Seznam članov	Prijava	>>  Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta pomoč in svetovanje obolelim
	Skupine uporabnikov	Registriraj se
	Tvoj profil
	Zasebna sporočila

Biološka zdravila

Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta Seznam forumov -> Preiskave, zdravljenja..

Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo

Katka Administrator foruma Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice				Objavljeno: 02 Feb 2009 19:48    Naslov sporočila: Biološka zdravila     Kronične vnetne črevesne BOLEZNI IN BIOLOŠKA ZDRAVILA Med kronične vnetne črevesne bolezni (KVČ) uvrščamo ulcerozni kolitis in Crohnovo bolezen, posebno obliko predstavlja intermediarni kolitis, pri katerem vnetne spremembe sluznice ni moč opredeliti kot eno od naštetih oblik. Prof. dr. Pavel Skok, dr.med, spec. internist Univerzitetni klinični center Maribor, Klinika za interno medicino, Oddelek za gastroenterologijo in endoskopijo Obe zgoraj omenjeni obliki bolezni pogosteje prizadeneta osebe v mestnih okoljih, pojavnost pa se povečuje. Zaradi pogostih poslabšanj je zdravljenje zahtevno. Biološka zdravila so pomembno izboljšala možnosti zdravljenja zlasti pri bolnikih z neugodnim potekom bolezni. Sodobna spoznanja Razumevanje etiologije in poteka različnih bolezni debelega črevesa in danke, tudi kroničnih vnetnih črevesnih bolezni, se je v zadnjih dvajsetih letih pomembno izboljšalo. K temu so pripomogli napredek temeljnih biomedicinskih znanosti, še zlasti na področju genetike in celične biologije, boljše razumevanje sprememb sluznice med vnetnim procesom, tehnološki napredek endoskopskih instrumentov ter izboljšani slikovni diagnostični postopki, kot so računalniška tomografija (CT) in magnetnoresonančno slikanje (MRI). Pri kronični bolezni črevesa se razvijejo vnetne spremembe sluznice, pri tem procesu sodelujejo različne vnetne celice in njihovi produkti, običajno beljakovine, ki sprožijo ali vzdržujejo vnetje. Sodobna spoznanja so omogočila razvoj in uporabo uspešnejših oblik lokalnega, sistemskega ali kombiniranega zdravljenja teh bolezni, vključno z biološkimi zdravili, ter sledenje učinkov različnih oblik zdravljenja. Cilj zdravljenja je vplivati na zagon vnetja in zmanjšati poškodbe sluznice črevesa. Značilnosti KVČ Ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen sta najpogostejši obliki kronične vnetne črevesne bolezni. Ulcerozni kolitis praviloma prizadene samo debelo črevo, vnetje je omejeno na sluznico in podsluznico, vnetni proces pa običajno enovito zajame sluznico črevesa brez vmesnih neprizadetih predelov. Pri Crohnovi bolezni lahko zajame vnetni proces katerikoli del prebavne cevi od ustne votline do zadnjične odprtine. Bolezen prizadene vse sloje črevesne stene, značilno je menjavanje vnetno spremenjenih in zdravih predelov črevesne stene. Klinična slika obeh bolezni je podobna, pri ulceroznem kolitisu so v ospredju driska, pojav krvi v blatu, bolečine v spodnjem delu trebuha in pogost občutek nujnega odvajanja blata. Pri hujših oblikah nastopijo tudi zvišana telesna temperatura, neješčnost, izguba telesne teže in utrujenost. Bolezenski znaki pri Crohnovi bolezni so odvisni zlasti od predela prizadete prebavne cevi, razširjenosti vnetnega procesa, zapletov, kot so ognojki ali fistule (povezave med črevesno steno in drugimi votlimi organi ali skozi kožo) ter morebitnih pridruženih zunajčrevesnih znakov, med katere sodijo spremembe na koži, sklepih in očeh. Če bolezen prizadene tanko črevo, imajo bolniki znake malabsorbcije, saj je moteno vsrkavanje hranilnih snovi, vitaminov in mineralov, pojavijo se driska, bolečine v trebuhu, neješčnost in izguba teže. Pri prizadetosti debelega črevesa je klinična slika podobna kot pri ulceroznem kolitisu, pojavi se driska, blatu sta primešani kri in sluz. V pojavnosti obeh bolezni med spoloma ni večjih razlik. Epidemiologi so ugotovili, da v razvitih deželah pojavnost obeh bolezni vztrajno narašča, nekoliko hitreje pojav Crohnove bolezni, ki zajame okrog 5,6 bolnika/100.000 prebivalcev letno. Ulcerozni kolitis je pogostejša oblika bolezni, letna povprečna pojavnost v zahodni Evropi je 10,4 bolnika /100.000 prebivalcev. Bolezni sta pogostejši v severnih deželah Evrope, vendar se tam incidenca umirja, medtem ko v južnih krajih stalno narašča. Za Slovenijo žal nimamo natančnih epidemioloških podatkov. Ferkolj in sod. so na podlagi poizvedbene ankete po zdravstvenih domovih ugotovili, da je bilo leta 1998 v Sloveniji 1150 bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo, 1100 odraslih in 50 otrok. Ocenjena prevalenca obeh bolezni je bila tako 50/100.000, kar nas uvršča na dno prevalence v Evropi. Verjetno je v sedanjem obdobju ta številka precej višja. Za obema oblikama bolezni obolevajo vedno mlajši bolniki, vrh pojavljanja ulceroznega kolitisa je med 25. in 35. letom, pri Crohnovi bolezni pa se prvi vrh zbolevnosti pojavi med 15. in 25. letom starosti. Vzrok - etiologija obeh bolezni ostaja slabo pojasnjena. Ker se pojavnost močno razlikuje med različnimi zemljepisnimi področji in prebivalci, je verjetno pomemben vpliv dejavnikov okolja. Preučevali so vpliv kajenja, uporabe nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAR) in oralne kontracepcije, prehrambenih navad, odstranitve slepiča ter okužbe z nekaterimi mikroorganizmi, kot so virus ošpic, Mycobacterium paratuberculosis, Escherichia coli ipd. Kot pomemben dejavnik sta bila ugotovljena tudi stres in osebnostna struktura bolnika. Na osnovi izsledkov raziskav jasnih sklepov ni bilo moč sprejeti. Obstajajo nedvoumni dokazi, da so v patogenezi kronične vnetne črevesne bolezni zelo pomembni genetski dejavniki, saj se bolezni pogosteje pojavljata med družinskimi člani. Raziskave se osredotočajo na številne gene, katerih beljakovinski produkti sodelujejo v imunskem in vnetnem odgovoru organizma, ali pa so del sluznične zaščite prebavne cevi. Mednje sodijo geni za HLA kompleks, tumor nekrotizirajoči faktor-alfa (TNF-α), antagonist interlevkin-1 (IL-1) receptorja in drugi. Z različnimi zdravili, aminosalicilati, kortikosteroidi in imunosupresivi skušamo vplivati na umiritev vnetja in omilitev simptomov bolezni ter vzdrževanje stanja (remisije), ki bolniku omogoča ustrezno kvaliteto življenja. Biološka zdravila pri KVČ Evropska agencija za zdravila (EMEA) opredeljuje kot “biološka zdravila” tista, katerih zdravilna učinkovina je biološka snov. Te snovi izoliramo neposredno iz biološkega vira, kar predstavljajo mikroorganizmi, rastline, živali in človek, ali pa so v postopku pridobivanja vključeni biološki sistemi, tak primer so celične kulture. Skupina teh zdravil je izjemno raznolika, opredeljuje jo torej način pridobivanja/ izvor učinkovine in v manjši meri strukturne, farmacevtske ali klinične lastnosti. V strokovni literaturi biološka zdravila smiselno razdelijo na biološka zdravila, pridobljena z izolacijo, sintezna biološka zdravila, mišja monoklonska protitelesa, genska zdravila in rekombinantna biotehnološka zdravila. Pri kronični vnetni črevesni bolezni skušamo z biološkim zdravili zavirati sproščanje in delovanje vnetnih snovi (citokinov) ali pa pospešiti delovanje protivnetnih citokinov, ki jih sproščajo nekatere celice. V Sloveniji imamo zlasti izkušnje z uporabo infliksimaba (Remicade) in adalimumaba (Humira) pri zdravljenju kronične vnetne črevesne bolezni, zlasti Crohnove, v manjši meri ulceroznega kolitisa. Infliksimab je z genetskim inženiringom pridobljeno protitelo proti TNF-α. in predstavlja himerno (himera: v grški mitologiji bitja, ki imajo značilnosti človeka in živali) protitelo. Sestavljen je iz 75-odstotnega deleža človeških in 25-odstotnega deleža mišjih protiteles, ki se vežejo na TNF-α ter zavirajo njegovo delovanje. V tujini so prvič uporabili to zdravilo leta 1993, v Sloveniji pa so v zadnjih letih zdravili okoli 100 bolnikov. Zdravilo se daje v bolnišničnem okolju v obliki infuzije, ki traja okoli 2 uri, v tem obdobju je potreben strokovni nadzor. Žal v zadnjem obdobju raziskovalci ugotavljajo, da se na mišje sestavine zdravila pojavljajo v krvi bolnikov sekundarna protitelesa HACA (Human Antichimeric Antibodies), ki zmanjšujejo uspešnost zdravljenja s to učinkovino. Ta problem so skušali rešiti z razvojem adalimumaba, ki je prvo popolnoma humanizirano protitelo, usmerjeno proti TNF-α. Učinkovino so izdelali s tehnologijo rekombinantne DNK. V začetku so to zdravilo uporabljali le pri bolnikih s hudo obliko revmatoidnega artritisa, nato pa so revmatološke indikacije leta 2007 razširili še na bolnike s hudo/aktivno obliko Crohnove bolezni z zapleti. Dajanje adalimumaba je za bolnike preprostejše, zdravilo je pripravljeno v injekcijski brizgi in si ga lahko podkožno aplicira bolnik sam. Kontrolirane preiskave so potrdile učinkovitost teh zdravil pri indukciji kliničnega izboljšanja pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo. Za dolgotrajnejše učinke teh zdravil ali morebitne kasnejše zaplete pa bo potrebno bolnike spremljati vrsto let. Od decembra 2007 je adalimumab na pozitivni listi ZZZS in ga bodo gastroenterologi lahko predpisali po odobritvi na konzilijih za biološka zdravila. Pomen dobrega sodelovanja Zdravljenje bolnikov z vnetno boleznijo črevesa je zaradi pogostih poslabšanj zahtevno. Pri izbiri najustreznejših zdravil ali uvedbi bioloških učinkovin je potrebno bolnika na primeren način seznaniti z zdravilnimi učinki, vendar ga moramo opozoriti tudi na neželene stranske učinke teh zdravil, ki so lahko resni in je potrebno zdravljenje prekiniti. Za dober izid zdravljenja je nujno, da dobro sodelujeta izbrani zdravnik ter gastroenterolog, ki praviloma zdravi bolnika s hujšim potekom vnetne bolezni črevesa. Na uspešnost zdravljenja pomembno vpliva zaupanje bolnika v njune odločitve in ozaveščenost o bolezni. Nazadnje urejal/a Katka 15 Apr 2009 06:48; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh

Katka Administrator foruma Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice				Objavljeno: 10 Feb 2009 20:07    Naslov sporočila:     Upanje, ki ga prinašajo BIOLOŠKA ZDRAVILA Upanje milijonov bolnikov z rakom in drugimi avtoimunimi boleznimi leži v obljubi številnih bioloških zdravil, ki se v vse večjem številu pojavljajo na trgu. Nova zdravila obetajo ne le manj stranskih učinkov, temveč predvsem bolj učinkovito zdravljenje rakavih obolenj. Jurij Pivka, univ. dipl. biol. KAJ SO BIOLOŠKA ZDRAVILA? Biološka zdravila imenujemo “biološka” zaradi pridobivanja leteh na nov, drugačen način od drugih zdravil. Ime biološka se uporablja, ker za njihovo sintezo uporabljamo informacije iz človekovega dednega materiala oz. iz njegove DNK. V DNK so napisane informacije o osnovnih gradnikih telesa - proteinih. To so informacije, ki povedo, kako so zgrajene osnovne molekule, ki tvorijo celice, in kako se odvijajo znotrajcelični mehanizmi. Te beljakovine sodelujejo tako rekoč pri vseh procesih v telesu, saj tvorijo podenote celic, njihove membrane, so v medceličnih prostorih, sodelujejo pri izmenjavi informacij med celicami, pri imunskem odgovoru itd. Zelo pomembno pa je, da se na tem nivoju prav tako odvijajo bolezenska stanja. Biološka zdravila tako delujejo na tem nivoju in poizkušajo bolezen ozdraviti bližje izvoru. Tehnološko se izdelujejo biološka zdravila s t.i. rekombinantno tehnologijo, kar pomeni, da izoliramo molekulo DNK, jo razrežemo, nato pa pod enoto (gen) z želeno informacijo izoliramo in ga vstavimo v drug organizem. Najpogosteje so to bakterije, enocelični organizmi brez pravega celičnega jedra, ki jih brez težav lahko gojimo. Zaradi njihovega enostavnega dednega aparata lahko prenesemo vanje človeške gene. Bakterija nato sprejme človeški gen kot svoj in prične izdelovati želene proteine s potencialno terapevtsko vrednostjo. BIOLOŠKA ZDRAVILA V TERAPIJI PROTI RAKU V veliki večini temelji današnja terapija proti raku na klasični terapij na citostatikih in radiološki terapiji. Citostatiki so zelo močna zdravila, ki uničujejo vse telesne celice v fazi rasti, tako zdrave kakor rakave. Zaradi tega prihaja do hudih neželenih učinkov, kot so izguba las, slabost, driska, okužbe zaradi znižanega števila belih krvničk. Žal pa citostatiki in radiacija niso povsem uspešni, v zgodnjih fazah rakavih obolenj dosegajo zelo dobre rezultate, pri t.i. metastazah pa niso povsem uspešni. Bolniku lahko podaljšajo življenje, zelo redko pa ga popolnoma ozdravijo. Rak je zelo kompleksna bolezen, ki pomeni pojav novotvorb iz različnih telesnih tkiv, zato se med seboj razlikujejo tudi oblike in kombinacije zdravljenja različnih tipov raka. Raziskovalci zato morajo poseči v področje genetike in prepoznati globlje mehanizme bolezni, tako da se bomo lahko bolje borili proti raku. NOVA BIOLOŠKA ZDRAVILA - kaj lahko zdravimo ? Ne-hodgkinov limfom Za zdravljenje ne-hodgkinovega limfoma je v uporabi zdravilo z učinkovino rituksimab, ki je prvo monoklonsko protitelo nasploh. V onkologiji je v uporabi od leta 1997, ko so ga za zdravljenje ne-hodgkinovega limfoma registrirali v ZDA in Švici, v Sloveniji pa je na voljo od leta 2001. Rituksimab deluje tako, da aktivira B-celice imunskega sistema in sproži uničenje malignih celic ter nato posledično zmanjšanje oziroma izginotje tumorja. Rituksimab je bil dejansko prelomno zdravilo, saj je povečal možnost preživetja teh bolnikov. Metastatski rak debelega črevesa in danke Bevacizumab je monoklonsko protitelo z antigenskim delovanjem. Deluje tako, da zavira razraščanje tumorskega žilja, s tem zmanjšuje rast tumorskih celic in nadaljnjo nevarnost njegovega metastaziranja. Od začetka 2007 je zdravilo odobreno tudi v Sloveniji z indikacijo za zdravljenje bolnikov z metastatskim rakom debelega črevesa in danke. Evropska komisija je 28. januarja odobrila razširitev že obstoječe indikacije za zdravljenje bolnikov z metastatskim rakom debelega črevesa in danke. Razširitev indikacije pomeni, da se to zdravilo lahko uporablja pri zdravljenju metastatskega raka debelega črevesa in danke v kombinaciji s katerokoli kemoterapijo na osnovi fluopropirimidina v vseh linijah. V klinični praksi to omogoča večjo fleksibilnost pri izbiri kemoterapije. . CENE BIOLOŠKIH ZDRAVIL Žal je največja ovira pri širši uporabi bioloških zdravil njihova visoka cena. Visoka cena dejansko ni odraz težnje farmacevtskih družb po dobičku, temveč pokriva velike stroške razvoja. Povprečen strošek razvoja posameznega zdravila se giba v povprečju okoli 800 milijonov dolarjev, pri bioloških pa ta strošek naraste vse do 1,2 milijarde ameriških dolarjev. Farmacevtske družbe razvijajo več tisoč spojin in od 10.000 molekul pride na trg morda le ena izmed njih. Stroškovno je zahtevna tudi sinteza bioloških zdravil. Vse to pa se odraža na visoki ceni terapije, ki jo država realno ne more omogočiti v velikem obsegu. Vseeno pa je gotovo, da se bodo s časom in z vso večjo uporabo cene teh zdravil znižale in bodo biološka zdravila postala vse bolj dostopna. Vir: Revija Kapital
Nazaj na vrh

Katka Administrator foruma Pridružen/-a: 04.01. 2009, 16:05 Prispevkov: 997 Kraj: Jesenice				Objavljeno: 15 Feb 2009 13:03    Naslov sporočila:     Biološka zdravila delujejo ciljno na ključne molekule, ki so udeležene pri nastanku vnetja (npr. molekule faktorja tumorske nekroze TNF-α, nekatere celične receptorje). Z njihovim specifičnim delovanjem učinkovito zmanjšajo znake vnetja in bolnikom pomagajo doseči in vzdrževati stanje umirjene bolezni. Za zdravljenje KVČB se uporabljata biološki zdravili infliksimab (Remicade®) in adalimumab (Humira®) Zdravilo infliksimab je edino biološko zdravilo registrirano za zdravljenje hude, aktivne Crohnove bolezni tako pri odraslih kot tudi pri otrocih, starih od 6 do 17 let, pri katerih zdravljenje s kortikosteroidi in običajnimi imunosupresivnimi zdravili ni bilo uspešno, ter pri tistih, ki ne prenašajo teh zdravil oziroma imajo kontraindikacije zanje. Poleg tega je infliksimab tudi eno izmed najbolj uspešnih zdravil za zdravljenje fistul, ki nastanejo v sklopu Crohnove bolezni. Rezultati raziskav zadnjih let pa tudi lastne izkušnje pa kažejo, da je infliksimab učinkovit tudi pri zdravljenju aktivnih zagonov ulceroznega kolitisa, ki se slabo odzivajo na zdravljenje s kortikosteroidi. Infliksimab se daje v obliki 2-urnih intravenskih infuzij v bolnišnici pod strokovnim nadzorom zdravnika in medicinske sestre. Ponavadi se za umiritev aktivnega vnetja dajo tri infuzije infliksimaba, druga 2 in tretja 6 tednov po prvi. Za preprečevanje ponovnih zagonov bolezni pa bolnik dobiva redne infuzije infliksimaba na 8 do 12 tednov, včasih tudi pogosteje. Zaradi načina uporabe zdravilo infliksimab omogoča zelo hitro olajšanje znakov bolezni, omogoča nadzor znakov vnetja in vzdrževanje stanja remisije bolezni ter v nekaterih primerih tudi dolgotrajno zacelitev sluznice črevesa. S tem se zmanjša tveganje za zaplete pri katerih je potrebno kirurško zdravljenje, poleg tega pa se zmanjša tudi poraba steroidov. Zaradi vsega tega se izboljša kvaliteta življenja bolnikov. Adalimumab ima podobno delovanje kot infliksimab. Na voljo je v obliki podkožnih injekcij, ki si jih lahko bolnik aplicira doma. Mogoči stranski učinki bioloških zdravil so vezani po eni strani na njihov močan vpliv na imunski sistem in po drugi strani na dejstvo, da predstavljajo telesu tuje beljakovine, proti katerim lahko razvije bolnik imunski odziv. Zaradi vpliva na imunski sistem so bolniki, ki prejemajo biološka zdravila izpostavljeni večjemu tveganju za infekcije. V zelo redkih primerih je prišlo celo do razvoja tuberkuloze. Lastni imunski odziv na zdravilo samo pa se lahko kaže s klinično sliko alergijskih reakcij (anafilaktične reakcije, serumske bolezni), in/ ali zmanjševanjem učinkovitosti zdravila ob ponovnih dajanjih.
Nazaj na vrh

Pokaži sporočila: Vse objave1 dan7 dni2 tedna1 mesec3 mesece6 mesecev1 leto Najprej najstarejšeNajprej najnovejše

Kronična vnetna črevesna bolezen - KVČB in ostale bolezni prebavnega trakta Seznam forumov -> Preiskave, zdravljenja..

Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu