|
O ANKSIOZNOSTI, STRAHU, PANIKI |
|
 |
|

Katka
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice
|
|
|
|
|
Objavljeno: 06 Apr 2009 06:58 Naslov sporočila: O ANKSIOZNOSTI, STRAHU, PANIKI |
|
|
|
|
Strah je del normalnih človekovih izkušenj. Vsi vemo, kako je biti "napet", ko nam nekaj ali nekdo grozi - metulji v trebuhu pred javnim nastopom, mehka kolena pred nasprotnim spolom, norenje pred pajki in kačami, itd... Taki strahovi so razumljivi. Dejansko so neizogiben del naše biologije, vgrajeni v naše možgane skozi evolucijski proces. So ostanek časa, ko je srečanje s sabljastim tigrom v divjini povedalo pračloveku naj zbeži, kolikor ga nesejo noge. Za nekatere pa ti trenutki zaskrbljenosti niso osamljeni, redki primeri, kakor za večino ljudi. Zanje je strah konstantna in prevladujoča sila, ki resno moti kvaliteto in veselje do življenja ter presega tisto običajno "nervoznost".
Na milijone ljudi trpi za boleznijo živčnega sistema, ki ga v medicini imenujejo "anksiozna motnja". Ta bolezen se manifestira v več določenih, sorodnih si oblikah, za katere je značilen ekstremno uničujoč strah.
Depresija
Težja depresivna motnja
Težja depresivna motnja je resna razpoloženjska motnja, ki vpliva na vse življenjske aspekte. Poleg težje depresivne motnje ali unipolarne depresije, poznamo še bipolarno depresijo, drugače imenovano tudi manična depresija. Depresija kot motnja normalnega življenjskega stila je znana že zelo dolgo, zapise o njej lahko najdemo tudi v Stari zavezi.
Spremembe v razpoloženju so naraven, normalen del življenja. Ljudje običajno prepoznajo spremembo razpoloženja in se z njo zadovoljijo. Ljudje z depresijo pa velikokrat ne morejo razložiti vzroka svoje depresije, čeprav jo opisujejo kot čustveno bolečo in zelo žalostno.
Prevladujoči simptomi depresije so splošna izguba interesa in energije ter nezmožnost občutenja veselja in radosti. Oseba z depresijo se običajno umakne ali oslabi svoje socialne stike. Občuti apatijo pri delu, v šoli, razmerjih, odgovornosti in pri pomembnih ciljih, kar negativno vpliva tako na osebo samo, kot na družino.
Vzroki in faktorji tveganja
Vzrok depresije je kombinacija možganske kemije, dednosti in psihosocialnega okolja. Ni znano, kateri od treh faktorjev je dominanten pri pojavu depresije, vendar obstaja močna povezava med depresijo in nenormalnim nivojem nevrotransmiterjev norepinefrina, serotonina in dopamina. Od tod depresijo velikokrat označijo kot posledico “kemijskega neravnotežja”. Znano je, da ti nevrotransmiterji igrajo pomembno vlogo pri občutenju zadovoljstva in razpoloženjih.
Statistike kažejo, da otroci staršev z depresijo zelo verjetno tudi sami razvijejo enako motnjo. študije pojavnosti depresije pri dvojčkih kažejo na 70% možnost, da bosta oba identična dvojčka trpela za depresijo, kar je enkrat večja možnost kot pri dvojajčnih dvojčkih.
Depresij je bolj pogosta pri ljudeh, ki so v življenju doživeli travmo, spolno ali fizično zlorabo, invalidnost, izgubo ljubljene osebe v mladih letih, alkoholizem ali nepopolno družinsko strukturo. Pri odraslih je najpogostejši vzrok za depresivno epizodo izguba partnerja. Ženske so v fazi večjega tveganja v obdobju med nosečnostjo ali v prvih mesecih po nosečnosti. Kronična depresija je najbrž bolj prisotna na območjih, ki jih je prizadela vojna, naravne nesreče, revščina ali zanemarjanje.
Pojavnost
Depresija se lahko pojavi v vseh strostnih obdobjih, najpogosteje med 24 in 44 letom. Poznejši pojav depresije je morda v povezavi z odsotnostjo depresije v družini. študije ugotavljajo, da se depresija večkrat pojavi med ljudmi v srednjih letih. Tudi najstniki lahko trpijo za depresijo. Naraščujoč odstotek depresije med najstniki morda odraža vedno večje pritiske na mlade ljudi glede šole in visokih pričakovanj staršev. Težave z nizko stopnjo samozavesti lahko vodijo v negativno perspektivnost glede življenja in depresijo.
Znaki in simptomi
Najbolj izraziti simptomi depresije so izguba interesa, izguba energije in nezmožnost občutenja veselja. Žalost kot posledica depresije je veliko krat opisana kot neizbežna in bolj boleča kot običajna žalost. Depresija je lahko tako huda, da oseba ne prepozna simptomov. Mnogo simptomov je odkritih šele, ko oseba prične z zdravljenjem.
Zaradi izgube energije se mnoge osebe z depresijo izogibajo socialnim stikom, redni telovadbi ali vzdrževanju prejšnjih interesov. Zmanjšana aktivnost se pokaže v izgubi mišične in kostne mase, kar je povod za slabše fizično stanje. Prisotni so tudi občutki ničvrednosti, saj osebe mislijo, da niso dobre v ničemer in nikomur nič ne pomenijo. S težavo sprejemajo komplimente ali si priznajo dosežke. Nizka samozavest povzroči splošno slabo razpoloženje in se odraža v negativnem pogledu na svet. Mnogi se počutijo nepomembne, lahko gojijo občutke krivde in samopreziranja.
Za depresijo je značilna tudi nespečnost (v približno 80% primerov), ali pa v pretiranem spanju (nekateri spijo tudi čez dan). Mnogokrat depresijo spremljajo tudi motnje v prehranjevanju in posledično izguba ali velika pridobitev telesne teže. Simptom, ki predstavlja precejšen problem pri depresiji je tudi izguba libida in splošnega zanimanja za spolnost. Izguba libida je lahko tudi običajen stranski učinek antidepresivov. Na žalost je depresija lahko tudi usodna, saj mnogo ljudi pestijo tudi ponavljajoče se misli o smrti in samomoru.
Drugi simptomi
Zapiranje vase (npr. pred družino, prijatelji, službo ali šolo)
Opuščanje aktivnosti, ki so bile prej v užitek
Nasilje (največkrat pri adolescentih ali priletnih osebah z depresijo)
Nezmožnost joka, kljub potrebi po joku
Splošno negativni pogledi
Izguba spomina (npr. glede planov, kratkoročni spomin)
Obraz brez izraza
Ponavljajoča se izguba koncentracije, običajno spremljana s strmenjem v prazno
Odvisnost od substanc (alkohol, droge)
Nezanimanje za izgled in osebno higieno
Potreba po temu, da se umaknemo, zapustimo mesto ali govorimo o tem
Tipi depresije
Poznamo tri tipe depresivnih epizod: Posamične, ponavljajoče in sezonske. Depresijo nadalje delimo na blago, zmerno, težjo brez psihoze, težjo s psihozo, v delnem upadanju, v polnem upadanju, kronično in nedoločeno.
Posamične: Oseba doživi depresijo v skladu z diagnostičnimi kriteriji, vendar je ne doživi nikoli več
Ponavljajoče: Dve ali več depresivnih epizod, ločenih z vsaj dvema mesecema normalnega počutja in funkcioniranja, ali če oseba nikdar ni imela manične epizode ali nedvoumne hipomanične epizode.
Sezonska afektivna motnja (SAD - Seasonal Affective Disorder): Nihanja v razpoloženju pri depresivnih ljudeh so lahko povezana z letnim časom. Običajno so taki ljudje depresivni v času jeseni in zime, bolje pa se počutijo spomladi in poleti. Vzrok za to bi lahko bilo zmanjšano izločanje melatonina v možganih, ki je sproženo s sončno svetlobo. Te pa pozimi lahko primanjkuje, posebno v krajih, kjer so dnevi zelo kratki.
Nivoji depresije
Blaga depresija: Samo blagi simptomi, ki ne vplivajo na šolo, službo ali socialne interakcije osebe.
Zmerna depresija: Nekoliko več simptomov, ki nekoliko vplivajo na šolo, službo ali socialne interakcije (npr. zmanjšana koncentracija, izostanek od dela, šole)
Težja depresija brez psihotičnih simptomov: Resna depresija z vsemi večjimi simptomi, ki močno vplivajo na šolo, službo ali socialne interakcije (npr. neuspeh v šoli ali razmerjih)
Težja depresija s psihotičnimi simptomi: depresija, ki jo spremljajo halucinacije in blodnje, kar popolnoma onemogoči normalno funkcioniranje osebe
Depresija v delnem upadanju: Blaga depresija, kjer simptomi počasi izginjajo in ni prejšnjih epizod depresije.
Depresija v polnem upadanju: Ni simptomov depresije že vsaj 6 mesecev
Zdravljenje
Danes lahko depresijo zdravimo zelo uspešno. Obstaja več opcij zdravljenja ter kombinacije teh opcij.
Zdravljenje z antidepresivi
Kognitivna-vedenjska terapija
Psihoterapija
Elektrokonvulzivna terapija (ECT) ali šok terapija
Psihoterapija
Je zdravljenje s psihološkimi metodami skozi pogovor.
Vrste oz. oblike psihoterapij:
KVT,
psihoanaliza,
transakcijska analiza
gestalt
hipnoterapija
eksistencialna humanistična
Kognitivna-vedenjska terapija
KVT je zelo uspešna oblika psihoterapije za zdravljenje depresije. Cilj KVT je pomagati osebi spremeniti način mišljenja tako, da jih nauči pozitivnega pogleda na življenje, kako naj se nagradijo za lepe občutke in dosežke. S tovrstno terapijo depresivne osebe pridobijo nov pogled na svet, se bolje počutijo in izboljšajo razpoloženje. Kognitivni terapevti menijo, da depresijo povzročajo nizka samozavest, nezmožnost postavljanja racionalnih ciljev in pesimizem. Ko se oseba nauči prepoznati stresne situacije, si znajo pomagati z učinkovitimi tehnikami obvladovanja, namesto da postanejo depresivni. Tako se naučijo upravljati s stresom, ki je nekoč povzročal depresijo.
Elektrokonvulzivna terapija
Okrog uporabe te terapije kroži mnogo polemik o primernosti. Največkrat zato, ker večina pacientov, ki prejema elektrokonvulzivno terapijo, trpi za izgubo kratkoročnega in včasih za izgubo celotnega spomina. Zato je ECT rezervirana samo za paciente s kronično depresijo, ki se ne odzivajo na nobeno antidepresivno zdravilo in za paciente, ki so zaradi hude depresije v nevarnosti, da škodujejo sebi in/ali drugim.
Zdravila
Antidepresivi so najširše uporabljena metoda zdravljenja depresije. Simptomi se izboljšajo pri približno 80% pacientov, ki jemljejo antidepresive. Zdravljenje lahko poteka od šest mesecev do enega leta. Ponavljajoča se depresija običajno zahteva 2 leti zdravljenja z antidepresivi, kronična depresija pa lahko zahteva doživljenjsko zdravljenje. Na zdravila se vsak posameznik odziva drugače, izbira pa se jih glede na stranske učinke.
Antidepresivi lahko potrebujejo od 1 do 8 tednov, da pričnejo delovati, odvisno od količine zdravila in posameznika. Doza zdravila se običajno povečuje postopoma, ko se pri pacientu povečata toleriranje in odzivanje na zdravilo. Antidepresivi izboljšajo spanec in apetit, zmanjšujejo anksioznost, izboljšajo koncentracijo in povrnejo nivo energije. Najbolje delujejo pri osebah, ki so se dobro odzivali na zdravila v preteklosti ali pa trpijo za drugimi težavami, npr. Nespečnostjo ali anoreksijo.
Kako delujejo zdravila
Teorijo, da depresijo v glavnem povzročajo nezadostni nivoji monoaminskih nevrotransmiterjev v možganih podpira tudi terapija z antidepresivi. Signali v možganih potujejo z nevrotransmiterji med živčnimi celicami. Antidepresivi povečajo koncentracijo teh nevrotransmiterjev (npr. Serotoninski inhibitorji povečajo nivo serotonina). Povečan nivo nevrotransmiterjev pa izboljša prenos signalov in dvigne razpoloženje.
Generalizirana anksioznost
Kaj je generalizirana anksioznost?Anksioznost je do neke mere čisto normalna pri ljudeh. Kronična, pretirana zaskrbljenost pa ni. Ljudje z generalizirano anksioznostjo čutijo nenehno anksioznost, ki velikokrat nima nekega očitnega vzroka. GA je lahko blaga in obvladljiva, za nekatere ljudi pa je lahko uničujoča. Razen tega, lahko tudi povzroči ali poslabša druge zdravstvene težave, tako fizične kot psihološke. Generalizirano anksioznost ločujemo od ostalih fobij, saj za razliko od slednjih, GA ne sproži specifičen objekt ali situacija.
Zakaj nas skrbi?
Ljudje z GA so zaskrbljeni zaradi enakih problemov kot vsi ostali: denar, zdravje, družina, služba, itd. Težava je v tem, da ljudi z GA nenehno in pretirano skrbi. Ljudje brez generalizirane anksioznosti so zmožni običajne skrbi imeti v oblasti in se lahko osredoočijo na vsakodnevne dejavnosti. Ljudi z generalizirano anksioznostjo pa te skrbi lahko zelo begajo in težko razmišljajo o drugih rečeh. Veliko ljudi z GA čuti neprestano anksioznost brez pravega vzroka.
Zbudijo se z anksioznostjo, ki ji nikoli ne znajo določiti vzroka. Anksioznost čez dan sploh ne pojenja.
Oseba z GA vedno pričakuje najhujše, se ne more sprostiti in večino časa občuti napetost. Že misel, da se je treba prebiti skozi dan lahko povzroča anksioznost. Pomembno je poudariti, da osebe s to motnjo niso same krive zanjo. To ni nekaj, česar se lahko preprosto otresemo in pozabimo.
Nihče ne ve zagotovo, kaj povzroča GA, vendar pa naj bi na njen razvoj vplivalo več faktorjev. Opaža se, da se GA pojavlja v družinah in je najbrž dedna. Včasih jo sproži hujši travmatični dogodek ali stresno obdobje. Druga teorija pravi, da imajo osebe z GA notranje nerazrešene konflikte, ki jih morajo razčistiti pri sebi. GA se lahko pojavi v otroštvu ali kasneje v življenju. Najverjetneje ima GA tako psihološko kot fizično komponento.
Simptomi
Simptomi so lahko zelo neprijetni, med drugim so spodaj našteti zelo pogosti. Običajno se lahko poslabšajo, če je oseba pod stresom.
Glavoboli
Tresavica, trzanje
Omotičnost, slabost
Težave pri koncentraciji
Težave pri dihanju
Potenje, vročično oblivanje
Sprememba apetita
Pogosto odhajanje na stranišče
Oseba se hitro lahko prestraši ali vznemiri
Cmok v grlu, težave pri požiranju
Nespečnost, nemirnost, napetost mišic, utrujenost
Potencialni vzroki in faktorji tveganja pri GA
GA povezujejo z nepravilnim nivojem nevrotransmiterjev v možganih. Nevrotransmiterji so kemične spojine, ki prenašajo signale preko živčnih končičev. Nevrotransmiterji, ki sodelujejo pri anksioznosti vključujejo norepineprin, GABA (Gama-aminobutirična kislina) in serotonin.
Norepineprin je koncentriran v locus ceruleus (skupina živcev, ki ležijo blizu četrte možganske ventrikule). Povečana aktivnost v locus ceruleus je povezana z anksioznostjo, zmanjšana aktivnost v locus ceruleus pa zmanjša anksioznost. Povišani nivoji GABA in serotonina predvidoma zmanjšujejo anksioznost. Vsi ti nevrotransmiterji so v interakciji med povišanjem anksioznosti.
Psihodinamična teorija v psihologiji vidi anksioznost kot alertni (alarmni) mehanizem, ki se sproži ko naše nezavedne motivacije trčijo ob pritiske našega zavednega uma. Ta konflikt naj bi bil pri osebah z GA povečan. Vedenjska teorija pravi, da anksioznost izvira iz tega, da ne vemo kako naj se obnašamo v določeni situaciji. Možnost negativnih posledic nepravilnega vedenja se lahko odrazi v obotavljanju in neprizadevnosti. Anksioznost je lahko posplošena na podobne situacije, npr. anksioznost pred pisanjem nekega testa se lahko posploši na pisanje vseh testov v prihodnosti.
Faktorji tveganja za GA so lahko biološki ali okoljski:
Stresorji iz okolja (npr. šola, delo ali razmerja)
Genetika
Pomanjkanje spanja ali odsotnost spanja
Zdravljenje
Osebam s pretirano anksioznostjo je priporočeno, da najprej opravijo zdravniški pregled, ki bo izločil druge možne vzroke za anksioznost. Če je oseba potrjeno dobrega zdravja, je priporočeno diagnosticiranje te motnje pri psihiatru ali psihologu, ki ima izkušnje z zdravljenjem anksioznostnih motenj in obvlada kognitivno-vedenjsko terapijo. Kronična anksioznost je lahko tudi simptom kakšne druge anksioznostne motnje, ali pa je spremljana z drugimi psihološkimi težavami, npr. z depresijo. Oseba, ki nudi zdravljenje, mora vedeti za vse težave, ki spremljajo GA. Če samo terapija ne pomaga, je morda potrebno uvesti tudi zdravila.
Zdravljenje običajno vključuje zdravila, terapijo ali kombinacijo obeh. Niti ena oblika zdravljenja ne deluje enako za vse, zato je potrebno poiskati pravo kombinacijo oz. pravo terapijo za vsakega posameznika. Kognitivna-vedenjska terapija je zelo uspešna metoda zdravljenja za mnoge ljudi z anksioznostnimi motnjami. S KVT se oseba z generalizirano anksioznostjo nauči relaksacijskih in drugih veščin obvladovanja anksioznosti. Psihodinamična ali pogovorna terapija pa lahko pomaga pri razreševanju raznih drugih težav in konfliktov. Metode za samopomoč in podporne skupine so lahko v veliko pomoč in kot dodatek profesionalnemu zdravljenju.
Socialna anksioznost
Kaj je socialna anksioznost?
Socialna anksioznost oz. socialna fobija je bila med vsemi anksioznimi motnjami odkrita zadnja. Pri tej motnji oseba čuti velik strah pred socialnimi situacijami, ta strah pa še naraste, ker se oseba boji, da bo podvržena obsojanju, preiskovanju ali ponižanju. Javnost je z njo slabo seznanjena, čeprav velik odstotek ljudi v družbi trpi za določeno obliko socialne anksioznosti. Tudi velika večina ljudi, ki trpijo za socialno fobijo, sploh ne vedo, za čim pravzaprav trpijo. Socialna anksioznost lahko preraste v izjemno kruto čustveno težavo. Pomembno jo je prepoznati in poiskati ustrezno terapijo, vendar jo je marsikomu težko razumeti, ker ni tako zelo "očitna" navzven, ampak kakor večina anksioznih motenj, boli "odznotraj".
Socialna fobija ali sramežljivost?
Skoraj vsakdo se je že kdaj počutil nekoliko utesnjenega v določeni socialni situaciji. Včasih smo se prisiljeni znajti v novem okolju, med novimi ljudmi, počutimo se negotove, opazimo, da smo drugače oblečeni od drugih. Včasih imamo težave pri navezovanju stikov. Velikokrat ljudi, ki se ne znajdejo v socialnih situacijah označimo za "pretirano sramežljive" ali "zaprte vase". Ne razumemo, da ti ljudje morda v sebi zelo trpijo in se socialnih situacij boje, saj zanje predstavljajo čustven napor, ki si ga nekdo brez socialne fobije ne more niti zamisliti. Ljudje s socialno fobijo niso nujno tudi sramežljivi. Želijo si stikov z drugimi, želijo se izražati in se družiti z ljudmi, vendar jih od tega odvrača mogočen strah pred tem, da bi se osramotili, doživeli kaj neprijetnega pred drugimi ali napravili slab vtis.
Mnogo ljudi je strah nastopati v javnosti, spoznavati nove ljudi, jesti ali pisati pred drugimi, se pogovarjati z nadrejenimi, celo uporabljati javna stranišča. Ta občutek neugodja se lahko stopnjuje daleč preko običajne sramežljivosti.
Ljudje s socialno fobijo občutijo močan strah v socialnih interakcijah, že samo misel na druženje, zabave ali nastope jih lahko privedejo v čustveno stisko, tresejo se in se potijo. Lahko se počutijo ujete in osamljene. Pomembno je, da ta strah vzamemo resno in poiščemo pomoč, saj dandanes obstajajo terapije, ki lahko veliko pomagajo pri socialni fobiji. Do sedaj najbolj uspešna je kognitivna vedenjska terapija.
Situacije, ki običajno izzovejo anksioznost:
nastopanje v javnosti
pogovor z ljudmi ter nadrejenimi
prisostvovanje in sodelovanje na predavanjih
pogovor s tujci
intervjuji
zmenki in razvijanje resnejših zvez
telefoniranje ali javljanje na telefon
spoznavanje novih ljudi
uporabljanje javnih stranišč
vožnja
nakupovanje
jesti, piti ali pisati na javnem mestu
Fizični simptomi, ki se lahko pojavijo v socialni situaciji ali v pričakovanju le-te:
razbijanje srca
trepetanje
potenje
napetost mišic
želodčne ali prebavne težave
tresoč glas
zardevanje
tiki
suhost ust
hiperventilacija
slabost in omotica
težave pri srečevanju z očmi
Pri nekaterih se lahko problem stopnjuje do pravega paničnega napada, nekateri se zatekajo k zlorabi alkohola ali drog, lahko se popolnoma izogibajo socialnih situacij, kar lahko privede do agorafobije, opustitve šolanja ali službe, celo samomorilnim mislim.
Ali socialno anksioznost podedujemo ni znano. Možno je, da jo lahko ustvari okolje in pogoji, v katerih živimo, vzgoja, stresni življenjski stil ali naš biološki ustroj ter dedovanje.
Pri odpravljanju socialne fobije je pomembno, da se zdravimo tako fizično, kot mentalno. Najbolj priljubljena metoda je KVT (kognitivna vedenjska terapija), pomagajo pa tudi sprostitvene vaje, gibanje in telovadba ter prava dieta. Na voljo so tudi zdravila, kot so antidepresivi ter anksiolitiki oz. pomirjevala.
OKM (obsesivno-kompulzivna motnja)
Kaj je OKM (obsesivno-kompulzivna motnja)?
Skrbi, dvomi in vraževerje so precej pogosti v vsakdanjem življenju. Ko pa postanejo te vsakdanje skrbi pretirane, se razvijejo v ure umivanja rok ali ponavljanja nesmiselnih ritualov, takrat postavimo diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje. Pri OKM se zdi, kakor da se možgani zataknejo pri neki posebni misli ali potrebi in se ne morejo premakniti. Ljudje z OKM svoje simptome velikokrat opišejo kot miselno kolcanje, ki se ga ne morejo znebiti. V znanosti je OKM znana kot možganska motnja, ki povzroča probleme pri predelavi informacij. Če trpite za obsesivno-kompulzivno motnjo, za to vsekakor niste krivi Vi, prav tako ni posledica “šibke” ali nestabilne osebnosti.
Simptomi obsesivno-kompulzivne motnje
OKM običajno vključuje tako obsesije kot kompulzije, lahko pa se zgodi, da oseba trpi samo za enimi ali drugimi.
Običajne obsesije:
Strahovi pred okužbo z bacili, umazanijo, itd.
Predstave o poškodovanju samega sebe ali drugih
Predstave o izgubi nadzora nad agresivnimi nagoni
Vsiljive seksualne misli ali nagoni
Pretirani religiozni ali moralni dvomi
Prepovedane misli
Potreba, da bi imeli stvari “kar tako”
Potreba po “povedati, vprašati, priznati”
Običajne kompulzije:
Umivanje
Ponavljanje
Preverjanje
Dotikanje
štetje
Urejanje/aranžiranje
Kopičenje, zbiranje, shranjevanje
Molitve
Simptomi OKM se lahko izrazijo pri ljudeh vseh starosti. Niso pa vsa obnašanja obsesivno-kompulzivne motnje prišteta med bolezenska. Nekateri rituali (na primer verski obredi) so dobrodošel del vakodnevnega življenja. Običajne skrbi, kot so strahovi pred okužbo, se lahko povečajo med stresnimni obdobji, recimo kadar član družine zboli ali umira. Samo kadar simptomi vztrajajo, nimajo nobenega smisla, povzročajo veliko gorja ali motijo normalno delovanje, zahtevajo klinično pozornost.
1. Obsesije:
Obsesije so misli, podobe ali impulzi, ki se ponavljajo znova in znova. Osebi se zdi, da jih ne more kontrolirati. Noče imeti takih idej, zdijo se ji moteče, vsiljive in običajno se zaveda, da niso smiselne. Velikokrat jih pretirano skrbi zaradi umazanije, bacilov, obsedeni so z idejo, da se bodo okužili ali sami okužili koga drugega. Nekateri imajo obsesivne strahove, da so nekoga po nesreči poškodovali (morda ko so parkirali avto), čeprav se zavedajo, da njihov strah ni realističen. Obsesije velikokrat spremljajo neprijetni občutki strahu, gnusa in dvoma, ali občutek, da morajo biti stvari narejene na prav določen način.
2. Kompulzije:
Ljudje z OKM se največkrat trudijo odpraviti obsesije z izvajanjem kompulzij. Kompulzije so dejanja, ki jih oseba vedno znova ponavlja, običajno v skladu z nekimi “pravili”. Osebe, ki se bojijo okužbe z bacili, si lahko toliko krat umijejo roke, da povzročijo vnetje kože. Lahko tudi neprestano preverjajo, če so ugasnili pečico ali likalnik, če se obsesivno bojijo, da bodo zažgali hišo. Zaradi strahu, da bi zgubili določene predmete, jih neprestano štejejo, vedno znova in znova. Za razliko od kompulzivnega nakupovanja ali pitja, pa OKM kompulzije osebi niso v noben užitek. Rituale izvaja predvsem zato, da doseže olajšanje od neprijetnega občutka, ki ga povzročajo obsesije.
Kdaj se lahko OKM pojavi?
Pojavi se lahko kadarkoli, v predšolskem obdobju ali odraslosti (običajno okrog štiridesetega leta starosti). Približno tretjina odraslih z OKM poroča, da se je pri njih pojavila že v otroštvu. Na žalost ta motnja velikokrat ni prepoznana.
študije kažejo, da ljudje porabijo veliko let in energije, da se jim postavi prava diagnoza in še več časa, da dobijo ustrezno terapijo. Razlogov, da OKM ostane nediagnosticirana in nezdravljena, je več. Ljudje z OKM lahko skrivajo svoje simptome ter pomanjkanje znanja o motnji. Mnogo zdravstvenega osebja pa ni pravilno seznanjenega s simptomi ali pa nimajo ustrezne izobrazbe, da bi lahko izvajali zdravljenje te motnje. Nekateri ljudje nimajo dostopa do ustreznih virov zdravljenja. To je velika škoda, saj zgodnja diagnoza in ustrezno zdravljenje lahko pomagajo osebam z OKM, da se izognejo trpljenju in omilijo tveganje za razvoj drugih problemov, kot je depresija ali problemi v službi in družini.
Posebni geni za OKM še niso identificirani, vendar raziskave kažejo, da genetika igra vlogo pri razvoju motnje v nekaterih primerih. OKM, ki se pojavi v otroštvu naj bi se dedovala v družini. Če eden od staršev trpi za OKM, je nekoliko povečana možnost, da jo bo podedoval tudi otrok, vendar je ta možnost še vedno nizka. Kadar se OKM pojavlja v družini, se lahko deduje splošna narava OKM, ne pa specifični simptomi.
Post-travmatska stresna motnja (PTSM) Post-travmatska stresna motnja spada med anksiozne motnje, ki jo oseba lahko razvije, ko prestane, ali je priča ekstremno travmatskim dogodkom, med katerimi občuti močan strah, nemoč ali grozo.
Prevladujoče poteze post-travmatske stresne motnje so:
čustvena otopelost (oz. čustvena neodzivnost)
hiper-vzbujenost (oz. razdraženost, konstantno na preži pred nevarnostjo)
podoživljanje travme (ponovna projekcija prizorov, vsiljiva čustva)
Kaj je travma?
Travma je močan stresni dogodek, med katerih je oseba podvržena resnim poškodbam ali grožnjam s hudimi poškodbami, smrtjo, ali pa je oseba priča dogodku, kjer je neka druga oseba (ali več oseb) ubitih, resno poškodovanih ali ogroženih.
Običajna klasifikacija travmatskih dogodkov je slednja: Zloraba
mentalna ali duševna
fizična
spolna
besedna oz. verbalna (v spolnem in/ali nasilnem kontekstu)
Katastrofa
Huda nesreča ali nesreča s smrtnim izidom
naravne nesreče
terorizem
Nasilni napad
napad s strani živali
napad s strani tuje osebe
pretepanje in nasilje doma
posilstvo
Vojna, bitke in spopadi
smrt
eksplozija
streljanje
Tipi PTSM (posttravmatske stresne motnje)
Poznamo tri tipe PTSM:
Akutni tip, kjer simptomi trajajo manj kot tri mesece. Kronični tip, kjer simptomi trajajo tri ali več mesecev. Odloženi tip, kjer se simptomi prvič pojavijo vsaj šest mesecev po prestani travmi.
Ženske pogosteje trpijo za PTSM kot moški, saj se pogosteje prepoznajo kot žrtev fizičnega napada ali grožnje napada. Zelo pogosto pa se pojavlja tudi pri vojnih veteranih. Osebe, ki trpijo za PTSM lahko razvijejo tudi druge anksiozne motnje, kot so huda depresija, fobije, panična motnja, itd...
Velikokrat se PTSM obsežno pojavi v državah, kjer dolgo časa divjajo vojne, socialni nemiri, ali so pogoste naravne nesreče.
Posttravmatski faktorji tveganja
Simptomi in trajanje PTSM so lahko še hujši, če oseba nima podpore družine in/ali skupnosti. Primer tega je žrtev posilstva, ki ji nihče ne verjame ali jo celo krivijo za napad (recimo v primeru, da je žrtev družinski član), ima večje možnosti za razvoj post-travmatske stresne motnje.
Simptome PTSM običajno delimo na tri tipe
Simptomi vrinjenosti
Stanje odmaknjenosti
ponovne projekcije prizorov
vrinjeni občutki in spomini
nočne more in nočni teror (groza)
Simptomi izogibanja
izogibanje čustvom
izogibanje odnosom in zvezam
izogibanje odgovornosti za druge
izogibanje situacijam, ki spominjajo na travmatski dogodek
Simptomi hiper-vzbujenosti
Pretirane reakcije zdrznjenja ali osuplosti
eksplozivni izbruhi
skrajna opreznost, budnost
razdražljivost, preobčutljivost
panični simptomi
motnje spanja
Vrinjeni spomini in občutja motijo normalne miselne procese in socialne interakcije. Ponovne projekcije prizorov vključujejo slušne in vizualne halucinacije. Na primer, zvoki in prizori iz bojišč velikokrat predstavljajo projekcije prizorov pri vojnih veteranih. Te projekcije lahko sprožijo čisto običajne stvari, npr. letalo v letu ali glasen zvok, karkoli prinese možganom enega od aspektov travmatskega dogodka. Tudi nočne more in nočni teror vsebujejo dele travmatskega dogodka.
Disociativni (ločitveni) simptomi vključujejo fizično otopelost, depersonalizacijo in amnezijo.
Ljudje s PTSM se običajno ogibajo povodov in situacij, ki jih spominjajo na travmatski dogodek, saj sprožijo simptome.
Ljudje, ki doživljajo simptome hiper-vzbujenosti, so vedno na preži za nevarnostjo ali grožnjo in se zelo hitro prestrašijo .
Panična motnja
"Začelo se je pred desetimi leti. Sedel sem na seminarju v hotelu in ta stvar je prišla kot strela z jasnega. Počutil sem se, kot da umiram."
"Zame je napad panike skoraj nasilna izkušnja. Počutim se, kot da se mi meša. Kot da izgubljam nadzor na zelo skrajen način. Srce mi močno razbija, stvari se zdijo neresnične in obdaja me občutek bližajoče se pogube."
“Med enim in drugim napadom obstaja nekakšna grožnja in strah, da se ti bo ponovilo. Bežanje tem občutkom panike je lahko pohabljajoče.”
Ljudje s panično motnjo imajo občutke terorja, ki udari nenadno in se ponavlja brez opozorila. Ne morejo napovedati, kdaj se bo zgodil napad in mnogi razvijejo intenzivno anksioznost med eno in drugo epizodo, skrbi jih, kdaj ga bodo naslednjič doživeli. V tem času nad njimi visi neprestana skrb, da se lahko vsak trenutek pojavi nov napad.
Med napadom panike vam srce močno razbija, potite se, čutite šibkost, omedlevico ali vrtoglavico. V dlaneh imate mravljince ali otopelost, oblije vas lahko hladno ali vroče. Lahko imate bolečine v prsih, zadušljivo vam je, dobite občutek nerealnosti, strah pred prihajajočo pogubo ali izgubo kontrole. Čisto zares lahko mislite, da doživljate srčni napad ali kap, da se vam meša in da ste na robu smrti. Napad se lahko pojavi kadarkoli, celo med popoldanskim dremanjem.
Simptomi napada panike:
Razbijanje srca
Bolečine v prsih
Omotičnost in vrtoglavica
Slabost ter želodčne težave
Rdečica ali mrzel pot
Težko dihanje, sopenje, občutek zadušljivosti ali davljenja
Mravljinci ali otopelost v dlaneh, stopalih, rokah, nogah
Tresenje ali trepetanje, trzajoče mišice
Občutki neresničnosti
Teror
Občutek, da nimate kontrole nad dogajanjem ali da se vam meša
Strah pred smrtjo
Potenje
Strah pred tem, da bi znoreli
Kaj je panični napad?
Lahko ga opišemo samo kot vsestransko čustveno moro. Nekateri ljudje s panično motnjo se počutijo kakor v naraščajočem krogu katastrofe in pogube. Imajo občutek, da se jim bo “prav v tem trenutku” zgodilo nekaj slabega.
Drugi se počutijo kot da bi doživljali srčni napad, saj jim srce tolče na vso moč. Srčne palpitacije jih prepričajo, da bodo doživeli srčni napad. Spet drugi se počutijo, da bodo izgubili nadzor nad samim seboj in napravili nekaj ponižujočega pred drugimi ljudmi. Nekateri tako hitro dihajo in hlastajo za zrakom, da hiperventilirajo in se počutijo, kot da se bodo zadušili zaradi pomanjkanja kisika.
Napad panike traja več dolgih minut in je eno najhujših stanj, kar jih oseba lahko izkusi. V nekaterih primerih napadi trajajo daljše obdobje ali pa se ponavljajo v zelo kratkih presledkih.
Posledice takšnega napada so zelo boleče. Običajno oseba občuti depresijo in nemoč. Najhujši strah je, da se bodo napadi vedno znova ponavljali in to napravi življenje pretežko, da bi ga prenašali.
Panike ne prinese nujno okoliščina, ki bi jo prepoznali. Za osebo ostaja skrivnost, zakaj se je pojavil napad. Napadi pridejo kot strela z jasnega, lahko pa jih izzove pretiran stres ali druge negativne okoliščine življenja.
Osnovna dejstva o napadih panike
“Izgubljam nadzor...”
“Zdi se mi, da bom znorel...”
“Zagotovo imam srčni napad...”
“Dušim se in ne morem dihati...”
“Prišlo je iznenada. Občutil sem val strahu, enega za drugim in izdal me je želodec. Slišal sem svoje srce razbijati tako glasno, pomislil sem, da mi bo ušlo iz prsi. V nogah sem začutil ostre bolečine. Postalo me je tako strah, da nisem mogel zajeti zraka. Kaj se mi je dogajalo? Srčni napad? Sem umiral?”
Napadi panike so zelo resnični, mučni in čustveno uničujoči. Veliko ljudi ob prvem napadu panike konča na urgenci... Ali pri zdravnikih - pripravljeni slišati najhujše novice o svojem zdravju.
Ko ne slišijo, da so bili v stanju, ki bi jih življenjsko ogrožalo (kot npr. srčni napad), lahko to še poveča njihovo napetost in frustracijo: “... Če sem fizično zdrav, kaj se mi je potemtakem zgodilo? Doživel sem nekaj tako grozljivega, da ne znam niti razložiti. Kaj se mi torej dogaja?”
Če osebi s paniko ni postavljena prava diagnoza, si jo lahko zdravniki podajajo več let, brez da bi začutila kakršnokoli olajšanje. Namesto tega je stanje vedno hujše za trpečega, saj mu nihče ne zna povedati kje tiči njegov problem in mu seveda ne zna pomagati.
Ker so simptomi panike tako zelo resnični, je anksioznost zelo travmatična in za osebo, ki to doživlja, čisto nova in čudna izkušnja. Panični napad je zato ena najhujših izkušenj kar jih je. Poleg samega napada, vedno obstaja huda negotovost: “ Kdaj se mi bo to ponovilo?” Nekateri ljudje se tako boje novega napada panike, posebno v javnosti, da se potegnejo v tako imenovane “varne cone”, običajno domove, katere redkokdaj zapustijo. To stanje imenujemo agorafobija. Vedite, da oseba z agorafobijo ne uživa v svojem življenju, ki je tako omejeno. Zanjo to pomeni depresivno in bedno životarjenje. Na dom jih veže neprenehen strah pred novimi napad panike.
Pojavnost in razsežnost
Panična motnja prizadene vsaj 1,6 odstotka (ameriške) populacije in je dvakrat pogostejša pri ženskah kot pri moških. Lahko se pojavi pri katerikoli starosti - pri otrocih ali ostarelih - najpogosteje pa se pojavi pri mladih odraslih. Vendar pa vsak, ki je doživel napad panike, ne razvije panične motnje - npr. veliko ljudi doživi samo enega, brez ponovitev. Za tiste, ki imajo panično motnjo, pa je pomembno, da poiščejo terapijo. Če ostane nezdravljena, je ta motnja lahko uničujoča.
Panično motnjo velikokrat spremljajo še druga stanja, kot sta depresija in alkoholizem. Lahko se razrastejo fobije, ki se razvijejo na krajih in situacijah, kjer se je zgodil panični napad. Na primer, če se vam je napad pripetil v dvigalu, lahko razvijete strah pred dvigali in se jim pričnete izogibati.
Življenja nekaterih ljudi postanejo izjemno omejena – izogibajo se običajnih, vsakdanjih aktivnosti kot je nakupovanje živil, vožnja in v nekaterih primerih celo zapuščanje hiše. Ali pa so se sposobni soočati s situacijo, ki se je bojijo, samo če jih spremlja partner ali druga zaupna oseba. V bistvu se izogibajo kakršnekoli situacije, v kateri mislijo, da se bodo počutili nemočne, če se panični napad pojavi. Ko življenje postane tako omejeno zaradi te motnje, kar se zgodi eni tretjini ljudi s panično motnjo, imenujemo stanje agorafobija. Nagnjenost k panični motnji in agorafobiji je dedno in se ponavlja v družini. Zgodnja terapija pri panični motnji pa velikokrat ustavi napredovanje k agorafobiji.
Zdravljenje
Na žalost veliko ljudi ne poišče pomoči pri paniki, agorafobiji in z anksioznostjo povezanih težavah. To je še posebno tragično, ker sta panika in aknsioznost ozdravljivi in ljudje se zelo dobro odzivajo na relativno kratkoročne terapije. Te motnje spadajo celo med najbolj ozdravljive psihološke težave! Obstaja veliko metod, ki nam pomagajo premagati tovrstne probleme.
V veliki večini primerov je torej stanje uspešno ozdravljivo. Menijo celo, da primerna terapija, ki jo izvaja dober terapevt, pomaga okrog 90 odstotkom oseb s panično motnjo.
Kognitivna-vedenjska terapija (KVT) je relativno nova metoda zdravljenja panike in agorafobije, ki se je pokazala za uspešno. Namesto zastarelih metod analize se terapevti, ki izvajajo KVT, osredotočijo na trenutno paniko ter načine, kako jo izničiti. Zato so KVT poimenovali kar “kako naj” terapijo. Se pravi, osredotoča se na “kako naj” premagamo misli in občutke, ki vodijo v začarani krog anksioznosti in panike.
Ljudje, ki doživljajo paniko in agorafobijo niso “nori” ali “zmešani” in ne potrebujejo dolgotrajnih terapij. Sestanki s terapevtom so odvisni od resnosti in velikosti problema ter pripravljenosti pacienta za aktivno sodelovanje pri terapiji.
Ko je oseba s panično motnjo motivirana za izvajanje in preizkušanje novih tehnik, dejansko spreminja način odzivanja možganov. Ko spremenimo način odzivanja naših možganov, se anksioznost in panika krčita in krčita, dokler končno ne prenehata povzročati težav.
Kognitivno-vedenjski pristop uči paciente kako gledati na panične situacije drugače in predstavi poti, kako zmanjšati anksioznost npr. z dihalnimi vajami ali tehnikami preusmeritve pozornosti. še ena tehnika, ki jo uporabljajo v kognitivni-vedenjski terapiji, imenovana terapija izpostavljanja, lahko pomaga omiliti fobije, ki izvirajo iz panične motnje. Pri terapiji izpostavljanja so ljudje zelo počasi izpostavljeni strah zbujajočim situacijam, dokler ne postanejo neobčutljivi zanje.
Nekateri ljudje občutijo največje olajšanje od panične motnje, če jemljejo določena predpisana zdravila. Zdravila, kot tudi kognitivna-vedenjska terapija, pomagajo preprečiti napade panike ali zmanjšati njihovo pogostost in resnost. Kot varni in učinkoviti pri panični motnji, sta se izkazali dve zdravili, antidepresivi in benzediazepini.
Panična motnja: fizične (somatske) spremembe/menjave simptomov
Problem, ki zelo zbega večino ljudi s panično motnjo, je nagnjenost fizičnih simptomov panike, da se spreminjajo, zamenjajo skozi čas. Vsaka oseba ima drugačno sestavo simptomov, čeprav je veliko takih, ki so skupni vsem. Kar osebe zelo zbega, je sprememba fizičnih simptomov, celo med terapijo.
To je še toliko hujše za osebo, ki ne razume, kaj se z njo dogaja. Npr. oseba, ki jo zaradi panične motnje pesti nenehna slabost, prične s terapijo. Uspe ji nekoliko zajeziti napade panike, slabost izgine - vendar jo nadomestijo glavoboli, osebo pa je strah, da ima tumor na možganih!
Takšno dogajanje je v resnici pozitivno. Ko se oseba popolnoma in celovito zaveda, da je slabost samo simptom, ki jo možgani povezujejo s strahom in paniko, simptom izgine. Nadomesti ga drugačen simptom - karkoli se nam pač zdi drugačno ali nenavadno. Potem se proces prične znova: Katastrofalna napačna razlaga - napihovanje fizičnih simptomov - in preveliko posvečanje pozornosti tem simptomom. In kakor vemo, več pozornosti kot namenjamo takšnim simptomom, večji so in hujši postanejo.
Oseba, ki razume, da se te menjave lahko zgodijo, je pri tej igri v prednosti. Panika je zelo zvijačna- pestila vas bo, dokler ji boste dovolili. S terapijo se hitro naučimo pričakovati menjavo simptomov in sprejemati to kot pozitiven dogodek. Veliki simptom je izginil, pojavil se je nov. Ta nov simptom prepoznamo in se naučimo, kako mu lahko posvečamo čimmanj pozornosti. Katerikoli od teh novih simptomov je, kot rezultat, manj intenziven in dramatičen. Krajši kot je čas, da prepoznate menjavo simptomov in da vas panika poskuša ukaniti, hitreje in lažje se boste spoprijeli in končno odpravili simptom.
Ko izginejo napadi panike in se prične menjava simptomov, je oseba na dobri poti, da popolnoma ozdravi. Menjava simptomov je pozitiven element, ki vam, če ga pravilno dojamete, znak da ste na pravi poti do okrevanja. |
|
Nazaj na vrh |
|

|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Stran 1 od 1 |
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|