo tveganje kompresijskih zlomov vretenc. Pazite, da se obisk pri manipulativnemu terapevtu oziroma kiropraktiku ne bo dramatično končal, in se raje prej posvetujte s svojim zdravnikom. Prav tako se morajo bolniki z osteoporozo izogibati aktivnostim, pri katerih prihaja do eksplozivnih in rotacijskih momentov, kot je kidanje snega, premikanje zabojev in pohištva, dviganje druge osebe in podobno. Pazljivi naj bodo tudi pri izbiri športov, igranje golfa jim denimo lahko povzroči več tegob kakor veselja.

V primeru osteoporoze se izogibajte :

*
bolečini , neugodje je običajno;

*
dinamičnim vajam za trebušne mišice npr. dviganju trupa leže na hrbtu;

*
telesne drže, ki vzpodbuja upognjeno hrbtenico

*
odvisnosti od opornih pripomočkov in analgetikov;

*
eksplozivnih, hitrih in rotacijskih ali torzijskih gibov;

*
dviganju bremen težjih od 10 kg.

Pozorni moramo biti tudi na slabo držo, ki se kaže v ťpukljastiŤ hrbtenici. Bolj je hrbtenica ukrivljena, slabše je ravnotežje in verjetnejša osteoporoza. Skrbimo za lepo in ravno držo vsak trenutek dneva, ko sedimo, ko ležimo, ko hodimo in ko vadimo.

V pozni starosti ne moremo preprečiti izgube kostne mineralne gostote, zato moramo starostnike ves čas vzpodbujati k telesni dejavnosti, da jo bodo z aktivnim načinom življenja vzdrževali do pozne starosti. Da bomo ohranili starejše čim dalj aktivne, se moramo potruditi vsi in jim omogočiti dostopno in njim prilagojeno vadbo. Le redki so sposobni v poznih letih življenja vaditi povsem samostojno. Večina potrebuje družbo in občutek, da so vredni življenja, pri tem pa jih moramo ves čas vzpodbujati in jim razlagati, čemu je trebna ostati na svojih nogah.

Ostanimo pokončne drže do konca svojih dni in ne pustimo, da nam kosti rahlja neaktivnost.

Viš. pred., mag. Gabrijela Gaber,

fizioterapevtka

brezka · Objavljeno: 08 Feb 2012 18:42 Naslov sporočila:

Sicer zelo dobro nasveti, ki jih upoštevam in se je stanje kar izboljšalo :) Me pa zanima ali prehranska dopolnila kot so ta: osteoporoza kaj pomagajo ali gre bolj za marketinško potezo?

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli